Jedro

V obravnavani zadevi je po presoji pritožbenega sodišča kot bistvene potrebno upoštevati objektivne okoliščine, da sta obdolženca iz zabojnika družbe H. d. o. o. odtujila kar 150 kosov rabljenih oblačil, med drugim več parov čevljev in dve torbici (skupno je bilo zaseženih šest velikih vreč in en kovček rabljenih stvari), kar je kljub majhni vrednosti velika količina odtujenih kosov. Odtujene stvari pa so bile raznovrstne in ni šlo zgolj za otroška oblačila, obdolženca pa sta z dejanjem prenehala šele, ko sta bila na kraju med izvrševanjem dejanja zalotena s strani policistov, kar je tudi edini razlog, da so bile odtujene stvari oškodovani družbi vrnjene in da nadaljnja škoda zaradi kaznivega dejanja ni nastala. Osebne, družinske in premoženjske razmere obdolžencev predstavljajo olajševalne okoliščine na strani obeh obdolžencev, vendar pa nesorazmernosti med majhnim pomenom dejanja in posledicami morebitne obsodbe ne utemeljujejo in storjenega kaznivega dejanja ne opravičujejo.

Olajševalne okoliščine kažejo na nizko stopnjo družbene nevarnosti obravnavanega kaznivega dejanja, dejanja pa je prav iz tega razloga mogoče šteti za posebno lahko, zaradi česar je obdolžencema primerno ter pravično izreči sodna opomina.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolžencema A. A., z vzdevkom A., sinu, rojenem ... v B., s stalnim bivališčem ..., in

B. B., z vzdevkom B., sinu, rojenem ... v N., stanujoč ..., na podlagi 68. člena KZ -1 izrečeta sodna opomina ker sta z zavestnim sodelovanjem pri storitvi drugemu vzela tuje premične stvari z namenom, da si jih protipravno prilastita, vrednost ukradenih stvari pa je bila majhna in jima je šlo za to, da si prilastita stvari take vrednosti, s tem, da sta dne 5. 12. 2015 ob 22.05 uri iz zabojnika na naslovu D. v L., last družbe H. d.o.o., vzela in si na škodo družbe H. d.o.o. protipravno prilastila več kosov oblačil in obutve ter dveh ročnih torbic v skupni vrednosti najmanj 400,00 EUR tako, da je A. A. splezal v zaklopna vratca zabojnika, B. B. pa je nato potegnil ročico vrat tako, da se je zaklopni boben obrnil in je A. A. padel v notranjost zabojnika, kjer je nato iz zabojnika nalagal vreče in torbe, napolnjene z navedenimi izdelki na zaklopna vratca, B. B. pa jih je nato iz zabojnika nalagal v vozilo Renault Laguna, katerega sta imela parkiranega neposredno ob zabojniku, s čimer sta storila kaznivo dejanje tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Oškodovana družba H. d.o.o. se na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napoti na pravdo.

Obdolženca se na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolžena A. A. in B. B. iz razloga po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, da sta storila kaznivo dejanje tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Oškodovano družbo H. d.o.o. je po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obeh obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornice A. A. bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrajna državna tožilka iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 2. točko 372. člena ZKP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da oba obdolženca spozna za kriva storitve očitanega jima kaznivega dejanja ter jima izreče kazni, predlagane v zaključni besedi, oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Obdolženec A. A. je po svoji zagovornici podal obrazložen odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Obdolženec B. B. na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru ne dvomi, da sta obdolženca izvršila očitano kaznivo dejanje v okoliščinah in na način, kot je navedeno v opisu dejanja, kar v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje in kar izhaja iz spisovnega gradiva, saj sta bila obdolženca na kraju zasačena s strani policistov in sta storitev dejanja v svojih zagovorih tudi priznala. V celoti je mogoče slediti obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki zavrača obrambo obdolženih v smeri dejanske oziroma pravne zmote, saj je ob upoštevanju načina izvršitve dejanja (vstop v zaprt zabojnik preko zaklopnih vratc, pri čemer je bilo na zabojniku zapisano, da je last H. d.o.o.) ter časa izvršitve dejanja (ponoči) mogoče zanesljivo sklepati, da sta dejanje storila z direktnim naklepom in da sta se protipravnosti svojega ravnanja ne glede na nizko stopnjo izobrazbe tudi zavedala. Vrednost ukradenih stvari je bila majhna, saj je šlo za rabljena oblačila, nekaj parov čevljev in dve torbici, obdolžencema pa je glede na njuno ravnanje šlo za to, da si prilastita stvari takšne vrednosti. Dejanje sta storila v sostorilstvu, kar izhaja že iz samega načina izvršitve iz opisa dejanja.

6. Obdolžencema je glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča storitev očitanega kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 dokazana tako po objektivni kot po subjektivni plati, pritožbeno sodišče pa razlogom prvostopenjskega sodišča, kot so navedeni v točkah 5 do 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, v celoti pritrjuje in se nanje tudi sklicuje. Pri tem v zvezi z navedbami zagovornice obdolženega A. A. v odgovoru na pritožbo dodaja, da sta obdolženca kaznivo dejanje dokončala s tem, ko sta rabljene stvari vzela iz zaprtega zabojnika in jih v vrečah naložila v avto ter si jih na ta način prisvojila (aprehenzijska teorija), tako da dejstvo, da so bile odtujene stvari oškodovani družbi takoj vrnjene, na pravno kvalifikacijo dejanja ne vpliva.

7. Nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zaradi objektivnih okoliščin storitve kaznivega dejanja in subjektivnih okoliščin na strani obdolžencev podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih za njiju povzročila obsodba, pa pritožbeno sodišče ne more slediti. Pritožba namreč v tem delu utemeljeno opozarja na zmotno presojo ugotovljenih dejstev, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, s čimer smiselno uveljavlja kršitev iz 373. člena ZKP, ter upravičeno nasprotuje izreku oprostilne sodbe po 4. točki prvega odstavka 358. člena ZKP.

8. V obravnavani zadevi je tako po presoji pritožbenega sodišča kot bistvene potrebno upoštevati objektivne okoliščine, da sta obdolženca iz zabojnika družbe H. d.o.o. odtujila kar 150 kosov rabljenih oblačil, med drugim več parov čevljev in dve torbici (skupno je bilo zaseženih šest velikih vreč in en kovček rabljenih stvari), kar je kljub majhni vrednosti velika količina odtujenih kosov. Odtujene stvari so bile raznovrstne in ni šlo zgolj za otroška oblačila, obdolženca pa sta z dejanjem prenehala šele, ko sta bila na kraju med izvrševanjem dejanja zalotena s strani policistov, kar je tudi edini razlog, da so bile odtujene stvari oškodovani družbi vrnjene in da nadaljnja škoda zaradi kaznivega dejanja ni nastala.

9. Osebne, družinske in premoženjske razmere obdolžencev predstavljajo olajševalne okoliščine na strani obeh obdolžencev, vendar pa nesorazmernosti med majhnim pomenom dejanja in posledicami morebitne obsodbe ne utemeljujejo in storjenega kaznivega dejanja ne opravičujejo. Oba obdolženca mesečno prejemata denarno socialno pomoč in otroške dodatke v skupni višini 800,00 EUR (obdolženec A. A.) oziroma 1100,00 EUR (obdolženec B. B.), kar niso tako nizki dohodki, da ne bi omogočali skromnega preživetja, še posebej ob upoštevanju dejstva, da denarna socialna pomoč upravičencem že po definiciji zagotavlja sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (4. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih, v nadaljevanju ZSVarPre) in je njena višina prilagojena številu družinskih članov upravičencev.

10. Prvostopenjsko sodišče je premajhen poudarek dalo tudi dejstvu, da sta bila oba obdolženca v preteklosti že pravnomočno obsojena zaradi storitve kaznivih dejanj in da sta obravnavano kaznivo dejanje storila med preizkusnimi dobami iz prejšnjih pogojnih obsodb. Obdolženi A. A. je bil pravnomočno obsojen že šestkrat, pri čemer je v pri štirih primerih za istovrstna kazniva dejanja, obravnavano kaznivo dejanje pa je storil v času teka štirih preizkusnih dob, obdolženi B. B. pa je bil za istovrstno kaznivo dejanje obsojen enkrat, ko mu je bila izrečena pogojna obsodba, in je obravnavano kaznivo dejanje storil med preizkusno dobo iz te obsodbe. Časovna oddaljenost preteklih obsodb, izpolnitev naloženih posebnih pogojev iz prejšnjih pogojnih obsodb in plačilo denarne kazni s strani A. A. predstavljajo sicer olajševalne okoliščine za oba obdolženca, vendar pa pomena obravnavanega kaznivega dejanja ne zmanjšujejo in lahko vplivajo le na izbiro ter odmero kazenske sankcije.

11. Nazadnje pomen obravnavanega kaznivega dejanja ni zanemarljiv ob upoštevanju dejstva, da se tovrstne tatvine rabljenih stvari iz zabojnikov dogajajo zelo pogosto in da so za določene osebe očitno postala že družbeno sprejemljivo dejanje. Iz izpovedbe predstavnice oškodovane družbe namreč izhaja, da imajo pri H. d.o.o. tudi po 20 tovrstnih primerov tatvin mesečno in da je sama izvršitev kaznivega dejanja lahko tudi nevarna, obdolženi B. B. pa je v svojem zagovoru povedal, da vsi Romi hodijo v te zabojnike in da je šel zato tudi sam. Širša dimenzija tovrstne problematike torej nakazuje, da ne gre za dejanje majhnega pomena. Z vidika generalne prevencije, ki je po KZ-1 eden izmed ciljev kazenskopravnega varstva in na katerega utemeljeno opozarja tudi pritožba, pa je potrebno upoštevati, da bo imel izrek sankcije, pa čeprav opozorilne, gotovo večji preventivni učinek kot pa izrek oprostilne sodbe.

12. Vse izpostavljene okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujejo dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih za obdolženca povzročila obsodba, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo, izpodbijano oprostilno sodbo pa spremenilo tako, da je obdolžencema na podlagi 68. člena KZ-1 izreklo sodna opomina (drugi odstavek 394. člena ZKP). Presodilo je namreč, da so podani pogoji za izrek omenjene opozorilne sankcije in da je tovrstna sankcija za obdolženca bolj primerna od predlaganih treh mesecev zapora in preklica dveh pogojnih obsodb za obdolženega A. A. oziroma izreka denarne kazni v višini 30 denarnih zneskov za obdolženega B. B.. Pri izbiri kazenske sankcije je pritožbeno sodišče upoštevalo, da predlagan izrek zaporne kazni ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin, kot bodo navedene v nadaljevanju, za storjeno kaznivo dejanje ne bi bila primerna kazen, izrek denarne kazni pa ne bi bil pravičen, saj obdolženca edine dohodke prejemata iz naslova socialnih transferjev in drugega premoženja nimata. Po prepričanju pritožbenega sodišča bo že izrek opozorilne sankcije v obliki sodnega opomina dosegel svoj namen, da se bosta obdolženca zavedala, da tovrstna dejanja niso družbeno sprejemljiva in da se jih kazensko preganja ter jih v prihodnje ne bosta ponavljala. Nenazadnje bo izrek sankcije tudi ostalim pripadnikom njune skupnosti v opomin, da so tovrstna dejanja prepovedana.

13. Pritožbeno sodišče je imelo formalno podlago za izrek sodnega opomina, saj je za kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, kar je po prvem odstavku 68. člena KZ-1 pogoj za izrek te sankcije, obenem pa je presodilo tudi, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno v takšnih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahka. Obdolženca sta iz zabojnika vzela stvari, ki so bile rabljene in zato majhne vrednosti, odtujene stvari pa so bile oškodovani družbi vrnjene neposredno po storitvi kaznivega dejanja, tako da zaradi kaznivega dejanja ni nastala nobena škoda (poškodovanje zabojnikov se obdolžencema v tem postopku ni očitalo). Iz zagovorov obdolžencev izhaja, da nista zaposlena, da imata veliki družini z mladoletnimi otroki (oba živita v zunajzakonski skupnosti, obdolženi A. A. ima štiri otroke, stare 7 let, 5 let, 4 leta in 7 mesecev, obdolženi B. B. pa tri otroke, stare 10 let, 6 let in 3 leta), da se težko preživljata in da sta oblačila vzela z namenom, da bi oblekla sebe in svojo družino, kar nakazuje na njuno socialno stisko, škodo pa sta bila po storitvi dejanja pripravljena povrniti in obdolženec B. B. je s tem namenom tudi kontaktiral oškodovano družbo. Čeprav sta bila oba že obsojena zaradi storitve kaznivih dejanj in sta obravnavano kaznivo dejanje storila v času preizkusne dobe po prejšnjih obsodbah, omenjeno dejstvo ob upoštevanju vseh preostalih okoliščin po presoji pritožbenega sodišča, vendarle nima takšne teže, da bi nasprotovalo izreku sodnega opomina, še posebej ne ob A. A. pa je plačal tudi izrečeno denarno kazen po zadnji obsodbi.

14. Vse opisane olajševalne okoliščine po oceni pritožbenega sodišča kažejo na nizko stopnjo družbene nevarnosti obravnavanega kaznivega dejanja, dejanje pa je prav iz tega razloga mogoče šteti za posebno lahko, zaradi česar je obdolžencema primerno ter pravično izreči sodna opomina. Izpodbijano sodbo je zato pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je obdolžencema izreklo sodna opomina.

15. Oškodovano družbo H. d.o.o. je pritožbeno sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 400,00 EUR na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Iz obrazložitve premoženjskopravnega zahtevka izhaja, da gre pri priglašenem znesku za škodo na zabojniku, povzročitev katere se obdolžencema v tem postopku ni očitala. Izvedeni dokazni postopek pa tudi ne daje podlage za gotov zaključek, da sta zabojnik poškodovala prav obdolženca. Protipravne premoženjske koristi pa si obdolženca z izvršenim kaznivim dejanjem nista pridobila, saj so bile vse odtujene stvari oškodovani družbi vrnjene, kot je to razvidno iz spisovnih podatkov, zato pritožbeno sodišče o njenem odvzemu ni odločalo.

16. Glede na to, da mesečni dohodek obeh obdolžencev predstavljajo samo socialni transferji (denarna socialna pomoč in otroški dodatek), drugega premoženja pa nimata, je pritožbeno sodišče oba obdolženca na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.