Jedro

Sodišče lahko na predlog prizadete osebe podaljša sodno določeni rok, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: da se podaljšanje roka predlaga pravočasno, to je pred iztekom roka, in da so za to podani opravičeni razlogi. Takšni razlogi v obravnavanem primeru niso (več) podani, zato je sodišče (ponovni) tožnikov predlog za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe zavrnilo. Tožbo, ki je tožnik niti v roku, kot mu je bil že tretjič podaljšan, ni dopolnil oziroma ni odpravil njenih bistvenih pomanjkljivosti, pa je zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1.

Izrek

I. Predlog tožeče stranke za podaljšanje sodno določenega roka za dopolnitev tožbe, vložen 30. 12. 2013, se zavrne.

II. Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je na to sodišče 3. 7. 2013 priporočeno po pošti vložil tožbo v upravnem sporu, ki pa je bila in je, tudi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ostala nepopolna v tolikšni meri, da ni mogoča njena vsebinska obravnava. V tožbi je namreč sicer navedel dve odločbi, izdani s strani Policijske postaje Celje dne 25. 4. 2013, v zvezi z dvema odločbama Ministrstva za notranje zadeve z dne 30. 5. 2013, vendar pa odločb tožbi ni priložil. Prav tako ni opredelil tožene stranke, razložil ni, zakaj toži, in ne navedel, katera odločba in v katerem delu naj se odpravi. Navedel je le, da se mora šele seznaniti z dokaznim gradivom ter da poteka postopek na podlagi podane poizvedbe Mirovnemu inštitutu oziroma da je Ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo podal predlog v zvezi s koriščenjem pravnega sredstva (ki ga je priložil tožbi, priložil je še identifikacijsko izkaznico in potrdilo o prejšnjih stalnih prebivališčih).

V skladu s prvim odstavkom 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora tožnik v tožbi med drugim navesti naziv tožene stranke in upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, ter ta akt tožbi tudi priložiti, razložiti mora, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi. Ker tožnikova tožba predpisanih sestavin, kot rečeno, ni vsebovala in je bila torej nepopolna in nerazumljiva, je sodišče na podlagi prvega odstavka 31. člena ZUS-1 tožnika pozvalo, naj v roku 8 dni odpravi (bistvene) pomanjkljivosti tožbe, in sicer naj navede toženo stranko, določno in pravilno navede, kateri akt izpodbija s tožbo, in izpodbijani akt tudi priloži k dopolnitvi tožbe ter dodatno navede, ali akt izpodbija v celoti ali zgolj v posameznem delu, oziroma navede, ali morebiti vlaga tožbo zaradi neizdaje upravnega akta, to je tožbo zaradi molka organa. Poleg tega, da je tožnika konkretno poučilo, kako naj odpravi pomanjkljivosti tožbe, ga je sodišče tudi opozorilo na pravne posledice, če tega v danem roku ne bo storil, to je, da bo tožbo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.

Navedeni poziv št. I U 1084/2013-4 z dne 5. 7. 2013 je bil tožniku vročen 8. 7. 2013. Na predlog tožnika je nato sodišče rok za dopolnitev tožbe kar trikrat podaljšalo: s sklepom št. I U 1084/2013-11 z dne 17. 7. 2013, s sklepom št. I U 1084/2013-20 z dne 11. 10. 2013 in zadnjič s sklepom št. I U 1084/2013-26 z dne 27. 11. 2013, vsakič za 30 dni. (Tudi) v zadnjem sklepu je tožnika izrecno opozorilo, da če niti v tako podaljšanem roku, torej 30 dneh od vročitve tega sklepa, tožbe ne bo dopolnil oziroma odpravil njenih pomanjkljivosti, kot mu je bilo naloženo s pozivom št. I U 1084/2013-4 z dne 5. 7. 2013, bo sodišče tožbo na že omenjeni pravni podlagi zavrglo. Sklep št. I U 1084/2013-26 z dne 27. 11. 2013 je bil tožniku - glede na to, da je med upravnim sporom zapustil Center za tujce v Postojni in torej spremenil naslov, ki ga je navedel v tožbi, novega naslova pa zaradi neurejenega bivališča sodišču ni sporočil - vročen na sodno desko, in sicer je bila vročitev opravljena 5. 12. 2013 (145. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ne glede na navedeno pa je sodišče sklep tožniku poslalo tudi po elektronski pošti na elektronski naslov, ki ga je sam navedel, in tožnik je s povratnim sporočilom izrecno potrdil dejanski prejem navedenega sklepa, kot je navedel, z dnem 29. 11. 2013. Tudi v tako podaljšanem roku pa tožnik pomanjkljivosti tožbe ni odpravil, ampak je 30. 12. 2013 ponovno predlagal podaljšanje roka za dopolnitev tožbe iz enakih razlogov kot v predhodnih prošnjah. Sklicuje se na težke razmere, v katerih živi, in sicer v Sloveniji nima urejenega bivališča, sedaj pa se s pomočjo društva A. trudi zbrati dovolj finančnih sredstev, da bi si končno uredil nastanitev, kar bi mu omogočilo tudi lažje urejanje zadev. Prilaga potrdilo (potrditev identitete) in izkaznico omenjenega društva.

K I. točki izreka: Ker ZUS-1 posebnih procesnih določb glede podaljševanja sodno določenih rokov v upravnem sporu ne vsebuje, se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo določbe ZPP.

Upoštevaje določilo prvega odstavka 110. člena ZPP sodišče določa roke glede na okoliščine primera, če roki niso določeni z zakonom. Rok, ki ga določi sodišče, se na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP), podaljšanje pa se mora predlagati, preden se rok izteče (tretji odstavek 110. člena ZPP).

Iz citiranih določb ZPP izhaja, da lahko sodišče na predlog prizadete osebe podaljša sodno določeni rok, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer da prizadeta oseba podaljšanje roka predlaga pravočasno, to je pred iztekom roka, in da so za to podani opravičeni razlogi. V obravnavanem primeru je 30. 12. 2013 podani predlog pravočasen, saj je, upoštevaje datum vročitve sklepa št. I U 1084/2013-26 z dne 27. 11. 2013, opravljene z objavo na sodni deski, to je 5. 12. 2013, s tem sklepom podaljšani (30-dnevni) rok za dopolnitev tožbe, ker je bila 4. 1. 2014 sobota, potekel šele 6. 1. 2014. Vendar pa po presoji sodišča ni (več) izpolnjen drugi pogoj, to je opravičen(i) razlog(i) za podaljšanje roka za dopolnitev oziroma odpravo pomanjkljivosti tožbe. Namreč, res je, da okoliščine, na katere se sklicuje tožnik (težka finančna oziroma sploh socialna situacija in zlasti neurejeno bivališče) otežujejo njegovo komuniciranje z organi in s tem tudi zbiranje dokumentacije. Vendar pa je po drugi strani treba upoštevati naravo dopolnitve tožbe, ki je bila zahtevana od tožnika, in pri tem še zlasti, da mu za to ni bilo treba zbirati kakšne obsežne dokumentacije, ampak sodišču zgolj predložiti izpodbijani upravni akt ter navesti bistvene elemente tožbe, o katerih je bil tudi ustrezno poučen. Spregledati pa tudi ni mogoče, da je sodišče tožniku rok za opisano dopolnitev tožbe podaljšalo že trikrat, in to vsakič kar za 30 dni, ter da je tako od vložitve tožbe (3. 7. 2013) do poteka z zadnjim sklepom podaljšanega roka (6. 1. 2014) minilo pol leta. Tako dolgo obdobje pa bi brez dvoma, ne glede na situacijo, v kateri se nahaja tožnik (da ta ne pomeni nepremostljive ovire, nenazadnje kaže dejstvo, da tožnik s sodiščem uspešno komunicira), zadoščalo za zahtevano dopolnitev tožbe. Ker torej sodišče ne najde več podlage, to je opravičenega razloga za ponovno podaljšanje roka za dopolnitev tožbe, je takšen tožnikov predlog kot neutemeljen zavrnilo.

K II. točki izreka: Tožnik torej niti v roku, kot mu je bil že tretjič podaljšan s sklepom št. I U 1084/2013-26 z dne 27. 11. 2013 in ki se je, kot obrazloženo, iztekel 6. 1. 2014, svoje tožbe ni dopolnil oziroma ni odpravil njenih bistvenih pomanjkljivosti, kot je bilo od njega zahtevano s pozivom št. I U 1084/2013-4 z dne 5. 7. 2013. To pomeni, da ni navedel tožene stranke, da ni povsem določno navedel in zlasti tudi ne predložil s tožbo izpodbijanega upravnega akta oziroma aktov ter da se tudi ni izrekel, ali akt(e) izpodbija v celoti ali zgolj v posameznem delu, kot to zahteva prvi odstavek 30. člena ZUS-1; prav tako pa tudi ni navedel, ali morebiti vlaga tožbo zaradi neizdaje upravnega akta, to je tožbo zaradi molka organa. Tožba je tako ostala nerazumljiva, nejasna in nepopolna do te mere, da sodišče zadeve ni moglo obravnavati in je zato tožbo s sklepom zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1. Tožniku pa je treba pojasniti, da ne glede na ta sklep, če mu bo izdan kakšen upravni akt, s katerim bo poseženo v njegov pravni položaj, pa tudi v primeru izpolnjenih predpostavk za upravni spor zaradi molka organa ali v primeru posega organov v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine s posamičnimi akti in dejanji, zoper katere ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, lahko vloži novo tožbo v upravnem sporu in s tem uveljavi sodno varstvo svojih pravic.