Jedro

Z izdajo dopolnilne odločbe se ne more in ne sme reševati (morebitna) napačna odločitev o načinu vračila podržavljenega premoženja.

Če delna odločba zaradi izostanka navedbe zavezanca za vrnitev v posest ni izvršljiva, to predstavlja ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom A. z.o.o. se zavrneta.

Obrazložitev

1. Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se pritožbama A. z.o.o. in pravnih naslednikov pokojnega denacionalizacijskega upravičenca A.A. ugodi in se dopolnilna odločba Upravne enote Kamnik, št. 321-208/1992 z dne 18. 8. 2014, odpravi (1. točka izreka), da se predlog za izdajo dopolnilne odločbe zavrne (2. točka izreka), da je tožnica dolžna pooblaščenki A. z.o.o. odvetnici mag. B.B. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 116,99 EUR v roku 15 dni, kar A. zahteva več, se zavrne (3. točka izreka), in da je tožnica dolžna pooblaščencem pravnih naslednikov pokojnega denacionalizacijskega upravičenca A.A. odvetnikoma C.C. in D.D. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 233,17 EUR v roku 15 dni in odvetnici E.E. v višini 116,58 EUR v roku 15 dni, kar pravni nasledniki zahtevajo več, se zavrne (4. točka izreka). V obrazložitvi je drugostopni organ navedel, da v zadevi odloča v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS, I U 908/2015 z dne 15. 11. 2016, po tem ko je sodišče odpravilo odločbo drugostopnega organa z dne 26. 5. 2015, izdano v pritožbenem postopku zoper prvostopno dopolnilno odločbo z dne 18. 8. 2014. Z njo je prvostopni organ odločil, da se dopolni 2. točka izreka delne odločbe z dne 27. 8. 2003 z odločitvijo o zavezancu za vračilo v posest nepremičnega premoženja iz 1. točke izreka delne odločbe (1. točka izreka), da je zavezanec za vračilo v posest A. z.o.o. (2. točka izreka), da sta parc. št. 50/5 in 50/6 k.o. a. vas bili ukinjeni z odločbo GURS z dne 5. 7. 2011 in preoštevilčeni v parc. št. 50/8 in 50/9, k.o. a. (3. točka izreka) in da stroški postopka niso bili zaznamovani (4. točka izreka). S sodbo, I U 908/2015, je sodišče tožbi tožnice ugodilo, ker ji ni bilo omogočeno, da se izjavi o obeh pritožbah. Drugostopni organ je zato sledil napotilom ter tožnici posredoval pritožbi A. in pravnih naslednikov upravičenca v izjavo. Pooblaščenec tožnice pisanja ni dvignil, vročeno mu je bilo 22. 12. 2016. Drugostopni organ je navedel, da prvostopni organ ni imel podlage v 220. členu ZUP za izdajo prej povzete dopolnilne odločbe, saj je bilo z delno odločbo z dne 28. 7. 2003 odločeno o vseh vprašanjih, ki so pomembna za vračilo nepremičnin v naravi, torej tudi o vprašanju zavezanca. V tem primeru tudi ni sporno, da so nepremičnine v premoženju tožnice, kar pomeni, da je tožnica po 51. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zavezanka za vračilo. Če je tožnica menila, da bi moral organ določiti še zavezanca za posest, bi lahko vložila ustrezna pravna sredstva. Drugostopni organ je zato na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odpravil prvostopno odločbo in sam odločil o predlogu tožnice za izdajo dopolnilne odločbe z dne 17. 6. 2014, tako, da ga je zavrnil. Ker so pritožniki s pritožbo uspeli, jim je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v odmerjeni višini.

2. Tožnica je v tožbi navedla, da so odločilni vidik zadeve določbe 16., 51., 72. člena ZDen in 220. člena ZUP. Ker izrek odločbe ni vseboval odločitve o vseh vprašanjih (po 16. členu ZDen se premoženje vrne v last in posest), daje 220. člen ZUP organu podlago za izdajo dopolnilne odločbe. Tožničin pravni interes za izdajo dopolnilne odločbe temelji na pravnomočni delni in vmesni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 2468/2007-I z dne 13. 11. 2009. S to sodbo je sodišče po temelju odločilo, da je tožnica zavezanka za plačilo odškodnine upravičencem zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin v času od začetka veljavnosti ZDen do pravnomočnosti delne odločbe o denacionalizaciji. Zahtevek zoper drugo toženo stranko (A.) je bil zavrnjen z obrazložitvijo, da ta, v skladu z delno odločbo, ni zavezanec za vrnitev, čeprav iz obrazložitve jasno izhaja, da so bile nepremičnine ves čas v njeni posesti in premoženju. Sodišče se je pri izdaji sodbe oprlo na sodno prakso, ki 72. člen ZDen razlaga tako, da je zavezanec za plačilo odškodnine, kdor je v odločbi o denacionalizaciji zavezanec za vrnitev premoženja. Zahtevek zoper A. je bil zato zavrnjen. Ker 220. člen ZUP omogoča izdajo dopolnilne odločbe v primeru, ko s prvotno odločbo ni bilo odločeno o vseh vprašanjih in tak predlog ni časovno omejen, to pomeni, da je predlog tožnice utemeljen. Delna odločba ni določila zavezanca za vrnitev v posest, čeprav je ugotovitev o dejanskih uporabnikih in posestnikih jasno zapisana v 10. odstavku obrazložitvi delne odločbe, torej je izrek nepopoln. Na podlagi dopolnilne odločbe z dne 18. 8. 2014 se tudi ni poseglo v pridobljene pravice, saj je bila delna odločba zgolj dopolnjena. Do pravnomočnosti sodbe z dne 13. 11. 2009 je bila tožnica prepričana, da ni sama zavezanka po 72. členu ZDen, saj je bila zgolj formalno vpisana v zemljiško knjigo kot imetnica pravice uporabe, medtem ko teh ni nikoli uporabljala ali vodila v svojem premoženju, poleg tega pa iz obrazložitve delne odločbe jasno izhaja, da so nepremičnine uporabljali in imeli v posesti drugi subjekti. Izpodbijana odločba se tudi opira na 51. člen ZDen, pri čemer pa drugostopni organ napačno navaja, da je bilo premoženje, ki se je vračalo, v premoženju tožnice. Za takšno odločitev organ tudi ne poda obrazložitve, temveč zgolj pavšalno povzema, da je bila tožnica v času izdaje delne odločbe v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe nepremičnin, pri čemer ne navede materialnega predpisa. V premoženje tožnice sodijo oziroma so sodile le tiste nepremičnine, ki jih je tožnica vključila v premoženje, ki se je lastninilo v okviru lastninjenja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja, to je premoženje, ki je bilo vključeno v otvoritveno bilanco na dan 1. 1. 1993. Teh nepremičnin na seznamu ni bilo. Delna odločba pa je zato tudi dejansko neizvršljiva. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da se potrdi dopolnilna odločba z dne 18. 8. 2014, pritožnici pa nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa naj sodišče naloži povrnitev stroškov postopka tožnice.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnice, navedla, da vrnitev premoženja pomeni vrnitev oziroma pridobitev lastninske pravice. Vrnitev v last in posest torej pomeni vzpostavitev lastninske pravice v polnem obsegu. Z vrnitvijo lastninske pravice dobi upravičenec le posredno posest. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Stranka z interesom A. z.o.o. je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, poudarila, da je prvostopni organ z izdajo dopolnilne odločbe kršil določbe postopka, saj je uporabil 220. člen ZUP/86, ki ne velja več, z dopolnilno odločbo pa je možno odločati o zahtevkih, ne pa o ''zahtevku'' pasivne stranke, saj ta ni vložila zahteve za denacionalizacijo, prav tako ni mogoče z dopolnilno odločbo posegati v pravnomočna razmerja, podana pa je tudi bila kršitev 22. člena ZDen. Opozorila je še na 3. točko dopolnilne odločbe. Predlagala je zavrnitev tožbe in da sodišče naloži tožnici povrnitev njenih stroškov postopka.

5. Ostale stranke z interesom odgovora na tožbo niso podale.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v zadevi za ponovno odločanje toženke po sodbi naslovnega sodišča, I U 908/2015 z dne 15. 11. 2016, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnice zoper odločbo drugostopnega organa, št. 490-47/2014 z dne 26. 5. 2015, in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Sodišče tako v skladu z 64. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preverja, ali je upravni organ upošteval stališča sodišča, ki se tičejo postopka, izpodbijano odločbo pa preizkuša tudi po uradni dolžnosti.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev drugostopnega organa o zavrnitvi predloga tožnice za izdajo dopolnilne odločbe, s katero naj se odloči o zavezancu za vrnitev v posest, o čemer z delno odločbo o denacionalizaciji z dne 28. 7. 2003 ni bilo odločeno, saj je bila tožnica določena le za zavezanko za vrnitev v last denacionaliziranega premoženja. Tožnica odločitvi nasprotuje s trditvami, da je za izdajo dopolnilne odločbe podana procesna podlaga v 220. členu ZUP, materialna podlaga v 16., 51. in 72. členu ZDen, dejanska pa v ugotovitvi, da so bile v času izdaje odločbe z dne 28. 7. 2003 nepremičnine, ki so bile predmet denacionalizacije, v posesti drugih subjektov.

9. Po 220. členu ZUP (smiselno enako določbo je vseboval ZUP/86 v 216. členu) lahko, če pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki že v izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). Če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, je zoper tako odločbo dovoljena pritožba (prvi odstavek). Dopolnilna odločba se šteje glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno odločbo (tretji odstavek). Vložitev zahteve za izdajo dopolnilne odločbe ni vezana na rok (četrti odstavek).

10. Kot se je sodišče opredelilo že v sodbi, I U 908/2015 z dne 15. 11. 2016, zadnje citirane določbe ZUP ni mogoče razlagati v pomenu, da predstavlja podlago za dopolnjevanje pomanjkljive odločbe (z dopolnilno odločbo tako ni mogoče dopolnjevati pomanjkljivega izreka odločbe, tako da se doda zgolj dodatna točka izreka, ali pomanjkljive obrazložitve, tako da se navedejo dodatni razlogi za odločitev ipd.). Določbo 220. člena ZUP je (kot celoto, upoštevaje tudi tretji odstavek) treba razlagati tako, da daje podlago za izdajo samostojne odločbe, s katero se odloči o nerešenem zahtevku ali delu zahtevka tako, da je izrek te odločbe izvršljiv (sam po sebi).

11. Glede na povedano je zato zaključek drugostopnega organa, da za izdajo dopolnilne odločbe s tako vsebino, kot je predlagala tožnica, torej, da se dopolni izrek delne odločbe z dne 28. 7. 2003 z navedbo zavezanca v posest, niso podani pogoji, pravilna. Kot je že navedel drugostopni organ, je bilo z delno odločbo z dne 28. 7. 2003 odločeno o vseh vprašanjih, ki so pomembna za vračilo nepremičnin v naravi. Tako je bilo v skladu s 66. členom ZDen (ki je v tem primeru materialni predpis) odločeno o premoženju, ki se je vrnilo s to odločbo (parc. št. 50/1, 50/6, 50/4 in 50/5, vse vl. št. 108, k.o. a.); o upravičencih, ki se jim je premoženje vrnilo (pok. A.A. s tam navedenimi podatki); o obliki in obsegu premoženja, ki se je vrnilo (vzpostavitev lastninske pravice); o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe (tožnici kot zavezanki za vračilo v last, z dnem pravnomočnosti te delne odločbe). Zato že iz tega razloga ni mogoče slediti tožničinemu ugovoru, da bi se na tak način (torej z izdajo dopolnilne odločbe) le dopolnil izrek delne odločbe, ki naj bi bil po tožničinem mnenju pomanjkljiv (še zlasti glede na razloge v obrazložitvi delne odločbe o uporabnikih in posestnikih teh nepremičnin) oziroma v nasprotju s 16. členom ZDen (po tej določbi se premoženje vrne z vrnitvijo v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža). Z izdajo dopolnilne odločbe se namreč ne more in ne sme reševati (morebitna) napačna odločitev o načinu vračila podržavljenega premoženja (pri čemer sodišče pripominja, da se je z delno odločbo vzpostavila lastninska pravica na obravnavanih nepremičninah, kar 16. člen ZDen tudi omogoča). Na drugačno odločitev zato tudi ne morejo vplivati navedbe o uporabnikih oziroma posestnikih obravnavanih nepremičnin v obrazložitvi delne odločbe z dne 28. 7. 2003. 12. Enako velja tudi glede določitve zavezancev za vračilo premoženja (in posledično glede zavezancev za plačilo odškodnine po 72. členu ZDen, na čemer tožnica izkazuje svoj pravni interes za vložitev obravnavanega predloga). Tožnica namreč sedaj ugovarja, da obravnavane nepremičnine (ob izdaji delne odločbe z dne 28. 7. 2003) niso bile v njenem premoženju, torej je bil s tako določitvijo zavezanca/ke kršen (tudi) 51. člen ZDen. Po tej določbi je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Tožnica bi tako morala, če je menila, da je organ z delno odločbo napačno določil njo kot zavezanko za vrnitev v last, izdano delno odločbo izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi po ZUP oziroma jo lahko sedaj izpodbija z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP, ne more pa napačne odločitve o zavezancu (kar dejansko tožnica sedaj ugovarja) organ popraviti na način in na podlagi, kot jo predlaga tožnica. Če pa delna odločba zaradi izostanka navedbe zavezanca za vrnitev v posest ni izvršljiva (kar tožnica tudi navaja v tožbi), pa to predstavlja ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

13. Zato tudi ni podana zatrjevana kršitev pravil postopka, da v tem upravnem sporu izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov glede lastništva tožnice na obravnavanih nepremičninah, saj to v tem postopku, ko gre za vprašanje izdaje dopolnilne odločbe po 220. členu ZUP oziroma pogojev za njeno izdajo, ni pravno pomembno.

14. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom A. z.o.o. pa temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1. Vprašanja povrnitve stroškov postopka strank z interesom ZUS-1 ne ureja, zato se glede tega vprašanja uporablja ZPP. Stranka z interesom je s svojim zahtevkom (to je, da sodišče tožbo tožnice zavrne) sicer uspela, vendar pa je sodišče, ob upoštevanju 155. člena ZPP, presodilo, da stroški, ki jih je priglasila stranka z interesom v odgovoru na tožbo, niso bili potrebni, saj navedbe v odgovoru na tožbo niso pripomogle k razjasnitvi zadeve.