Jedro

Če tožena stranka v obrazložitvi odločbe ne navede odločilnih dejstev, na katere je oprla svojo odločitev, je odločba neobrazložena in nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 15.9.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v reviziji odpravila odločbo Občinskega sekretariata za družbene dejavnosti občine z dne 5.5.1994 in odločila, da gre tožniku še naprej status civilnega invalida vojne VI. skupine s pravico do civilne invalidnine VI. skupine. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je Občinski sekretariat za družbene dejavnosti občine v ponovnem postopku z odločbo ugodil zahtevi M.K., dotedaj civilnega invalida vojne VI. skupine za priznanje tudi poškodb desne noge kot civilno invalidnost vojne in mu priznal status civilnega invalida vojne V. skupine zaradi 70 % invalidnosti. Svojo odločitev je upravni organ prve stopnje utemeljil s tem, da je imenovani v postopku pred izdajo odločbe dokazal, da je tudi poškodbe desne noge zadobil v okoliščinah relevantnih za priznanje statusa civilnega invalida vojne. Glede odstotka invalidnosti pa je svojo odločitev oprl na izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije 1. stopnje z dne 9.12.1993. Komisija je ugotovila, da tožniku številni metalni tujki v mehkih delih desnega stopala in deformacija v predelu narta desnega stopala z ekstrozo v predelu kuboida poleg izgube levega očesa po eksplozivni poškodbi, cirkumskriptnih brazgotin na levi goleni po poškodbi ter številnih metalnih tujkov v mehkih delih leve goleni, ki so bile že priznane kot civilna invalidnost vojne, povzročajo 70 % invalidnost. V revizijskem postopku je tožena stranka ugotovila, da je upravni organ prve stopnje tožniku priznal okvaro desne noge kot civilno invalidnost vojne v nasprotju z materialnim predpisom. Po zakonu o civilnih invalidih vojne se okvara organizma prizna kot civilna invalidnost vojne, če je bila zadobljena v okoliščinah, ki jih določata 1. in 2. člen zakona. Po 1. členu se status civilnega invalida vojne prizna nevojaški osebi, državljanu Republike Slovenije, ki je kot civilna žrtev vojne ali kot žrtev vojnega materiala na ozemlju Republike Slovenije ali kot žrtev terorističnega napada na Republiko Slovenijo dobila najmanj 20 % invalidnost. V 2. členu pa zakon določa, da je žrtev vojnega materiala nevojaška oseba, ki je dobila trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma, zaradi poškodbe povzročene po zapuščenem vojaškem materialu. Iz dokumentacije v spisu je tožena stranka ugotovila, da je tožnik v vlogi za priznanje tudi okvare desne noge kot civilno invalidnost vojne navedel, da je do poškodbe te noge prišlo v istih okoliščinah kot do izgube levega očesa in poškodbe leve noge, ki sta bili podlaga za priznanje statusa civilnega invalida vojne VI. skupine leta 1981. Tej vlogi je priložena tudi medicinska dokumentacija o zdravljenju takoj po poškodbi in iz katere tožena stranka ugotavlja, da je tožnik ob poškodbi zadobil po delih kože spodnjih ekstremitet polno manjših ranic. Tožena stranka je na podlagi 99. člena in 4. odstavka 105. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev zaprosila za izvid in mnenje pristojno zdravniško komisijo 2. stopnje, ki je zadevo obravnavala dne 13.9.1994 in izdala izvid in mnenje št. 450. Zdravniška komisija 2. stopnje je po preučitvi celotne medicinske dokumentacije v spisu pri tožniku ugotovila izgubo levega očesa po eksplozivni poškodbi, cirkumskriptno globoko brazgotino, ki ovira popolnost leve spodnje okončine, na desnem nartu minimalno deformacijo ekstozo, ki ne povzroča pomembne motenosti funkcije, številne metalne tujke v mehkih delih, predvsem levo, ki povzročajo manjše bolečine, ne ovirajo pa funkcijo, posledično atrofijo levega stegna za 3.5 cm in leve goleni za 1.5 cm ter da prikrajšav ni. Poškodbe je komisija ocenila po točki 156 (50 %), 104 a smiselno z uporabo 11. člena (30 %). Z uporabo 4. člena pravilnika o odstotkih vojaške invalidnosti je zdravniška komisija ugotovila, da poškodbe tožniku povzročajo 60 % invalidnost. V obrazložitvi izvida in mnenja pa je navedla, da je na desnem nartu minimalna deformacija z ekstozo, ki ne povzroča pomembne motenosti funkcije oziroma invalidnosti desne spodnje okončine, zato mu ne gre priznanje invalidnosti na desni nogi. Navedeni izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje je tožena stranka v celoti sprejela kot podlago za svojo odločitev.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je na zdravniškem pregledu dne 6.9.1994 že bilo zagotovljeno priznanje 70 % invalidnosti, zato se z oceno o 60 % invalidnosti, ki naj bi izhajala iz izvida in mnenja z dne 13.9.1994 in na katerem ni njegovega podpisa, ne strinja. Pred komisijo dne 6.9.1994 je večkrat poudarjal, da mu desno stopalo oziroma nart oteka, ko ima obute čevlje in zaradi tega velike težave pri hoji. Zato meni, da je funkcija noge zelo motena, ko ima obuvalo. Tožnik predlaga naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bilo v reviziji ugotovljeno, da tožniku okvara desne noge ne povzroča invalidnosti. Zdravniška komisija druge stopnje je zadevo prvič obravnavala 6.9.1994 in na podlagi zdravniške dokumentacije v spisu in po osebnem pregledu tožnika izdala izvid in mnenje. V tem izvidu je ugotovila, da tožniku okvare organizma povzročajo 70 % invalidnost, vendar pa je tudi ugotovila, da mu okvara desne noge ne povzroča invalidnosti. Izvid in mnenje je bilo zdravniški komisiji vrnjeno, ker je tožniku zvišala odstotek invalidnosti na podlagi že priznanih okvar, čeprav v obravnavani zadevi ni šlo za zvišanje odstotka invalidnosti, temveč za priznanje invalidnosti tudi na podlagi okvare desne spodnje okončine. Zdravniška komisija je zadevo ponovno obravnavala in v izvidu in mnenju z dne 13.9.1994 ugotovila, da tožniku okvare vida in leve spodnje okončine povzročajo 60 % invalidnost, invalidnosti zaradi okvare desne spodnje okončine pa ni. Tožena stranka še navaja, da je tožnik v letu 1993 zaprosil tudi za zvišanje odstotka invalidnosti, vendar je bil ta zahtevek z odločbo zavržen, ker tožnik ni dokazal za verjetno, da je nastala sprememba, ki bi vplivala na stopnjo invalidnosti. Zato tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po 2. odstavku 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) obrazložitev odločbe obsega kratko obrazložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo navedeno v dispozitivu. Navedena zakonska določba se smiselno uporablja tudi za obrazložitev odločbe druge stopnje (245. člen ZUP). Po presoji sodišča tožnik utemeljeno navaja, da je zdravniška komisija druge stopnje izdala 2 izvida in mnenja in sicer z dne 6.9.1994 in 13.9.1994, prvega z oceno 70 % invalidnosti in drugega, na katerega je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, z oceno 60 % invalidnosti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, zakaj je prišlo do izdaje dveh izvidov in mnenj in zakaj njena odločitev temelji prav na izvidu in mnenju z dne 13.9.1994. Zaradi različne ocene tožnikove invalidnosti na podlagi dveh izvidov in mnenj pomeni to odločilno dejstvo, ki vpliva na odločitev v navedeni zadevi. To odločilno dejstvo je tožena stranka sicer pojasnila v odgovoru na tožbo, vendar z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov v upravnem sporu izpodbijane odločbe, ker mora biti obrazložitev v sami odločbi. Le v tem primeru je pristojnemu organu omogočena kontrola o tem, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bil pravilno uporabljen materialni predpis, stranki pa dana možnost, da s pravnim sredstvom, ki ga ima na razpolago, odločbo izpodbija s konkretnimi ugovori.

V novem postopku bo tožena stranka morala v odločbi konkretno navesti zaradi katerih ugotovljenih dejstev je drugače odločila o stvari kot organ prve stopnje in odločilne razloge za svojo odločitev tudi navesti v odločbi.

Ker izpodbijana odločba o odločilnih dejstvih nima razlogov, je nezakonita. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) odpravilo. Določbe ZUP in ZUS je sodišče v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot republiške predpise.