Jedro

Tožnica ni imela ustrezne izobrazbe za zasedbo delovnega mesta skrbnik skladnosti poslovanja, zato ji tožena stranka tega delovnega mesta v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna ponuditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugodi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožnici vročila tožena stranka dne 7. 10. 2011, nezakonita (točka I/1 izreka), da je tožena stranka dolžna tožnico nemudoma pozvati nazaj na delovno mesto „poslovni asistent uprave“ ali na drugo ustrezno delo ter ji za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoče bruto mesečne plače, od njih odvesti vsakokratne davke in prispevke pristojnim organizacijam in inštitucijam ter ji za tem izplačati pripadajoče mesečne neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti teh posamičnih mesečnih plač v plačilo, torej vsakega 18. dne v mesecu za plačo predhodnega meseca pa vse do plačila, ter jo od dneva nezakonitega prenehanja dalje ponovno prijaviti v zavarovanje (točka I/2 izreka) ter ji povrniti vse pravdne stroške, skupaj z 20 % DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila na transakcijski račun pri ... s št. ... (točka I/3 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki 1. odstavka 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. V kolikor bi namreč to sledilo tožničinim dokaznim predlogom, bi bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Tako je ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti v postopku. Tožnica je v tožbi predlagala, da jo sodišče zasliši kot stranko. Če bi sodišče prve stopnje ta dokazni predlog izvedlo, bi tožnici ponudilo vso možnost dodatne obrazložitve in tudi utemeljitve tožbenega zahtevka, prav tako pa bi tudi sama podala svoja stališča do izpovedi zaslišanih prič. Sodišče svoje odločitve, da tožnice kot stranke ne zasliši, ni obrazložilo. Tako tožnica ni mogla pojasniti, da je bila s strani tožene stranke diskriminirana že v času, ko je bila na porodniškem dopustu, saj ji ni bila dana možnost dodatnega izobraževanja, to pa je bilo ponujeno njeni sodelavki, ki je bila imenovana kot druga asistentka, saj naj bi bila sposobnejša opravljati delo, ki bi ga lahko enako kvalitetno opravljala tudi tožnica, če bi ji tožena stranka izobraževanje omogočila. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbama dveh zaslišanih prič, da je tožena stranka predhodno pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, preverjala ali je mogoče tožnici ponuditi drugo ustrezno delo, ali ji je mogoče ponuditi delo na drugem delovnem mestu z dokvalifikacijo, prekvalifikacijo in podobno, zavrnilo pa je tožničin dokazni predlog, da naj tožena stranka predloži vse ustrezne listinske dokaze o eventualnih kadrovskih premikih v obdobju okrog odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni racionalno ravnala, oziroma je ravnala v nasprotju s sprejetimi ukrepi za izboljšanje poslovnih rezultatov, saj je, po izpovedbi priče A.A., s 1. 9. 2011 zaposlila novo delavko za določen čas kot skrbnico skladnosti poslovanja. V kolikor bi tožnico kdo vprašal, če želi to delovno mesto, bi tožnica, ki je mlada mati in mora skrbeti tudi za svojega majhnega otroka, na kakršnokoli delovno mesto pri toženi stranki vsekakor pristala. Druga delovna mesta so bila diskriminatorno ponujena nekaterim drugim sodelavkam, tožnici pa ne. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem pritožbene navedbe v celoti prereka in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Uprava tožene stranke zaradi slabših rezultatov poslovanja na seji dne 26. 7. 2011 sprejela ukrepe za izboljšanje poslovnih rezultatov (B2), med katerimi je bil tudi ta, da se do konca leta 2011 zniža število zaposlenih za 10 % in tako je na podlagi tega sklepa do konca tega leta prenehalo delovno razmerje 21 zaposlenim. V tem času so na novo sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „skrbnik skladnosti poslovanja“, za katero se zahteva visoka strokovna izobrazba in je v VII tarifnem razredu. V januarju 2012 pa so sklenili delovno razmerje za določen čas za čas nadomeščanja delavke v času porodniškega dopusta za delovno mesto, ki je uvrščeno v VI. tarifni razred. Potreba po tožničinem delu je prenehala, ker se je število članov uprave zmanjšalo s treh na dva, tako da niso potrebovali dveh asistentk uprave. Tožnica pa je bila izbrana zato, ker je bila druga delavka s tega delovnega mesta tik pred diplomo na višji šoli. Da je šlo dejansko za zmanjšanje obsega dela, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič B.B. in A.A. in na podlagi tega zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Ugotovilo je tudi, da tožena stranka za tožnico ni imela primernega delovnega mesta, saj ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo v VI. tarifnem razredu, na razpolago pa je imela le delovna mesta iz V. tarifnega razreda, kar pa za tožnico ni bilo ustrezno delo. Prav tako zanjo ni bilo ustrezno delo nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu, saj je šlo za delovno razmerje za določen čas, poleg tega pa tožena stranka v septembru, ko je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, še ni vedela za nosečnost te delavke. Za delovno mesto skrbnik premoženja, pa tožnica ni imela ustrezne izobrazbe. Na podlagi navedenega je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP, pa navaja: V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo tožnice, ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka te kršitve ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa ni navedla razloga, zakaj tega takrat ni mogla uveljavljati. Po 286.b členu mora stranka kršitev določb pravdnega postopka, razen tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po 2. odstavku 350. člena, pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnica, ki je bila, kot izhaja iz zapisnikov narokov za glavno obravnavo, osebno navzoča na obeh narokih, je imela možnost spraševanja prič in tudi možnost navajanja svojih stališč, zato načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno.

Pritožbeno sodišče tudi ne more upoštevati pritožbenih navedb, da je tožena stranka ravnala neracionalno, ko je zaposlila novo delavko kot skrbnico skladnosti poslovanja, saj to za odločitev v tem sporu ni bistveno. Za to delovno mesto se, kot izhaja iz opisa v prilogah pod B4, zahteva visokošolska izobrazba prve stopnje in je uvrščeno v VII tarifni razred, medtem ko je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto poslovni asistent uprave, kjer se zahteva višješolsko in višje strokovno izobraževanje in je uvrščeno v VI tarifni razred. Tako tožnica ni imela ustrezne izobrazbe za zasedbo delovnega mesta skrbnik skladnosti poslovanja, in ji tožena stranka tega delovnega mesta ni bila dolžna ponuditi.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala tožeča stranka, ki je zahtevala, da tožena stranka predloži vse ustrezne listinske dokaze o eventualnih kadrovskih premikih v obdobju okrog odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker bi bilo ustrezno delo za tožnico le delo, za katero se zahteva višješolska izobrazba, takšnega dela pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, tožena stranka ni imela na razpolago, je izvedba tega dokaza nepotrebna, saj na odločitev v tej zadevi nima vpliva. Pritožbena trditev, da so bila druga delovna mesta diskriminatorno ponujena drugim delavkam, pa je zgolj pavšalna, saj kaj takega iz dokaznega postopka ne izhaja. Tožena stranka je namreč imela na razpolago le delovna mesta za V tarifni razred in delovno mesto za VII tarifni razred, delo na teh delovnih mestih pa, kot je bilo že navedeno, za tožnico ni ustrezno.

Na podlagi tega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP in 353. člena istega zakona).

Izrek o stroških postopka temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.