Jedro

Tožena stranka navaja dejstva, na katera je oprla odločbo. Ni pa tudi navedla pravne podlage in dokazov. Sodišče je zato odločbo odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Izvršnega sveta skupščine občine z dne 30.4.1993.

Obrazložitev

Na podlagi 114. člena prečiščenega besedila zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92) je Izvršni svet skupščine občine za izpodbijano odločbo na predlog izpostave Republiške uprave za javne prihodke zavrnil vlogo zavezanca - tožnika za odpis doplačila dohodnine za leto 1991 v znesku 3.481,00 tolarjev. V utemeljitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da so zavezančevi neto prejemki presegli neto znesek zajamčenega osebnega dohodka kot minimalnega zneska, ki zagotavlja materialno in socialno varnost delavcev.

V tožbi je tožnik navajal, da je od 31.8.1992 prijavljen kot trajni presežek delavcev pri zavodu za zaposlovanje. Zato razlike dohodnine ne more plačati.

Tožena stranka je poslala upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 - ZD), ki je veljal leta 1991, za katero tožnik zahteva odpis doplačila dohodnine, je urejal odpis davka zaradi neizterljivosti v 106. in 107. členu, ki sta po vsebini popolnoma enaka 113. in 114. členu prečiščenega besedila ZD (Uradni list RS, št. 14/92). Po 1. odstavku 107. člena lahko izvršni svet občinske skupščine na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Navedeni zakon nima določb postopka, zato je treba upoštevati določbe zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis. Tožena stranka je sicer upoštevala navedeno določbo ZD v zvezi z obrazloženim predlogom davčnega organa, v utemeljitvi izpodbijane odločbe pa niso bile upoštevane določbe ZUP, predvsem 1. odstavka 159. in 2. odstavka 209. člena. V 1. odstavku 159. člena je določeno, da se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Upravni organ mora ugotoviti dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v izreku odločbe (2. odstavek 209. člena ZUP). V utemeljitvi odločbe je tožena stranka navedla le okoliščine, ki so po veljavnih predpisih pomembne za odpis dohodnine, ni pa navedla dejstev, ki utemeljujejo njeno odločitev, prav tako pa tudi ne pravne podlage za svojo odločitev. Tožena stranka ni navedla, iz katerih dokazov sklepa, da s plačilom dohodnine ne bi bilo ogoroženo preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov.

Bistvene dejanske okoliščine so ostale v pomembnih točkah neutemeljene, tožena stranka o njih ni navedla dokazov, ni pa tudi navedla pravne podlage, zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/67, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) v zvezi z 2. odstavkom 42. člena navedenega zakona moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.