Jedro

Ker je bil šele z dnem pravnomočnosti sodbe opr. št. XI Ps 265/2014 z dne 20. 1. 2016 vzpostavljen temelj, po katerem je tožnik v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričel z delom v svoji dejavnosti s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je podan temelj za izplačevanje delnega nadomestila šele od pravnomočnosti že citirane sodbe dalje, to je od 9. 3. 2016 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se spremeni odločba toženca št. ... z dne 26. 7. 2016 tako, da se pritožbi zoper odločbo št. ... z dne 20. 6. 2016 ugodi ter da se ta odločba spremeni v delu, ki določa dan, od katerega je tožniku s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. XI Ps 265/2014 priznana pravica do delnega nadomestila odmerjena v višini 218,61 EUR tako, da ta pripada in se izplača tudi za čas od 16. 10. 2013 do 9. 3. 2016 ter da je toženec dolžan poleg izplačevanja delnih nadomestil za čas od 9. 3. 2016 dalje izplačati tudi delno nadomestilo za čas od 16. 10. 2013 do 9. 3. 2016 v skupni višini 3.679,82 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila do plačila, v 15 dneh od izdaje sodbe.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava s predlogom, da se sodba razveljavi in njegovemu zahtevku ugodi. Navaja, da iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. XI Ps 265/2014 dne 20. 1. 2016 izhaja, da mu pripada nadomestilo od 16. 10. 2013 dalje in ne zgolj od 9. 3. 2016 dalje. Meni, da toženec te sodbe ni izvršil tako, kot se glasi. Toženec mu je neutemeljeno zavrnil priznanje delnega nadomestila z obrazložitvijo, da mu le-ta pripada za čas od pravnomočnosti predmetne sodbe dalje. Prav tako se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da mu je bila priznana le pravica do delnega nadomestila in da je slednjo mogoče realizirati šele s pričetkom opravljanja dela s krajšim delovnim časom. Sodišče prve stopnje ničesar ni pojasnilo v zvezi z dejstvom, da je bila odločitev o priznanju pravice do nadomestila od 16. 10. 2013 dalje dejansko sprejeta v drugem postopku in je tudi pravnomočna. Meni, da je v konkretnem primeru bistvenega pomena dejstvo, da pravnomočna sodba določa, da mu pripada nadomestilo od 16. 10. 2013 dalje in ne okoliščina, da bi bilo mogoče pravico do delnega nadomestila realizirati šele s pričetkom opravljanja dela s krajšim delovnim časom, saj navedeno ni bilo predmet tega postopka. V času in opravičenosti do plačila nadomestila je namreč odločilo sodišče že v postopku XI Ps 265/2014, ki ga je bil prisiljen sprožiti zato, ker mu toženec ni priznal ustrezne kategorije invalidnosti. Sodišče je v tem postopku, ki je bil pričet zato, ker toženec jasne sodbe sodišča ni realiziral kot glasi, s sprejeto sodbo poseglo v predhodno pravnomočno sodbo, ki je veljavna in zavezujoča. Zanj to pomeni, da je sodišče z drugo odločitvijo poseglo v veljavno in pravnomočno predhodno odločitev. Pravnomočne odločitve se ne morejo kar tako spreminjati, temveč se morajo upoštevati ter izvršiti kot se dejansko in nedvomno, kot v konkretnem primeru, glasijo. Prav tako se o enakem zahtevku ne more odločati dvakrat na način, kot se je zgodilo v njegovem primeru. Zaradi napačnih ravnanj toženca in zaradi nepravilne odločitve naslovnega sodišča je zaradi ne prejemanja nadomestila oškodovan za 3.697,82 EUR in je potrebno sodbo sodišča razveljaviti in njegovemu zahtevku ugoditi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 26. 7. 2016, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 20. 6. 2016. S slednjo je toženec odločil, da se tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do delnega nadomestila v znesku 218,61 EUR na mesec od 9. 3. 2016 dalje. Hkrati je odločil, da se delno nadomestilo tožniku, ki je vključen v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in druge dneve, za katere ima po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti od dela v mesečnem znesku za nazaj. V obravnavani zadevi je sporno ali je tožnik upravičen do izplačila delnega nadomestila tudi od 16. 10. 2013 do 9. 3. 2016. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. XI Ps 265/2014 z dne 20. 1. 2016 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. V okviru dejavnosti "komercialist na terenu s.p." mu je z isto sodbo priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno od 16. 10. 2013 in pravica do delnega nadomestila od istega dne dalje.

7. Iz citirane sodbe jasno izhaja, da je tožnik od 16. 10. 2013 pridobil pravico do dela s krajšim delovnim časom in od istega dne tudi pravico do delnega nadomestila. Ni pa s sodbo ničesar odločenega o upravičenosti do izplačevanja delnega nadomestila tako kot zatrjuje pritožba. Tudi sicer odločitev, ki izhaja iz citirane sodbe še ne pomeni, da se tožniku delno nadomestilo od 16. 10. 2013 prične tudi izplačevati oz. da je upravičen do izplačevanja delnega nadomestila že od 16. 10. 2013. Glede na že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS in enako pritožbenega sodišča, je potrebno ločevati med opredelitvijo pravic na podlagi invalidnosti in izplačevanjem posameznih dajatev, ki so pogojene z realizacijo priznane pravice. Zato datum priznane pravice do delnega nadomestila in datum začetka izplačevanja te dajatve nista vedno identična.

8. Po 86. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) ima pravico do delnega nadomestila zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko po prvem in drugem odstavku 82. člena tega zakona. V prvem odstavku 82. člena ZPIZ-2 pa je določeno, da ima pravico do delnega nadomestila zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, ki ni zmožen za delo s polnim delovnim časom. Torej v primeru, kakršen je tudi tožnikov, ko mu je bila kot invalidu III. kategorije invalidnosti v okviru dejavnosti priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom in v skladu s citirano določbo 86. člena ZPIZ-1 posledično tudi priznana pravica do delnega nadomestila.

9. Od kdaj se delno nadomestilo izplačuje pa je določeno v 122. členu ZPIZ-2. V tej določbi je izrecno določeno, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Pomeni, da je izplačevanje delnega nadomestila vezano na pričetek dejanskega dela na tistem delu, na katerem ima zavarovanec oziroma delovni invalid glede na ugotovljeno delovno zmožnost, priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom.

10. Ker je bil šele z dnem pravnomočnosti sodbe opr. št. XI Ps 265/2014 z dne 20. 1. 2016 vzpostavljen temelj, po katerem je tožnik v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričel z delom v svoji dejavnosti s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je podan temelj za izplačevanje delnega nadomestila šele od pravnomočnosti že citirane sodbe dalje, to je od 9. 3. 2016 dalje. Taka odločitev ne gre preko materialne pravnomočnosti sodbe, temveč se je sodba lahko realizirala le za naprej, ne pa za nazaj, torej od 9. 3. 2016 in ne že od 16. 10. 2013, kot uveljavlja tožnik. Šele potem, ko delovni invalid pravico do dela s krajšim delovnim časom realizira oziroma lahko realizira in izvrši, skladno z odločitvijo v sodbi, se mu delno nadomestilo odmeri in prične izplačevati.

11. V invalidskih postopkih se ugotavlja, kdaj je nastopila invalidnost in odloča o pravicah iz invalidskega zavarovanja, ki na podlagi ugotovljene invalidnosti posameznemu zavarovancu ob izpolnjenih pogojih, ki so določeni v zakonu, gredo. Na takšno odločitev se v konkretnem primeru nanaša tudi sodba Delovnega in socialnega sodišča opr. št. XI Ps 265/2014 z dne 20. 1. 2016, s katero je tožnik, kot je že obrazloženo, bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila v okviru dejavnosti "komercialist na terenu s.p." priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno od 16. 10. 2013 in pravica do delnega nadomestila od istega dne dalje. V isti sodbi pa je bilo še odločeno, da bo o odmeri in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Takšni odločitvi je toženec tudi sledil in v posebnem postopku odločil o odmeri in izplačevanju delnega nadomestila z uvodoma citiranima odločbama z dne 26. 7. 2016 in z dne 20. 6. 2016, ki sta predmet tega spora. Ker s sodbo Delovnega in socialnega sodišča z dne 20. 1. 2016 o odmeri in izplačevanju delnega nadomestila nedvomno ni bilo odločeno, se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da je sodba glede delnega nadomestila pravnomočna in da je sodišče o isti stvari dvakrat odločilo. Brez podlage pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravnomočno sodbo, oziroma da je o istem zahtevku dvakrat različno odločilo. Posledično tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je zaradi ne prejemanja nadomestila oškodovan za 3.679,82 EUR in da je potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku.

12. Glede na vse obrazloženo, ker je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov tožbeni zahtevek na podlagi 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) zavrnilo, ker sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti in ni nikakršne podlage za izplačilo delnega nadomestila že od 16. 10. 2013 pa do 9. 3. 2016, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.