Jedro

Ker morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti (kumulativno) podani vsi štirje elementi te obveznosti, že izključitev enega od teh omogoča presojo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 30.916,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in naložilo tožeči stranki, da tožencu povrne stroške postopka. Pri svoji odločitvi je izhajalo iz določbe 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis), ki določa, da je delavec dolžan povrniti škodo delodajalcu le v primeru, če je to škodo pri delu oziroma v zvezi z delom povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče je obrazložilo, da tožeča stranka tega ni dokazala in da ni izkazala (pravilno: dokazala), da bi ji zaradi prometne nesreče dne 11. 3. 2002 nastala škoda v višini, ki jo uveljavlja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem ni upoštevalo pritožbi priloženih dodatnih listinskih dokazov (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Zavrnilo je tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 189/97, saj v konkretnem postopku tožeča stranka ni dokazala, da bi do nezgode prišlo zaradi nespoštovanja varnostne razdalje. Pritožbeno sodišče je pritrdilo tudi zaključku sodišča prve stopnje o nedokazani dejanski škodi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, razen tega pa obstaja nasprotje med neutemeljenimi zaključki sodišča in vsebino listin oziroma zapisnikov. Nato opozarja na neprepričljivo izpoved tožnika v zadevi Pd 234/2005, ki jo je sodišče upoštevalo tudi v tem sporu in navaja, da ni pomembno, kaj je botrovalo temu, da toženec ni spoštoval varnostne razdalje, saj je v vsakem primeru izključni krivec za nastalo prometno nesrečo in škodo. Če so se v zvezi s temeljem odškodninske obveznosti porajala kakršnakoli vprašanja, bi morali sodišči druge in prve stopnje odrediti izvedbo dokaza z izvedencem po uradni dolžnosti. Nasprotuje tudi zaključkom sodišča druge stopnje glede nedopustne pritožbene novote, saj tožeča stranka ni mogla slutiti, da bo sodišče prve stopnje ob vseh zbranih in priloženih dokazih sklepalo tako kot je. Ponovno opozarja tudi na izpoved toženca v zadevi Pd 510/2004, saj iz te izpovedi izhaja toženčeva krivda za nesrečo, zlasti v zvezi s kasnejšimi dejstvi, ki jih tožeča stranka navaja v reviziji. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava sodišči druge in prve stopnje preprosto nista navedli, katera od predpostavk odškodninske obveznosti ni bila izpolnjena. Sklicuje se na določbi 29. in 234. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur. l. RS, št. 30/98 in nadalj.). Za odločanje o višini zahtevka zadoščajo izračuni Zavarovalnice Maribor d.d. in izpoved priče N. H. oziroma bi moralo sodišče tudi v tem primeru slediti dokaznemu predlogu toženca ali po uradni dolžnosti pritegniti izvedenca zavarovalniške stroke.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišči druge in prve stopnje sta pri odločanju pravilno izhajali iz tega, da morajo biti za odškodninsko obveznost toženca podani vsi štirje elementi, in sicer nastanek škode, protipravno ravnanje, vzročna zveza in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je v konkretnem primeru omejena le na namen ali hudo malomarnost (70. člen ZTPDR v povezavi z Obligacijskim zakonikom, Ur. l. RS, št. 83/2001). Pri tem sta sodišči druge in prve stopnje svojo odločitev utemeljili na presoji o nedokazani krivdi toženca za povzročeno prometno nesrečo dne 11. 3. 2002 in nedokazani višini škode.

7. Tožeča stranka v reviziji konkretneje uveljavlja le svoje ugovore v zvezi z zaključki sodišča druge stopnje glede toženčeve krivde za prometno nesrečo, ne pa tudi glede zaključka o nedokazani višini škode. Glede na to, da morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti (kumulativno) podani vsi štirje elementi, že izključitev enega od teh omogoča presojo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen. Revizijski ugovori o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in zmotni uporabi materialnega prava, ki se nanašajo izključno na eno od predpostavk odškodninske obveznosti (to je obstoj krivde za prometno nesrečo), tudi če bi bili utemeljeni, torej ne morejo biti odločilni. Zato se revizijsko sodišče do njih izrecno ne opredeli.

8. V zvezi z višino odškodnine je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih presodilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je škoda v višini, kot jo zahteva, tudi nastala. Tožeča stranka ni dokazala, da je zaradi izplačila odškodnine tretji osebi prišlo do kasnejšega povečanja premij iz naslova obveznega in kasko zavarovanja (šlo je za skupno zavarovanje 26 tovornih vozil in 22 prikolic) in ni dokazala izpada dohodka zaradi poškodovanega tovornjaka v višini 180,00 EUR na dan v obdobju treh mesecev, saj v ta namen ni predložila nobenih dokazov. Tudi sodišče druge stopnje se je s takšnimi zaključki strinjalo in jih potrdilo.

9. Kot navedeno tožeča stranka teh zaključkov v reviziji izrecno ne izpodbija oziroma v zvezi s tem navaja le, da so glede odločanja o višini zahtevka zadoščali izračuni Zavarovalnice Maribor in izpoved priče oziroma, da bi moralo v tem primeru sodišče upoštevati dokazni predlog toženca oziroma po uradni dolžnosti izvesti dokaz z izvedencem zavarovalniške stroke. Revizijskih navedb o tem, da so zadoščali izračuni zavarovalnice in izpoved priče ni mogoče upoštevati, saj predstavljajo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja tudi za revizijske navedbe glede upoštevanja dokaznega predloga toženca (ki mu je prav tožeča stranka izrecno nasprotovala) in izvedbe dokaza po uradni dolžnosti, saj tožeča stranka s tem smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. členu ZPP pred sodiščem prve stopnje, ki jo ni uveljavljala tudi v pritožbi, in ki zato ne predstavlja dovoljenega revizijskega razloga (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

10. Ker ima že ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala višine škode, za posledico materialnopravno presojo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).