Jedro

Ker v primeru zasičenosti trga delavec ne more biti subjektivno odgovoren za nedoseganje rezultatov, mu ni mogoče redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V tem primeru gre za poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa je - kadar postane nepotrebno delo več delavcev na primerljivih delovnih mestih - utemeljena le, če delodajalec pri izbiri delavca, ki mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, uporabi predpisane kriterije. Ker tožena stranka ni tako ravnala, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 02-P/07 z dne 2. 4. 2007, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki iz poslovnih razlogov, nezakonita in se razveljavi (1. točka). Posledično navedenemu je ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo dne 2. 5. 2007, ampak ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi dalje do reintegracije tožeče stranke na delovno mesto pri toženi stranki (2. točka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji priznati vse druge pravice iz dela in v zvezi z delom, za čas od 2. 5. 2007 dalje do reintegracije, vse v roku osem dni pod izvršbo (3. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.117,87 EUR, v osmih dneh od dneva prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (4. točka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, oziroma podrejeno da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbi navedlo, da je iz listin v spisu ne izhaja, kdaj je tožena stranka ugotovila, da je zaradi ekonomskih razlogov prenehala potreba po delu tožeče stranke, zaradi česar sodišče naj ne bi moglo preveriti, ali je bila tožeči stranki odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Tožena stranka lahko sam obstoj ekonomskih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dokazuje lahko tako z listinami ali pričami, zaradi česar so neutemeljene navedbe sodišča prve stopnje, da tožena stranka v zvezi s tem v spis ni vložila nobene listine. Vsaka stranka v postopku lahko dejstva, ki jih navaja, dokazuje, s katerimikoli dokazi, saj imajo vsi dokazi enako dokazno vrednost. Tožena stranka je že v samem odgovoru na tožbo predlagala zaslišanje prič G.P., I.V., T.R. in po potrebi tudi zaslišanje predstavnika sveta delavcev, ki bi vsi lahko izpovedali, kdaj je pričel teči 30-dnevni subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki. Naslovno sodišče je v zvezi s tem zaslišalo le G.P., ki je sodeloval pri samem izračunu ekonomske upravičenosti zaposlenih v redni prodajni mreži. Pri tem je izpovedal, da je tožena stranka šele ob zadnji analizi nekje 5. 3. 2007 pred sejo nadzornega sveta spoznala, da obstaja poslovni razlog. Predlagane priče bi lahko izpovedale, kako je potekal sam postopek, kateri od zavarovalnih zastopnikov pri toženi stranki ne pokriva svojih neposrednih stroškov svojega dela. Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče se ne opredeli do izpovedbe priče G.P., zaradi česar je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh strani tožene stranke predlaganih dokazov, zato je bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno ter posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje napačno navaja, da v konkretnem primeru niso bili podani razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pri navedenem sodišče prve stopnje spregleda, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zato, ker tožeča stranka ni sklenila vsaj štiri zavarovanj in zaradi tega ni pokrila neposrednih stroškov svojega dela skupaj z dodatnim stroškom neposrednega vodje. Tako je tožeča stranka postala za toženo stranko neprofitna, kar pa je po mnenju tožene stranke mogoče šteti le kot poslovni razlog. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe VDSS opr. št. Pdp 865/2004 je odločitev tožene stranke (opomba: delodajalca) poslovna odločitev, v katero sodišče ne more in ne sme posegati. V kolikor je sodišče dvomilo v obstoj poslovnih razlogov v konkretnem primeru, bi lahko angažiralo tudi izvedenca zavarovalne in aktuarske stroke, ki ga je predlagala tožena stranka. Noben gospodarski subjekt, katerega primarni cilj je ustvarjanje dobička na trgu, ne bi namreč svoje dejavnosti opravljal z delavci oziroma izvajalci, ki mu že sedaj ustvarjajo izgubo in jo bodo tudi v prihodnosti. Tožena stranka je podala odpoved o zaposlitvi iz poslovnega razloga le devetim delavcem, kar je izrecno izpovedala tudi priča K.S.H.. Pred samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa se je tožena stranka z vsakim posameznim zavarovalnim zastopnikom pogovorila in mu razložila razloge, ki bodo narekovali odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Priča je tudi izpovedala, da je nekaj delavcev samih podalo prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, hkrati pa tožena stranka poudarja, da redne prodajne mreže ne predstavljajo samo zavarovalni zastopniki. Tako delavcev, ki so sami podali predloge za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, nikakor ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju števila delavcev, katerih delo je v določenem obdobju postalo nepotrebno v smislu 96. člena ZDR. Sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi je namreč posledica soglasja in svobodne volje obeh pogodbenih strank. Tako v postopku ni šlo za obid 96. člena ZDR. Tožena stranka je v letu 2007 zaposlila samo enega zavarovalnega zastopnika in sicer dne 1. 2. 2007, vsi ostali pa so bili pomožni zavarovalni zastopniki. V zvezi z navedenim je opozarjala na odločitev VDSS v sklepu opr. št. Pdp 1884/2004, kjer je pritožbeno sodišče izrecno navedlo, da delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga ni dolžan ponuditi neustrezne zaposlitve (3. odstavek 88. člena ZDR). Zato odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita, če delodajalec delavcu ni ponudil neustrezne zaposlitve. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevati ekonomsko stanje v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa ekonomskega stanja po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sodba VDSS opr. št. Pdp 666/2005). Bistveno je, da bodo zavarovalni zastopniki, če jih bo čez 15 - 16 mesecev zaposlila tožena stranka, s svojim delom pokrivali neposredne stroške dela, česar pa tožeča stranka ni, zato ji je bila tudi podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je podala tudi pritožbo glede odmere stroškov postopka in navajala, da so bili posamezni priglašenih stroški previsoki, upoštevaje pri tem določila Odvetniške tarife.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007- ZPP -UPB3 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka po določilih 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa izvaja le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo, kot to določa 285. člen ZPP, ki ureja načelo materialnega procesnega vodstva. Vendar je pri tem utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je lahko sam obstoj ekonomskih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožena stranka lahko dokazovala lahko tako z listinami ali pričami (predlagano zaslišanje: G.P., I.V., T.R.), zaradi česar je nepravilno stališča sodišča prve stopnje, da ni moglo preveriti ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, saj tožena stranka ni predložila v spis nobene listine, zaradi česar je sodišče verjelo tožniku, ki je zatrjeval, da je tožena stranka podala tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno (5. odstavek 88. člena ZDR). Vsaka stranka namreč v postopku lahko dejstva, ki jih navaja, dokazuje, s katerimikoli dokazi, saj imajo vsi dokazi enako dokazno vrednost. Vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) v 88. členu določa razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki so po 1. alineji 88. člena tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Drugi odstavek 88. člena ZDR pa določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Peti odstavek 88. člena ZDR tudi določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh (subjektivni rok) od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih (objektivni rok) od nastanka razloga. Po določilih 1. odstavka 82. člena ZDR (dokazno breme), pa je dolžan delodajalec dokazati utemeljen razlog odpovedi, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, pri čemer mora tudi po določilih 3. odstavka 83. člena ZDR o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga delodajalec predhodno pisno obvestiti delavca.

Prav tako je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki ponuditi drugo zaposlitev (na primer: pomožni zavarovalni zastopnik), saj delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga ni dolžan ponuditi delavcu neustrezne zaposlitve (3. odstavek 88. člena ZDR). Zaradi navedenega odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita, če delodajalec delavcu ni ponudil neustrezne zaposlitve, druge ustrezne zaposlitve pa ni imel. Ugotoviti je tudi, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da samo dejstvo, da tožeča stranka ni mesečno sklenila vsaj štirih življenjskih zavarovanj in s tem pokrila neposrednih stroškov svojega dela skupaj z dodatnim stroškom neposrednega vodja, ne predstavlja poslovni razlog, pač pa razlog nesposobnosti po 2. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Kot je bilo v postopku izkazano, je zavarovalni trg prenasičen in tožena stranka je po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno štela, da je šlo za poslovni razlog po določilih 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, ki določa poslovni razlog, ki je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov s strani delodajalca. Nepokrivanje lastnih stroškov nedvomno pomeni ekonomski razlog, saj je tožena stranka poslovni subjekt, katerega temeljni namen je pridobivanje dohodka in dobička na trgu. V primeru zasičenosti trga delavec ne more biti subjektivno odgovoren za nedoseganje rezultatov, torej v takšnem primeru ne gre za razlog nesposobnosti, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje. Prav tako sodišče delodajalcu ne more nalagati, na kakšen način naj delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, pač pa je dolžno le presojati zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal delodajalec delavcu, v konkretnem primeru je to le presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem pritožbe, da sporazumnih razveljavitev pogodb o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka sklenila s posameznimi svojimi zaposleni, ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju števila delavcev, katerih delavcev je v določenem obdobju postalo nepotrebno v smislu 96. člena ZDR, saj je sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi posledica soglasja in svobodne volje obeh pogodbenih strank, ne pa poslovnih razlogov s strani delodajalca. Tako tožena stranka ni bila dolžna pripraviti programa v smislu določil 96. člena ZDR.

Ob navedenem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka delodajalec, za katerega velja Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (KP - Ur. l. RS, št. 60/98 s spremembami), ki v 17. členu ureja postopek določanja presežnih delavcev in določa, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategoriji uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno prerazporediti v skladu z zakonom (1. odstavek 17. člena KP), pri čemer je prvi kriterij za ohranitev zaposlitve doseganje delovnih rezultatov in imajo prednost pri ohranitvi zaposlitvi delavci, ki dosegajo boljše rezultate (3. odstavek 17. člena KP). Četrti odstavek 17. člena KP pa določa, da je kriterije doseganja delovnih rezultatov mogoče uporabiti pri določanju presežnih delavcev le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovnih rezultatov in so se uporabljala zadnjih šest mesecev pred sprejemom programa razreševanja presežnih delavcev. V primeru enakega doseganja delovnih rezultatov ali neizdelanih ali uporabljenih meril za ugotavljanje delovnih rezultatov je drugi kriterij za ohranitev zaposlitve upoštevaje strokovne izobrazbe delavca oziroma usposobljenost za delo - v primeru enake delovne uspešnosti delovno mesto obdrži tisti delavec, ki ima višjo izobrazbo oziroma usposobljenost (5. odstavek 17. člena). Tretji kriterij je upoštevanje delovnih izkušenj pri enakih ali sorodnih delih (6. odstavek 17. člena). Četrti kriterij je upoštevanje delovne dobe pri delodajalcu (7. odstavek 17. člena). Peti kriterij je upoštevanje zdravstvenega stanja delavca (8. odstavek 17. člena). Šesti kriterij je upoštevanje socialnega stanja (9. odstavek 17. člena). Tako bi tožena stranka morala pri določanju, katerim delavcem bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, upoštevati kriterije za njihovo določitev skladno z veljavno kolektivno pogodbo. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki kreira enotno sodno prakso v vrsti svojih odločitev (npr. zadeve opr. št. VIII Ips 172/2007, opr. št. VII Ips 191/2007, opr. št. VIII Ips 368/2006, opr. št. VIII Ips 429/2006), kjer je izrecno poudarilo, da novi ZDR ni razveljavil obstoječe avtonomne ureditve v kolektivnih pogodbah in je potrebno upoštevati tudi kolektivne pogodbe, v konkretnem primeru torej veljavno Kolektivno pogodbo za zavarovalstvo Slovenije. Ker tožena stranka navedenega ni izkazala, je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožeči stranki nezakonita.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka upoštevaje pri tem določila 154. on 155. člena ZPP, ki določata, da je stranka, ki v postopku ne uspe dolžna povrniti nasprotni stranki stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so bile pripravljalne vloge tožnika za pravdo potrebne, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo kot potrebne stroške na podlagi 155. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sicer sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar je odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v obrazložitvi. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, po določilih 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi.