Jedro

Za sklep o tožnikovem prikrajšanju ni dovolj, da tožnik kot solastnik stvari ni uporabljal, ker so jo toženci zasedeli v celoti. To namreč še ne pomeni, da so toženci ostalim solastnikom uporabo preprečili, in zato ne zadošča za utemeljenost njegovega zahtevka za plačilo uporabnine. Če souporabe tožnik od tožencev ni zahteval, je na svoje prikrajšanje pristal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniki so od tožencev zaradi njihove izključne uporabe nepremičnine, ki je v solastnini, zahtevali nerazdelno plačilo uporabnine, in sicer prva tožnica in drugi tožnik vsak v višini 11.500,00 EUR za čas od 1. 7. 2006 do 31. 5. 2008, tretji tožnik pa 44.000,00 EUR za čas od 1. 6. 2008 do 31. 1. 2012. 2. Sodišče prve stopnje je prvi tožnici in drugemu tožniku prisodilo vsakemu 4.642,00 EUR, tretjemu tožniku pa 18.568,00 EUR, ki jih morajo plačati nerazdelno vsi toženci. V presežku je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo.

3. Zoper takšno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama drugega in tretjega toženca ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbene zahtevke vseh treh tožnikov zoper njiju. Odločitev o naloženem plačilu prvi toženki je razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožnikov je v celoti zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Tretji tožnik zoper pravnomočno zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka, ki ga je vložil zoper drugega in tretjega toženca, vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Meni, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje v nasprotju z vsebino listine - pozivom prvih dveh tožnikov za plačilo najemnine, saj sta jasno povedala, da nepremičnino uporabljajo toženci in M. Š. ter da ravno zaradi tega, ker nikoli niso dopustili njune uporabe, zahtevata plačilo najemnine od vseh tožencev. Zato se po njegovem mnenju šteje, da sta plačilo zahtevala tudi od drugega in tretjega toženca. Poudarja, da bi toženci lahko plačevali najemnino ali pa izročili ključe nepremičnine in omogočili uporabo. Opozarja, da so se v odgovoru na tožbo toženci sklicevali na postopek N 383/2009 Okrajnega sodišča v Ljubljani, v katerem so navedli, da celotno sporno nepremičnino že vsa leta uporabljajo, kar kaže, da so se ves čas izmikali ureditvi razmerij in so tožnikom preprečevali uporabo nepremičnine že s tem, da jo sami v celoti uporabljajo, saj tožniki nasilno v njihovo uporabo niso smeli poseči. Zato so jih s pozivom z dne 27. 11. 2007 pozvali k plačilu najemnine. Meni, da je svoje prikrajšanje izkazal, saj bi želel sam uporabljati nepremičnino ali jo dati v najem, da bi imel od nje korist. Ker soglasja med solastniki o uporabi ni bilo mogoče doseči, bi moralo sodišče po njegovi oceni tudi njegov predlog za delitev skupnega premoženja šteti kot zahtevo za spremembo načina uporabe sporne nepremičnine. Meni, da to zahtevo izkazujejo tudi vsa njegova dejanja v izvršilnih in ostalih postopkih, kot tudi vse navedbe v njih o želeni spremembi uporabe. Zahteva povračilo stroškov ter Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in ponovno sojenje.

5. Drugi in tretji toženec na revizijo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določila o nadomestilu za neupravičeno uporabo, urejena v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). Določba 198. člena OZ imetniku stvari ne glede na pravico do odškodnine daje pravico, da od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je ta imel od uporabe. Pravilo je konkretizacija splošnega pravila o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ, po katerem mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Za utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene uporabe morajo biti torej podani: prikrajšanje na strani osiromašene osebe, povečanje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe, vzročna zveza med prikrajšanjem na eni strani in povečanjem na drugi ter pomanjkanje pravne podlage za premik premoženja. Pravice do nadomestila pa nima tisti, ki je v svoje prikrajšanje privolil. 8. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje odločilno dejansko stanje: - prva tožnika sta leta 2006 kupila toženkin 48 % solastniški delež na nepremičnini, ki sta ga 1. 6. 2008 z darilno pogodbo prenesla na tretjega tožnika; - nepremičnina je v solastnini tretjega tožnika, drugega in tretjega toženca ter tretje osebe, ki ni stranka postopka; - etažna lastnina na nepremičnini ni bila vzpostavljena; - prva tožnika sta leta 2007 na prvo toženko naslovila zahtevo za plačilo najemnine; - tretji tožnik je 4. 8. 2008 podal predlog za razdružitev solastnine; - toženci nepremičnino uporabljajo v celoti.

9. Solastnina je v prvem odstavku 65. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) določena kot lastninska pravica več oseb (solastnikov) na nerazdeljeni stvari tako, da je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež). Vsak izmed solastnikov ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, pri tem pa ne sme kršiti pravic drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ). Z nakupom toženkinega solastniškega deleža na nepremičnini sta prva tožnika, katerih pravni naslednik je tretji tožnik, dobila pravico souporabe nepremičnine, nista pa je še uresničila. Za sklep o njunem in s tem njegovem prikrajšanju ni dovolj, da tožniki kot solastniki stvari niso uporabljali, ker so jo toženci zasedali v celoti. To namreč še ne pomeni, da so toženci drugim solastnikom uporabo preprečili, in zato ne zadošča za utemeljenost njihovega zahtevka za plačilo uporabnine, kakor meni tretji tožnik.(1) Če tretji tožnik (ali pred njim prva tožnika) od drugega in tretjega toženca souporabe ni zahteval, je na svoje prikrajšanje pristal. 10. Solastnik ima poleg pravice souporabljati stvar vedno pravico tudi zahtevati delitev stvari, razen če je čas neprimeren (prvi odstavek 69. člena SPZ). Uporaba in delitev nepremičnine v solastnini sta po svoji vsebini dve povsem različni upravičenji, čeprav sicer izhajata iz iste solastninske pravice. Tako sta tudi postopek za delitev stvari v solastnini, ki pripelje do prenehanja solastnine, in postopek za ureditev razmerij med solastniki, s katerim se nadomesti dogovor glede uporabe stvari, ki ostane v solastnini, dva ločena in različna postopka, ki ju Zakon o nepravdnem postopku ureja vsakega zase. Zato je sklepanje tretjega tožnika, da je kot predlagatelj delitvenega postopka izrazil tudi željo po souporabi nepremičnine, zmotno.(2) Zahteve za souporabo ne izkazujejo niti drugi medsebojni sodni postopki, na katere se sklicuje tretji tožnik, in navedbe v njih, saj nobeden od njih ne služi ureditvi solastniških razmerij in s tem uporabe stvari v solastnini.

11. Bi pa zahtevo za souporabo lahko pomenil poziv za plačilo najemnine, če bi jo tretji tožnik (ali pred njim prva tožnika) zahteval tudi od drugega in tretjega toženca. Ugotovljenemu dejstvu, da sta prva tožnika poziv za plačilo najemnine naslovila le na prvo toženko, tretji tožnik pripisuje nasprotje med tem, kar je v sodbi navedeno o vsebini listine in listino samo, ter poudarja, da se je zahteva za plačilo najemnine nanašala na vse tožence. Pregled priložene listine - zahteve za plačilo najemnine, priložene kot dokaz v prilogi A/20 - pokaže, da nasprotja ni, saj je zahteva naslovljena le na prvo toženko, kot je zapisalo sodišče druge stopnje. Da ima kakršenkoli poziv želen učinek, ga mora naslovnik prejeti. Šele tedaj postane pomembna njegova vsebina. Ugotovljeno pa ni, da bi drugi in tretji tožnik poziv prejela niti da bi bil nanju naslovljen, zato njegova vsebina ne more vplivati na odločitev. Ker ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za sklep, da je tretji tožnik (ali pred njim prva tožnika) od drugega in tretjega toženca zahteval souporabo stvari v solastnini, mora breme svojega prikrajšanja nositi sam.

12. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da tretji tožnik sam krije svoje revizijske stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te odločbe.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 187/2013 z dne 19. 2. 2015. Op. št. (2): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 118/2010 z dne 3. 2. 2011 in II Ips 187/2013 z dne 19. 2. 2015.