Jedro

V sodni praksi se je uveljavila t.i. procesna ekvivalenčna teorija, po kateri je nova tožba dopustna, če se vsebinsko enak tožbeni zahtevek opira na drug tožbeni temelj. Načelo pravnega varstva namreč zahteva, da se dopusti novo sojenje o istem zahtevku, kadar se ta zahtevek opira na drugo dejansko (tožbeno) podlago kot v prejšnji pravdi, saj bi bilo sicer stranki dokončno onemogočeno sodno varstvo njenih pravic. V prejšnji pravdi sta tožnici zahtevali plačilo obveznosti, ki pa še ni zapadla v plačilo. V obravnavani zadevi pa tožnici uveljavljata že zapadlo denarno terjatev, saj je med tem potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zavrne ugovor tožene stranke, da je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 5.879,86 EUR z 7,57 % letnimi obrestmi od 2.7.1997 dalje ugotovilo, da ne obstoji nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče stranke v navedeni višini in toženki naložilo, da tožnicama plača 5.879,86 EUR z 7,57 % letnimi obrestmi, tekočimi od 2.7.1997 dalje do plačila. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnicama povrniti stroške postopka v znesku 3.239,36 EUR.

Proti takšni odločitvi je toženka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbo zavrže kot nedopustno, podredno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri svojem ugovoru, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Opozarja, da pravnomočnost zajema le izrek, nikakor pa ne razlogov, saj ugotovitve sodbe ne morejo biti deležni materialne pravnomočnosti. V obravnavani zadevi je podana identiteta zahtevka in identiteta strank. Pri tem se sklicuje na dve odločbi Višjega sodišča v Kopru. Tožnicama ni uspelo dokazati trditev o obstoju plačilnega razmerja med njunim očetom ter toženko. Med očetom tožnic in toženko je šlo za vzajemno pravno razmerje. Okoliščine podpisovanja pogodbe kažejo, da je bila v podpis prisiljena. Nenavadno je, da ne oče tožnic niti obe tožnici do leta 2008 nista reagirali v zvezi z vračilom denarja. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem g. S., saj je okoliščina glede obstoja posojilnega razmerja ostala neraziskana. Pričevanje priče J. Č. D. je zgolj posredne narave. Obstaja kontradiktornost med pričevanjem prvotožnice ter priče Č.. Plačevanja na roko oziroma na črno oziroma mimo uradnih evidenc g. K. ni imel zabeleženega. Jasno je, da ustnega dogovora med g. K. in toženko ni moglo biti v njegovih zabeležkah, saj v tem primeru ne bi bil usten. V nadaljevanju toženka navaja razloge, zakaj je obrazložitev v izpodbijani sodbi, da njen sin ni nič vedel o obstoju ustnega dogovora, v nasprotju z njegovim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje pa je tudi povsem zanemarilo izpovedbo priče R. K., da je vedel, da je bil denar njegovi sestri posojen in da je g. K. rekel, da ga bo že z delom povrnila.

Tožnici sta v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi z ugovorom pravnomočno razsojene stvari, na katerem toženka vztraja tudi v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom iz izpodbijane odločbe. V sodni praksi se je namreč uveljavila t.i. procesna ekvivalenčna teorija, po kateri je nova tožba dopustna, če se vsebinsko enak tožbeni zahtevek opira na drug tožbeni temelj. Načelo pravnega varstva namreč zahteva, da se dopusti novo sojenje o istem zahtevku, kadar se ta zahtevek opira na drugo dejansko (tožbeno) podlago kot v prejšnji pravdi, saj bi bilo sicer stranki dokončno onemogočeno sodno varstvo njenih pravic. V prejšnji pravdi sta tožnici zahtevali plačilo obveznosti, ki pa še ni zapadla v plačilo. V obravnavani zadevi pa tožnici uveljavljata že zapadlo denarno terjatev, saj je med tem potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Sodna odločba v tej zadevi zato temelji na drugačnem gradivu oziroma drugačni dejanski podlagi kot v zadevi P 55/2006. Predmet razpravljanja v tej zadevi je izpolnitev posojilne pogodbe, ki sta jo dne 3.8.1994 sklenila oče tožnic in toženka in po kateri je oče tožnic toženki posodil denar za nakup stanovanja v višini 11.500,00 DEM, toženka pa se je zavezala, da mu bo posojeni znesek vrnila v desetih letih od poziva dalje, z obrestmi, ki tečejo od zahtevka za vračilo v višini, kakršne bodo veljale na posojena denarna sredstva za nakup nepremičnin pri Gorenjski banki v Radovljici. Med pravdnima strankama je bila sklenitev navedene pogodbe nesporna, zato so brezpredmetne pritožbene trditve toženke, da naj bi iz njenega pričevanja izhajalo, da je v podpis prisiljena. Takšno dejansko trditev toženka postavi šele v pritožbenem postopku, zato kot pritožbena novota tudi ne more biti upoštevna, saj niso izkazane okoliščine iz 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Prav tako med strankama ni bilo sporno, da je pravni prednik tožnic izpolnil svojo obveznost po posojilni pogodbi. Sporno je bilo, ali je svojo obveznost po navedeni pogodbi izpolnila tudi toženka. Splošno načelo obligacijskega prava je, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (1. odst. 9. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Pogodba se sklene prav z namenom, da se sprejete obveznosti izpolnijo. Toženka je zatrjevala, da je svojo obveznost izpolnila z delom in skrbjo za hišo pravnega prednika. Tožnica je s takšnim ugovorom prenehanja obveznosti prevzela tudi breme njegovega dokazovanja. Pri tem pa ni uspela, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tako ni uspela dokazati, da naj bi s pravnim prednikom tožnic sklenila ustni dogovor, po katerem naj bi prejeto posojilo vrnila z delom pri njegovi hiši. Dokazovala ga je le z lastno izpovedjo in z izpovedjo njenega brata, ki je izpovedal, da je oče tožnic nekoč dejal, da bo toženka z delom vse povrnila. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je sodišče zanemarilo izpoved toženkinega brata. V razlogih sodbe je namreč izrecno ocenilo pavšalnost takšne izjave, na podlagi katere ni mogoče sklepati, da je bil tak ustni dogovor zares sklenjen.

Neutemeljeno tožnica tudi izpostavlja svojo izpoved oziroma njen del, po kateri naj bi g. S. uredil razmerje med strankama posojilne pogodbe. Sodišču prve stopnje tudi očita, da bi moralo omenjenega o tem tudi zaslišati. Tožnica je, ko je bila zaslišana kot stranka, res o tem izpovedala, vendar pa izpovedba (vsebina izvedenih dokazov) ne more nadomeščati trditvene podlage. Takšen način prenehanja obveznosti, torej z dogovorom med pooblaščenko očeta tožnic in g. S. toženka v prvostopenjskem postopku ni navajala. Neobstoječe trditvene podlage sodišče ne more preizkušati, enako pa velja tudi za neobstoječo dokazno ponudbo.

Ker torej toženka ni uspela dokazati, da je njena obveznost po sklenjeni posojilni pogodbi prenehala, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko ji je naložilo vtoževano izpolnitev. Njeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).