Jedro

Ker stranka ni ponudila nikakršnih dokazov, s katerimi bi ovrgla ugotovitev upravnega organa, da prihodek, ki ga je ta štel k osnovi za dohodnino, ni plačilo za opravljeno delo zbiranja udeležencev v igri Catch the cash, je drugostopni organ ravnal pravilno, ko je pritožbo zavrnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo, s katero mu je bila v obnovljenem postopku odmerjena dohodnina za leto 1991. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je v obnovi postopka, ki ga je prvostopni upravni organ uvedel po uradni dolžnosti, ugotovil, da je tožnik poleg napovedanih dohodkov v davčni napovedi za leto 1991, imel tudi prejemke iz naslova priložnostno opravljenih storitev v znesku 3.590 DEM, kar znaša v tolarski vrednosti 134.014, SIT, ki jih je prejel od firme. Akvizitersko delo in zbiranje možnih udeležencev igre Catch the cash (C-C), za kar je tožnik prejel navedeni znesek, predstavlja dohodke, dosežene s priložnostnim opravljanjem storitev, ki se po določbi 2. alinee 6. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) vštevajo v osnovo za dohodnino. Navedena izplačila ne predstavljajo dobitka, pridobljenega v igri na srečo, saj davek od dobitkov od iger na srečo po določbi 25. člena zakona o davkih občanov (Uradni list RS, št. 8/91 p.b.) plača občan, ki pri igrah na srečo zadene dobitek. Tožnik pa ni zadel dobitka, temveč mu je bil navedeni znesek izplačan za njegovo opravljeno delo zbiranja udeležencev v navedeni igri na srečo C-C, zato je tožnik v tem primeru zavezanec za davek od osebnih prejemkov po določbi 13. člena že navedenega zakona o dohodnini. Po določbi 97. člena zakona o dohodnini pa je izplačevalec osebnih prejemkov in drugih dohodkov, od katerih se davek plačuje od vsakega posameznega dohodka, dolžan za zavezanca obračunati in plačati davek (davek po odbitku), in sicer najpozneje v treh dneh po izplačilu. Torej izplačevalec dohodka bi moral za tožnika obračunati in vplačati davek po odbitku, plačani davek pa bi se v postopku odmere dohodnine upošteval kot plačana akontacija dohodnine, ki se odšteje od odmerjene dohodnine. Izplačevalec dohodka samo obračuna in plača davek od osebnih prejemkov, ni pa izplačevalec zavezanec za dohodnino. Po določbi 5. člena zakona o dohodnini je zavezanec za dohodnino, fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ima v posameznem koledarskem letu na njenem območju dohodke iz 2. člena tega zakona, kar je v navedenem primeru tožnik. Ker je imel tožnik v letu 1991 tudi dohodke dosežene s priložnostnim opravljanjem storitev (134.014 SIT) je tudi za ta znesek zavezanec za dohodnino in mu je bila zato v skladu z 2. in 15. členom zakona o dohodnini od tega zneska, skupaj z že napovedanimi dohodki za leto 1991 pravilno odmerjena dohodnina. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo, ker meni, da mu je bila dohodnina odmerjena previsoko in v nasprotju s predpisi. Sploh pa meni, da od igre C-C ne bi bil dolžan plačevati davščin, tudi ne dohodnine. Igra C-C je temeljila na pravilu, ki je zahtevalo vstopno plačilo ob sočasni zahtevi, da je potrebno pridobiti še 4 nove udeležence, ki morajo vplačati enako premijo. Vsak udeleženec igre je ob vplačilu moral podpisati "pogodbo", v kateri so bili vpisani njegovi podatki, višina vložka ter ime in priimek "prvega" igralca ter številka njegove pogodbe s podjetjem. Ko je udeleženec izvršil določilo "pogodbe", je prejel prvi ček v višini 2.400 DEM ter se uvrstil v "vrsto" za avtomatiko. Ko so se uvrstili v avtomatiko še štirje udeleženci, je prvi v vrsti ponovno prejel ček, ko je bil računalniško izžreban. Avtomatika je bila sistem računalniškega določanja dobitkov druge premije, ki je bilo v celoti izven neposrednega vpliva udeležencev. Vsi informatorji so bili pridobljeni iz vrst udeležencev igre in vsak udeleženec je bil sočasno informator in obratno. Premije informatorjev so bile odvisne od naključja. Igra C-C je igra na srečo tako po starem, kot tudi novem zakonu o igrah na srečo. Podjetje je navedeno igro C-C prirejal brez dovoljenja pristojnega upravnega organa. Temeljno sodišče je s pravnomočno sodbo ugotovilo, da "sestoji omenjena igra iz organizacije in sklepanja pogodb" ter da je navedena pravna oseba kršila 9. člen zakona o igrah na srečo. Ker torej organizatorji niso imeli dovoljenja za igro C-C, ker je ta igra prepovedana in ker v pravni državi ni dopustna obdavčitev dejavnosti, ki so prepovedane s predpisi, predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka sodišču predlaga, da zavrne tožbo iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi meni, da mu je davčni organ za leto 1991 odmeril previsoko dohodnino, sploh pa prejemkov, dobljenih z igro Catch the cash, ne bi smel šteti v osnovo za dohodnino. Navedeno mnenje tožnika je zmotno. Prvostopni upravni organ je v tem primeru, po uradni dolžnosti, izvedel obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 15.9.1992, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1991. Iz odločbe izhaja, da je iz podatkov, ki jih je prejel od Republiške uprave za javne prihodke, ugotovil, da tožnik v napovedi za odmero dohodnine za leto 1991 ni napovedal oziroma vpisal prihodkov, izplačanih po firmi v višini 134.014 SIT za priložnostno opravljene storitve pri tej firmi. Pred izdajo prvostopne odločbe o obnovi postopka je upravni organ, kot to izhaja iz prvostopne odločbe in kar tožnik ne izpodbija, vabil tožnika na zaslišanje v ugotovitvenem postopku odmere dohodnine za leto 1991 z opozorilom, da s seboj prinese vsa dokazila in potrdila o vseh prejemkih in kolikor se vabilu ne bo odzval, bo organ opravil obnovo postopka odmere dohodnine za leto 1991 na podlagi novo pridobljenih podatkov. Kot izhaja iz odločbe je sicer tožnikov pooblaščenec upravnemu organu sporočil, da je tožnik v tujini in da bo upravni organ obvestil o vrnitvi in možnem roku zaslišanja. Ker pa se do 24.1.1994, niti tožnik niti njegov pooblaščenec, nista javila upravnemu organu, je ta sprejel odločitev, ki je predmet tega upravnega spora. Navedeno ugotovitev upravnega organa potrjujejo tudi podatki v spisih. Zato je po presoji sodišča upravni organ ravnal pravilno in v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP), ko je na podlagi kasneje dobljenih podatkov v zadevi odločil tako, kot to izhaja iz izreka prvostopne odločbe. Po mnenju sodišča pa ima ta odločitev oporo tudi v določbah zakona o dohodnini, na katere se prvostopni organ, pa tudi tožena stranka, pravilno sklicujeta. Za svoje trditve ni tožnik, niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbenem postopku, kot tudi ne v tožbi, predložil oziroma ponudil nikakršnih dokazov, s katerimi bi ovrgel ugotovitev upravnega organa, da prihodek (134.014 SIT), ki ga je upravni organ v obnovitvenem postopku štel k osnovi za dohodnino za leto 1991, ni plačilo za opravljeno delo zbiranja udeležencev v igri Catch the cash, torej dohodek dosežen s priložnostnim opravljanjem storitev, ki se po določbi 2. alinee 6. člena zakona o dohodnini všteva v osnovo za dohodnino.

Sodišče je mnenja, da je upravni organ, na podlagi podatkov, na katere se sklicuje v odločbi (vnovčeni ček na ime tožnika), pravilno štel, da navedeni znesek predstavlja dohodek, ki se po zakonu o dohodnini všteva v osnovo za dohodnino. Glede na navedeno tožnik le s posplošenimi trditvami, ki jih ni niti utemeljil, v upravnem postopku ni mogel uspeti.

V upravnem postopku, niti v upravnem sporu tožnik tudi ni predložil sodbe, s katero naj bi po njegovi trditvi Temeljno sodišče je ugotovilo, da je podjetje z igro, ki sestoji iz "organizacije in sklepanja pogodb", kršilo 9. člen zakona o igrah na srečo. Sicer pa je sodišče mnenja, da tudi, če bi držala ta trditev, na samo odločitev v tem postopku ne bi mogla vplivati. Navedena sodba naj bi se potrditvi tožnika nanašala na opravljanje dejavnosti pravne osebe. Ta pa v tem primeru s postopkom odmere dohodnine tožnika za leto 1991 nima nikakršne neposredne pravne povezave, saj zakon o dohodnini ne določa, da so obdavčljivi samo prejemki od priložnostno opravljenih storitev, ki so povezane z dovoljeno dejavnostjo plačnika storitve. Zato ta ugovor in iz istih razlogov tudi ugovor, da v pravni državi s predpisi prepovedane dejavnosti ni mogoče obdavčiti, sodišče v tem primeru v celoti zavrača. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena. Zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot ZUP, smiselno uporabilo, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).