Jedro

Toženec mora načeloma substancirano ugovarjati trditvam nasprotne stranke, ker se sicer lahko domneva, da so v tožbi zatrjevana dejstva neprerekana.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v zavrnilnem delu glede odškodnine za materialno škodo (835.000 SIT) in v zavrnilnem delu glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (431.250 SIT) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

2. V ostalem delu se revizija zavrne.

3. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (ob ugotovljeni tožnikovi soodgovornosti za nastalo škodo v razmerju 25 %) zavezalo toženo stranko, da tožniku plača 3,085.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 835.000 SIT od 18.8.1997 dalje do plačila in od zneska 2,250.000 SIT od 4.12.2002 dalje do plačila, v 15 dneh, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2,943.750 SIT z zamudnimi obrestmi, in sicer za čas od 1.1.2002 do 3.12.2002 v višini 13,5 %, za čas od 4.12.2002 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere. Pritožbeno sodišče je sprejelo stališče sodišča prve stopnje glede deljene odgovornosti, dodatno pa je zavrnilo tožbeni zahtevek glede materialne škode (škode na tožnikovem avtomobilu) in delno dodatno ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Tožnik je proti zavrnilni odločbi pritožbenega sodišča vložil revizijo zaradi pritožbenih razlogov "bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava", in sicer v delu, ki se nanaša na deljeno odgovornost strank, škodo na avtomobilu in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Revident ne soglaša z oceno nižjih sodišč, da je "tožnik s svojim načinom vožnje kršil tedaj veljavno določilo prvega odstavka 45. člena ZTVCP, po katerem je moral voznik vselej prilagoditi hitrost vožnje stanju ceste, vremenskim razmeram in vidljivosti, kar pomeni, da kljub temu, da je tožnik upošteval znak za omejitev hitrosti, ne more biti razbremenjen vsakršne odgovornosti za nastalo škodo".

Sodišče bi moralo upoštevati, da je bil tožnik v kazenskem postopku oproščen kljub temu, da je bistveni zakonski znak kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti prav kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa. Tožnik opozarja, da je bila cesta na videz taka, da povprečen udeleženec v prometu nikoli ne bi pomislil, da je na njej potrebna posebna previdnost. Voznik ni dolžan zaznati kaj več od tistega, kar mu nudi pogled na cesto. Z ovinkom na videz ni bilo nič narobe, ker so bile prežeče nevarnosti očem skrite. Zato je bila dolžnost tožene stranke, da postavi pravilno signalizacijo ali pa preplasti cestišče. Oprostilna kazenska sodba pomeni, da tožnikovo ravnanje ni bilo malomarno in zato ni podlage za deljeno odgovornost. Revident očita pritožbenemu sodišču absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker je glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navedlo, da je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti enaka celotnemu vtoževanemu znesku 2,425.000 SIT, pri čemer pa je tožnik iz tega naslova zahteval 3,000.000 SIT, kar pomeni, da mu v resnici ni bila priznana celotna zahtevana odškodnina.

Revident končno nasprotuje tudi stališču pritožbenega sodišča, da tožnik ni dokazal škode na svojem osebnem avtomobilu. Tožena stranka namreč ni nikoli izrecno prerekala dejstva, da je tožnik vozilo Renault 19 Adaggio kupil dne 20.6.1997 za 1,492.000 SIT, po nezgodi pa ga je prodal za 378.000 SIT. Prvič je to storila šele v pritožbi, pred tem pa je višino škode zgolj pavšalno prerekala. Poškodbe vozila so opisane v točki 2.2. izvedenskega mnenja izvedenca B. iz aprila 1998, ki je v sodnem spisu. Pogodba o komisijski prodaji dokazuje, da avtomobil ni mogel biti prodan za več kot 378.000 SIT. Tožena stranka tudi nikoli ni zatrjevala, da cena 1,492.000 SIT kakorkoli odstopa od povprečne cene "tovrstnih" avtomobilov.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

O zavrnitvi revizije: Revizija ni utemeljena, kolikor se nanaša na uporabo instituta deljene odgovornosti (192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP je v konkretnem primeru potrebno upoštevati le tista relevantna dejstva, ki so bila podlaga odločitve nižjih sodišč. Upoštevati je torej treba, da je bil na kritičnem mestu poleg znaka za omejitev hitrosti na 40 km/h, postavljen tudi znak za spolzko cestišče, pri čemer pa je bilo cestišče v kritičnem času še posebej nevarno, ker je bilo zaradi dežja tudi mokro, vidljivost pa je bila zmanjšana. Takšne vozne razmere tudi po presoji revizijskega sodišča terjajo od povprečno skrbnega voznika večjo skrbnost, kot pa jo je pri vožnji pokazal tožnik. Nižji sodišči sta tudi pravilno ocenili prispevek tožnika k nastanku škode in je bila tako v celoti upoštevana materialnopravna določba prvega odstavka 192. člena ZOR.

Dejstvo, da je bil tožnik oproščen v kazenskem postopku, tudi ne izključuje njegove soodgovornosti za nastalo škodo, saj kazenska in civilna odgovornost nista identična pravna instituta.

Materialnopravno pravilna je torej odločitev obeh sodišč, da se zaradi tožnikovega prispevka sorazmerno zniža odmerjena pravična denarna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode.

O ugoditvi reviziji: Revident utemeljeno opozarja, da je 19.11.2002 zvišal tožbeni zahtevek glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 3,000.000 SIT (sodišče prve stopnje pa je na naroku dne 4.12.2002 spremembo tožbe tudi dovolilo). Razlogi izpodbijane sodbe o tem, da je primerna odškodnina v višini celotnega vtoževanega zneska 2,425.000 SIT (6. stran sodbe), so zato res nejasni in predvsem ne omogočajo preizkusa sodbe glede dela zahtevane satisfakcije (razlika med 2,425.000 SIT in 3,000.000 SIT), pri čemer pa je pritožbeno sodišče očitno tudi o tem delu zahtevka odločalo, saj je iz izreka sodbe razvidno, da je tožbeni zahtevek, ki presega ugodilni del sodbe, zavrnjen.

Pravilno je sicer stališče pritožbenega sodišča, da predstavlja obstoj škode na tožnikovem avtomobilu tožnikovo dokazno breme. Zmotno pa je sodišče uporabilo materialnopravne zakonske določbe o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), s tem da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na odškodnino za gmotno škodo. Že iz okoliščin nastanka prometne nesreče (trčenje tožnikovega avtomobila s tovornjakom in hude telesne poškodbe potnikov) je namreč jasno razvidno, da je tožniku škoda na avtomobilu zanesljivo nastala.

Sodišče bi zato moralo o obsegu odškodnine odločati v mejah tožbenega zahtevka in v okviru trditvenega in dokaznega gradiva, ki ga je imelo na razpolago, pri čemer pa bi bilo potrebno tudi presojati, ali je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje agrumentirano oporekala trditvam tožeče stranke o višini nastale škode. Toženec mora načeloma substancirano ugovarjati trditvam nasprotne stranke, ker se sicer lahko domneva, da so v tožbi zatrjevana dejstva neprerekana (primerjaj dr. Aleš Galič: Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, Ljubljana 2003).

Revizijska odločba je izdana na podlagi 378. člena, prvega odstavka 379. člena in drugega odstavka 380. člena ZPP. Stroškovna odločba ima podlago v tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.