Jedro

Stranke, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, ni mogoče prisiliti k izpovedbi. Posledica nesodelovanja stranke na naroku pa je tudi v tem, da se ne more sklicevati na pravico, da na naroku postavlja vprašanja zaslišanemu izvedencu. To možnost je namreč sama zapravila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da sta nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki znesek 3,356.87,50 SIT (sedaj 14.004,70 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2005 dalje do plačila ter pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbo tožencev je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

3. Toženca po pooblaščencu odvetniku vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagata spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi v ostalem delu. Postopek pred sodiščem prve stopnje je bil kršen, ker je bila glavna obravnava končana brez zaslišanja toženke, ki je svojo odsotnost na obravnavi opravičila z zdravstvenimi težavami v posebnem dopisu z dne 10. 10. 2006. Na tej obravnavi je bil zaslišan tudi izvedenec J. K., tožencema pa ni bila dana možnost, da bi izvedencu postavljala vprašanja. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti. Sicer pa toženca še vedno vztrajata pri tem, da nista bila v poslovnem razmerju s tožečo stranko, saj je dela opravljal F. U.. Upoštevani so bili le dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ne pa dokazi tožene stranke. Zaslišanje prič, ki bi lahko pojasnile, kdo je na hiši tožencev delal, ni bilo opravljeno kljub predlogu tožene stranke. F. U. je sam priznal, da je prevzel posel sam in s tožencema celo podpisal pogodbo za zemljišče na V. V tem okviru je napačno uporabljena določba 629. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj ni jasno, kdo naj bi bil podjemnik pri opravljanju del. Tako ni ugotavljano, ali je zemljišče na V. od tožencev vzel F. U. kot družba ali kot zasebnik. Tudi avans v dveh delih (spomladi leta 2003 v znesku 600.000 SIT in jeseni istega leta v znesku 650.000 SIT) je prejel F. U. in ne tožeča stranka „F. d.o.o.“. Toženka ni podpisala dopisa, ki se nahaja v prilogah pod A9. Ne drži trditev, da ni bil realiziran posel z U. glede parcele na V. Navedeni dopis je uporabljen v obrazložitvi sodbe, čeprav ga sodišče prve stopnje v obsegu dokaznega gradiva ni naštelo. U. želi v tej pravdi še enkrat dobiti plačilo za opravljeno delo, čeprav je prejel navedeno zemljišče in avans. Sicer pa toženca še vedno vztrajata pri ugovoru zastaranja terjatve. Če bi jima bila dana možnost, da postavljata vprašanja izvedencu, bi se razčistilo, kdaj so bila dela opravljena.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po vsebini revizijskih navedb je izpodbijani sodbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje naj bi ravnalo nepravilno, ker je soglašalo z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je glavno obravnavo z zaslišanjem izvedenca opravilo in končalo v odsotnosti tožencev. Vendar pa očitane procesne kršitve ni. Pravica do izjave, do sodelovanja v postopku, do kontradiktornosti, je temeljna pravica stranke v pravdnem postopku. Tožencema je bila nedvomno zagotovljena tako z vročanjem v okviru določbe 280. člena ZPP kot tudi z upoštevanjem določb ZPP o poteku glavne obravnave (281. in 282. člen). Glavno obravnavo je mogoče opraviti v odsotnosti stranke ob izpolnjenem pogoju, da ji je bilo s pravilnim vročanjem omogočeno sodelovanje v postopku. Do preložitve obravnave praviloma pride tedaj, ko je stranka svoj izostanek opravičila in prosila za določitev novega naroka. Opravičilo z navedbo zdravstvenih razlogov, vendar brez ustrezne dokumentacije, ob restriktivnem obravnavanju razlogov za preložitev glavne obravnave, ne zadošča. V obravnavanem primeru sta toženca na glavno obravnavo 16. 10. 2006 bila vabljena v skladu z določbo 281. člena ZPP, v dopisu pred obravnavo pa sta napovedani izostanek (brez prošnje za preložitev naroka) nedokumentirano opravičila s slabim zdravjem. Sodišče prve stopnje zato ni ravnalo narobe, ko je po pooblastilu iz določbe 282. člena ZPP obravnavo opravilo in jo dokončalo v odsotnosti tožencev.

7. V okviru povedanega toženka izostanek svojega strankinega zaslišanja neutemeljeno uveljavlja kot procesno kršitev. Na narok 7. 6. 2006 je namreč bila povabljena z opozorilom, da bo zaslišana kot stranka. Obravnave se ni udeležila. Stranke, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, ni mogoče prisiliti k izpovedbi (262. člen ZPP). Posledica nesodelovanja stranke na naroku pa je tudi v tem, da se ne more sklicevati na pravico, da na naroku postavlja vprašanja zaslišanemu izvedencu. To možnost je namreč sama zapravila.

8. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Revizijski očitek, da temu ni bilo tako, ne drži. Ni res, da bi v sodbah sodišč druge in prve stopnje bili upoštevani le dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Tudi vsebina dopisa, ki se kot odgovor na dopis z dne 30. 3. 2005 nahaja med prilogami spisa pod A9, je dokazno ocenjena z upoštevanjem vseh zbranih dejstev, tudi okoliščine, da ga je podpisal le toženec. Nerazumljiva je revizijska teza, da navedena listina „ni uporabljena kot dokaz, je pa uporabljena v obrazložitvi“. Nanjo je mogoče odgovoriti z ugotovitvijo, da je na glavni obravnavi bila predmet dokazovanja, zaradi česar je lahko del dokazne ocene in sodbenih razlogov.

9. Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Dejanske ugotovitve podpirajo sklepanje, da je tožeča stranka „F. d. o. o.“ dokazala svojo aktivno legitimacijo. F. U. je bil že v začetku opravljanja spornih gradbenih del direktor omenjene družbe. Ker stranki nista sklenili pisne gradbene pogodbe, temveč le ustni dogovor, pravilno ocenjen v skladu z določili OZ o podjemni pogodbi (619. člen), je razumljivo, da sta se toženca ustno dogovarjala s F. U. tudi o obveznostih podjemnika, torej tožeče stranke, ki je dela izvajala preko njega in njegovih delavcev (629. člen OZ). Naročenega dela toženca po dejanskih ugotovitvah nista vezala na U. osebno, temveč na tožečo stranko kot njegovo družbo, sicer ne bi naslovila na družbo odgovora na njen izstavljeni račun z dne 30. 3. 2005. Gre za odgovor brez datuma (sestavljen po 30. 3. 2005), ki se nahaja v spisu v prilogi pod A9. Podpisal ga je sicer le toženec, vendar je dokazno ocenjeno, da gre za stališče obeh tožencev. V njemu ni trditev, ki bi kot izvajalca del označevala F. U. osebno – nasprotno, toženca sta priznala poslovno, obligacijsko razmerje s tožečo stranko in ne s F. U. K revizijskemu prikazovanju poslovnega razmerja z U. in ne s tožečo stranko ni mogoče odgovoriti več, kot je v svojih razlogih navedla že izpodbijana sodba. Gre za sprenevedanje tožencev, ki sta se glede na naravo podjemne pogodbe, dogovarjala z U. kot direktorjem družbe, ki pa sta – po oceni dokazov vedela, da sta v poslovnem razmerju le z družbo, torej tožečo stranko.

10. Ustna podjemna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, plačila ni določala. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo v skladu z določbo drugega odstavka 642. člena OZ in samo določilo plačilo v višini, ki ustreza vrednosti dela, za prevzeta dela običajno potrebnemu času in za to vrsto dela običajnemu plačilu. Pri tem je izvedenec ocenil tudi kvaliteto opravljenih gradbenih storitev in račun tožeče stranke ustrezno znižal glede beljenja sten. Pri tem se je po oceni dokazov izkazalo, da toženca za opravljena dela razen avansa v znesku 1,250.000 SIT nista plačala ničesar. Zemljišče na V. sta toženca kot lastnika le ponujala v kompenzacijo, vendar do nje ni prišlo. Njegove vrednosti zato ni mogoče upoštevati pri končnem obračunu. Revizija v tem obsegu v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami postavlja trditev, da je do realizacije dogovora o predaji tega zemljišča F. U. prišlo (kar naj bi terjatev tožeče stranke kompenziralo), vendar s tem poskuša le prevrednotiti dejanske ugotovitve, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP.

11. Toženca sta med pravdo uveljavljala nekvaliteto opravljenih del in odškodninsko odgovornost tožeče stranke le posplošeno in s sklicevanjem na prevelik padec tlaka v garaži, kopalnicah in nestrokovno beljenje sten v notranjih prostorih. V potrditev teh navedb nista predlagala dokazov. Sodišče prve stopnje zato s strani tožencev glede na določbo 212. člena ZPP ni imelo ustrezne podlage za presojo utemeljenosti trditev o nekvaliteti opravljenih del. Zato je verodostojnost izstavljenega računa presojalo v skladu z navedbami tožeče stranke in tam postavljenimi trditvami o kvaliteti. V tem obsegu je opravilo (na izvedenskem mnenju temelječ) natančen izračun in tožbenemu zahtevku ob upoštevanju zmanjšanja vrednosti ene od postavk in prejetega avansa ugodilo do zneska 3,356.087,50 SIT (sedaj 14.004,70 EUR).

12. Toženca sta ugovarjala tudi zastaranju terjatve. Po zavrnitvi ugovora sta tudi v tem obsegu vložila pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo. V reviziji ponavljata pritožbeno trditev, da “glede samega zastaranja sodišči ne odgovorita določno, katero delo je bilo kdaj opravljeno“. Vprašanje zastaranja terjatve je problem materialnega prava, vendar pa presoja utemeljenosti ugovora zastaranja terja ustrezne dejanske ugotovitve. Sodišče prve stopnje v tem okviru ni sprejelo trditve tožencev, da je bilo delo opravljeno pred 30. 11. 2002 (tožba je bila vložena 30. 11. 2005). Sam toženec je namreč povedal, da so bila dela končana jeseni 2004, to pa sledi tudi iz dopisa v prilogi A. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je drugačno revizijsko stališče tožencev neobrazloženo in nesposobno preizkusa.

13. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.