Jedro

Tožeča stranka za podrejeni tožbeni zahtevek vrednosti spora ni določila, in ker je v tej revizijski zadevi sporna samo odločitev o tem zahtevku, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je ob sklicevanju na prodajno pogodbo med strankami o prodaji nepremičnin vložila tožbo s tožbenim zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine in navedla vrednost spornega predmeta 146.052,41 EUR. Po opozorilu sodišča, da njen zahtevek ni pravilen, je tožeča stranka z drugo pripravljalno vlogo „dopolnila“ tožbeni zahtevek z novo 1. točko, to je z zahtevkom za sklenitev prodajne pogodbe glede spornih nepremičnin, prejšnja zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine in za povrnitev pravdnih stroškov pa sta postala točki 2 in 3 tožbenega zahtevka. V peti pripravljalni vlogi je tožeča stranka opredelila kot svoj primarni tožbeni zahtevek zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe in kot svoj podrejeni tožbeni zahtevek zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. V prvem sojenju je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za sklenitev prodajne pogodbe, pritožbeno sodišče pa je to sodbo razveljavilo. Nato je tožeča stranka z osmo pripravljalno vlogo (23. 3. 2010) spet zamenjala zahtevka in kot primarnega navedla tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, kot podrejenega pa tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe. Glede dodatnega in sedaj podrejenega zahtevka tožeča stranka ni navedla nobene vrednosti spornega predmeta, ves čas postopka je za oba zahtevka navajala vrednost spornega predmeta iz prvotne tožbe (146.052,41 EUR).

2. V drugem sojenju je bilo odločeno o primarnem zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine in sicer s sodbami Okrožnega sodišča na Ptuju P 233/2009 z dne 23. 3. 2010 in dopolnilno sodbo P 233/2009 z dne 23. 4. 2010, s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1181/2010 z dne 13. 10. 2010 in s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 118/2011 z dne 26. 11. 2012. 3. Pri odločanju o podrejenem zahtevku za sklenitev prodajne pogodbe je prvostopenjsko sodišče ta tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožeče stranke (glede odločitve o glavni stvari) zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

4. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da je napačno naziranje nižjih sodišč, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za zahtevek, češ da je bila pogodba med strankama sklenjena že s sprejemom ponudbe in odobritvijo posla s strani Upravne enote Ptuj. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da s tožečo stranko ni sklenila nobene pogodbe oziroma da je od pogodbe odstopila, zaradi česar je nesporno podan pravni interes tožeče stranke, da se ugotovi, da je bila pogodba med strankami sklenjena.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Po 367. členu ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR, ali če jo pred tem dopusti sodišče. V zvezi s še spornim zahtevkom revizija ni bila dopuščena, vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe pa ne presega 40.000,00 EUR, kakor zmotno trdi tožeča stranka v reviziji; navaja namreč, da je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe 146.052,41 EUR. V resnici je bila vrednost spornega predmeta 146.052,41 EUR v tej pravdni zadevi navedena samo za prvotni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožeča stranka za dodatni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe, ki ga je opredelila kot podrejeni zahtevek, vrednosti spornega predmeta ni nikoli navedla. V tem revizijskem postopku je sporna samo odločitev o tem podrejenem zahtevku, to je o zahtevku, za katerega vrednost spornega predmeta ni bila navedena. Zato ni nobene vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki je za dovoljenost revizije odločilna. Ker torej vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ni bila določena, to po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča pomeni, da revizija ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče po 377. členu ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP zavrglo.