Jedro

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Ob upoštevanju navedenih stališč tožnik z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni podal nobene relevantne trditve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da se predaja tožnika iz 1. točke izreka tega sklepa izvrši najkasneje v šestih mesecih od 16. 1. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Uvodoma je ugotovila, da tožnik ni predložil identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti. Dne 9. 4. 2024 je v Republiki Sloveniji vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: prva prošnja), ki jo je tožena stranka s sklepom številka 2142-1843/2024/10 (121-11) z dne 22. 7. 2024 zavrgla, saj je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III ugotovila, da je za obravnavo njegove prve prošnje odgovorna država članica Republika Hrvaška. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo, ki je bila v upravnem sporu obravnavana v zadevi I U 1348/2024. Upravno sodišče je 13. 8. 2023 s sodbo I U 1348/2024-12 tožbo zavrnilo. To sodbo je kot zakonito in pravilno potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo I Up 259/2024 z dne 25. 11. 2024.

3.Tožnik je bil 27. 9. 2024 predan Republiki Hrvaški. Istega dne se je vrnil v Republiko Slovenijo in izrazil namen zaprositi za mednarodno zaščito, ponovno je bil nastanjen v azilnem domu v Ljubljani.

4.Tožena stranka je tožniku ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju druga prošnja) 9. 12. 2024 odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco Eurodac2. Ugotovila je, da ga je 4. 4. 2024 in 27. 9. 2024 kot prosilca v to evidenco vnesla Republika Hrvaška (v nadaljevanju tudi Hrvaška), dne 9. 4. 2024 pa tudi Republika Slovenija. Zato je Hrvaški v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za sprejem tožnika, in od nje 16. 1. 2025 prejela odgovor, da v skladu s točko (c) člena 18(1) navedene uredbe sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je s tožnikom 27. 2. 2025 opravila drugi osebni razgovor v prisotnosti tolmača za arabski jezik in izdala izpodbijani sklep.

5.V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa se je tožena stranka opredelila do njegovih izjav na tem razgovoru. Ugotovila je, da se njegove trditve o izkušnjah s hrvaško policijo ob prvem vstopu na Hrvaško in domnevni grožnji z zaporno kaznijo nanašajo na predhodni dublinski postopek, ki je že pravnomočno končan, in v okviru katerega je bil tožnik že vrnjen v Republiko Hrvaško. V tožbi, ki jo je Upravno sodišče obravnavalo v upravni zadevi I U 1348/2024, tožnik omenjenih težav s hrvaško policijo ni izpostavil, poleg tega pa je Upravno sodišče s sodbo I U 1348/2024 tožnikovo tožbo zavrnilo, tej sodni odločitvi pa je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče.

6.Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da tožnik po predaji hrvaškim pristojnim organom ni odšel v hrvaški azilni dom, ker naj bi mu policist na hrvaški policijski postaji dejal, da lahko odide. Na osebnem razgovoru je bil vprašan, zakaj ni odšel v azilni dom na Hrvaškem, kjer je bil nastanjen že ob svojem prvem bivanju v omenjeni državi, ob vednosti, da mu v dublinskem postopku pripada pravica do namestitve v azilnem domu. Na to je pavšalno odgovoril, da zato, ker na Hrvaškem ni dobro. Glede na te tožnikove izjave tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti). Izpostavila je, da po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država EU in sicer tista, ki je glede na merila iz III poglavja te uredbe za to odgovorna. Prosilec si sam te države ne more izbrati.

Bistvene navedbe v tožbi

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, to je iz razlogov po prvih treh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Uvodoma navaja, da je po vložitvi prve prošnje na osebnem razgovoru 16. 5. 2024 predložil sliko potnega lista, iz katere izhaja njegova istovetnost, kar je razvidno tudi iz zapisnika tega osebnega razgovora. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

Na osebnem razgovoru 27. 2. 2025 je pojasnil svoje zadržke glede predaje na Hrvaško. Po predaji so mu na hrvaški policijski postaji dejali, da lahko vzame svoje stvari in gre, brez da bi ga napotili v azilni dom. Po tožnikovem mnenju to kaže na dejstvo, da ga na Hrvaškem niso imeli namena resno obravnavati v azilnem postopku. Besede policistov so se nanašale izrecno na to, da lahko odide iz države, ne pa na napotitev v azilni dom. Tudi sicer je stanje na Hrvaškem, kar se tiče prosilcev za mednarodno zaščito, glede na njegove pretekle izkušnje, slabo. Meni, da na osebnem razgovoru ni imel priložnosti podrobneje pojasniti, zakaj ga po predaji na Hrvaškem čaka zaporna kazen.

Tožnik dalje trdi, da je tožena stranka tudi iz izpovedb drugih prosilcev za mednarodno zaščito seznanjena, da uradne osebe na Hrvaškem prosilce v postopku mednarodne zaščite pozovejo, da naj odidejo iz države ali pa jim celo določijo nek rok za odhod. Podobno namreč navaja tožnik v zadevi I U 211/2025. Vse navedeno kaže na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem.

Tožnik navaja poslabšanje psihičnega stanja, do česar je prišlo zaradi predaje na Hrvaško. Že pred tem je imel psihične težave, zaradi katerih je obiskal psihiatra. Ob podaji druge prošnje je opozoril na svoje zdravstvene težave, teh nima le na psihičnem področju, temveč trpi tudi zaradi bolezni pljuč in srca. Meni, da bi se njegove zdravstvene težave zaradi ponovne predaje Republiki Hrvaški poslabšale, saj tam ne bi bil deležen ustrezne zdravstvene oskrbe.

Meni da bi tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa morala pridobiti informacije o stanju na Hrvaškem glede obravnave prosilcev za mednarodno zaščito, vrnjenih v dublinskem postopku, zlasti glede tistih prosilcev, katerih vloge se na Hrvaškem štejejo za umaknjene. V zvezi s tem se sklicuje na 77. in 78. točko sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) številka C-392/2022 z dne 29. 2. 2024. Prav tako bi morala tožena stranka v postopku aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice. Pred predajo bi morala pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. V konkretnem primeru njegove izpovedbe tudi dejansko in vsebinsko ni dokazno ocenila, ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da v Republiki Hrvaški ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, pa so tako brez dokazne podlage. Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podredno pa tožbi ugodi, sklep odpravi in vrne toženi stranki v ponovno obravnavo.

Bistvene navedbe v odgovoru na tožbo

Tožena stranka ponavlja razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Poudarja, da je bilo vprašanje zakonitosti in pravilnosti tožnikove predaje v Republiko Hrvaško že predmet sodne presoje v upravnem sporu I U 1348/2023, zato tožbenih navedb v zvezi s tem sodišče ne bi smelo ponovno presojati. Iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru je razvidno, da je bil po predaji seznanjen, da se kot prosilec za mednarodno zaščito nastani v azilnem domu na Hrvaškem, vendar tja po lastni volji ni odšel. To kaže na to, da ni imel namena počakati na zaključek postopka mednarodne zaščite na Hrvaškem. Dejstvo je, da je le nekaj ur po predaji znova vstopil v Republiko Slovenijo. Če prosilec v najkrajšem času odide v drugo ciljno državo, še ne pomeni, da mu je bil na Hrvaškem dostop do mednarodne zaščite onemogočen ali pa da ta država ne bi obravnavala njegove prošnje. O njegovih zatrjevanih zdravstvenih težavah se je tožena stranka že opredelila v izpodbijanem sklepu in v zvezi s tem ne dvomi, da bi zanje Republika Hrvaška lahko ustrezno poskrbela.

Ne strinja se s tožnikom, da se na osebnem razgovoru ni mogel podrobneje opredeliti do tega, da naj bi ga na hrvaškem čakala obveznost prestajanja zaporne kazni. V upravnem postopku je dobil dovolj priložnosti in spodbud, da se izreče o vsem, kar je pomembno za njegov postopek. Tožena stranka je z njim ves čas aktivno sodelovala, vendar tožnik ni predložil nobenega dokaza za obstoj zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem.

Presoja sodišča

Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi listine sodnega spisa, še zlasti prilogi tožnika A1 in A2, ki ju v soglasju s strankama ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora je sklep o drugi predaji tožnika Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici. O pravilnosti in zakonitosti njegove prve predaje je to sodišče že odločalo. S sodbo I U 1348/2024-12 z dne 13. 8. 2024 (ki je del priloženega upravnega spisa) je pritrdilo sklepu tožene stranke, da se ga preda pristojnim hrvaškim organom. Ta sodna odločba je v celoti postala pravnomočna 25. 11. 2024.

Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

Po presoji sodišča je tožena stranka v odgovoru na tožbo prepričljivo obrazložila, zakaj je v izpodbijanem sklepu štela, da tožnik (še vedno) ni nesporno izkazal svoje istovetnosti. Sodišče se strinja z njeno argumentacijo, da upoštevaje določbo 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) slika tožnikovega potnega lista ne predstavlja dokumenta, s katerim bi se lahko ugotovila njegova dejanska istovetnost. Ta se glede na navedeno določbo ZTuj-2 lahko dokaže le s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca z dovoljenjem za prebivanje izdanim v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Pristnosti slike potnega lista pa se ne da preveriti, zato je tožena stranka pravilno ni štela kot dokument, s katerim bi se nesporno dokazala tožnikova istovetnost.

Sodišče ugotavlja, da je Republika Hrvaška potrdila svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje3, zato je tako vzpostavljen položaj iz točke (c) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III4, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika in ga na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka istega člena5 tudi obravnavati.6 S tem bodo spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom EU pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča.

Na osebnem razgovoru 27. 2. 2025 je tožnik izjavil, da ga na Hrvaškem čaka zaporna kazen. Ko ga je tam prijela policija, je bil v večji skupini, zaslišala jih je obveščevalna služba. Pojasnil je, da je do tega prišlo, ko je iz Srbije prvič vstopil na Hrvaško. V 30. in 33. točki obrazložitve sodne odločbe I U 1384/2024 je naslovno sodišče ugotovilo, da iz povzetka tožnikovih izjav v predhodnem upravnem postopku ni razvidno problematiziranje ravnanja hrvaške policije, ki je tožnika prijela ob vstopu v državo. Sodišče je ugotovilo tudi, da tožnik težav ni imel niti z ostalimi uradnimi osebami ali komerkoli drugim v Republiki Hrvaški.

Sodišče ugotavlja, da tožnik v tem upravnem sporu ni navedel nobenega razloga, zakaj v predhodnem upravnem postopku in upravnem sporu, ki se je vodil pod opravilno številko I U 1348/2024 teh okoliščin ni zatrjeval, sedaj pa se nanje sklicuje. Glede na to ne more biti relevanten tožbeni ugovor, da teh okoliščin na osebnem razgovoru 27. 2. 2025 ni imel možnosti podrobneje pojasniti, saj kot že povedano ravnanja hrvaške policije v predhodnem postopku ni problematiziral, na osebnem razgovoru februarja letos pa je potrdil, da se ta izjava nanaša na prvo prečkanje srbsko-hrvaške meje in bi torej tožnik to moral izpostaviti že v predhodnem upravnem postopku.

1.Tožnik je v predhodnem postopku kot oviro za predajo Republiki Hrvaški izpostavil svoje zdravstvene težave, do česar se je Upravno sodišče že opredelilo v 37. do 39. točki obrazložitvi sodbe I U 1348/2024. Takrat je ugotovilo, da tožnik z nedokazanimi in posplošenimi trditvami glede svojega zdravstvenega stanja ni izkazal svojih drugih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Tudi v tožbi, ki se obravnava v tem upravnem sporu, je tožnik svoje zdravstvene težave omenil le na splošno in jih ni z ničemer izkazal.

2.Kot je izpovedal zaslišan na naroku 28. 5. 2025 je bil seznanjen z razlogom, zakaj ga iz Slovenije peljejo na Hrvaško. Po tem, ko so ga slovenski organi predali Republiki Hrvaški, je bil tam le 2 uri, nato pa se je vrnil nazaj v Republiko Slovenijo. Ni navajal, da bi imel v tem času kakršne koli slabe izkušnje s hrvaškimi uradnimi osebami ali s komerkoli drugim. Hrvaške uradne osebe naj bi mu po predaji dejale le naj gre nazaj. Zato sodišče ne vidi nobenega razloga, da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa pridobiti informacije o osebah, ki so v dublinskem postopku predane na Hrvaško in aktivno preveriti ali ta država spoštuje človekove pravice predanih oseb. Tožnik ni pojasnil, zakaj bi bilo treba v njegovem primeru od hrvaških organov pridobiti individualno jamstvo o spoštovanju njegovih pravic. Predmet presoje je vedno le vsak individualen primer posebej, zato tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na izpovedbe drugih prosilcev.

3.Upravno sodišče je v sodbi I U 1348/2024 v 25. točki obrazložitve pojasnilo, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).7

4.SEU je v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid) sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine EU, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

5.V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

6.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.8

7.Ob upoštevanju navedenih stališč tožnik z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni podal nobene relevantne trditve; kot je povedal na osebnem razgovoru 27. 2. 2025 naj bi mu na Hrvaškem po predaji rekli naj gre (nazaj), tožnik pa je bil po dveh urah zopet nazaj v Sloveniji.

8.Sodišče ugotavlja, da je bila tožniku v predhodnem upravnem postopku že zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Republiki Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Upravno sodišče je v upravnem sporu I U 1348/2024 njegovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je izkoristil pravno varstvo in pred Vrhovnim sodiščem to sodno odločbo izpodbijal s pritožbo. Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom I Up 259/2024 z dne 25. 11. 2024 9 njegovo pritožbo zoper sodbo zavrnilo. S tem sta tako to sodišče kot tudi Vrhovno sodišče pritrdili odločitvi tožene stranke, da ni ovir za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški kot odgovorni članici. Po predaji Republiki Hrvaški je tožnik tam preživel le dve uri, vsi njegovi tožbeni ugovori, ki jih uveljavlja v tem upravnem sporu pa so se izkazali za neutemeljene.

9.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.