Jedro

Iz dopisa UE Novo mesto z dne 22. 4. 2010 ne izhaja, da je tožnica lastnica osebnega vozila, ampak je v dopisu navedeno, da je tožnica „uporabnica“ registriranega osebnega vozila znamke Renault. V tem delu torej bistvena dejstva, ugotovljena v izpodbijani odločbi, ne ustrezajo podatkom v vpisu. Poleg tega je tožena stranka zgolj ugotovila, da tožnica v postavljenem roku ni odgovorila na njen poziv, ni pa v izpodbijani odločbi ugotovila tudi, ali je bila vročitev pravilno opravljena.

Obrazložitev

1.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. Bpp 123/2010 z dne 17. 5. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2.Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v prvi točki izreka odločila, da se prošnja A.A. z dne 15. 4. 2010 za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 521/2009 zavrne, v drugi točki izreka pa je tožena stranka ugotovila, da je prosilka v izjavi o premoženjskem stanju navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, zaradi česar šest mesecev od prejema te odločbe ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je opravila poizvedbe o dohodkovnem in premoženjskem stanju prosilke ter pri tem ugotovila, da je prosilka v prošnji navedla, da nima nobenega premoženja. V rubriki o premoženjskem stanje je namreč označila „NE“. Organ je o (ne)resničnosti trditev opravil poizvedbe, med drugim tudi pri UE Novo mesto. Tožena stranka pravi, da iz dopisa UE Novo mesto z dne 22. 4. 2010 (red. št. 12 v spisu Bpp 122/2010) izhaja, da je iz evidence registriranih vozil razvidno, da je prosilka lastnica registriranega osebnega vozila, znamke Renault, komercialne oznake Scenic 1.9 DCI, datum prve registracije je dne 7. 2005. Prosilka je v prošnji v rubriki podatki o premoženjskem stanju pod točko 3 „Ali ste lastnik/solastnik osebnega vozila – registrska številka, znamka ter leto prve registracije vozila, označila „NE“. Organ je prosilko z dopisom dne 29. 4. 2010 seznanil z opravljenimi poizvedbami, upoštevaje pri tem tudi 9. člen Zakona o upravnem postopku, in ji dal možnost, da razjasni neskladje med ugotovljenimi dejstvi in njenimi izjavami. Prosilka v postavljenem 8-dnevnem roku ni odgovorila na dopis sodišča oziroma se o okoliščini „zamolčanja“ lastništva osebnega vozila, ni izjasnila. Ob takšnih ugotovitvah organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da je prosilka v izjavi o svojem premoženjskem stanju navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, saj ni navedla, da je lastnica osebnega avtomobila. Opira se na določilo 5. odstavka 20. člena ZBPP. Za zavrnitev prošnje in šestmesečno prepoved ponovnega vlaganja določa ZBPP zgolj objektivni pogoj – neresnično navajanje podatkov o premoženjskem stanju v izjavi in v ničemer ne določa, da mora biti neresnično navajanje dejstev namerno oziroma krivdnega značaja. Namerno neresničnost navajanja je predpisoval ZBPP, ki je veljal do 1. 9. 2008; novela, ki velja od 22. 3. 2008 dalje, pa ne predpisuje več namernosti pri navajanju neresničnih podatkov. Vrednost premičnega premoženja (to je osebnega avtomobila) ni relevantna v konkretnem primeru, saj ugotavljanje vrednosti premoženja pri odločanju na podlagi 3. odstavka 20. člena ZBPP ni potrebno, ker tega pogoja zakon pri odločitvi na citirani podlagi ne predvideva (tako tudi odločba Upravnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I U 1933/2009 z dne 25. 11. 2009). Ob tem sodišče še ugotavlja, da prosilka tudi v zadevi opr. št. Bpp 256/2009, odločbe z dne 9. 10. 2009, enako ni navedla, da je lastnica premičnega premoženja (osebnega vozila znamke VW Polo), zaradi česar je bila njena prošnja enako zavrnjena na podlagi 5. odstavka 20. člena ZBPP. Omenjena odločba je bila potrjena na Upravnem sodišču, saj je bila tožba prosilke s sodbo opr. št. I U 1933/2009 z dne 25. 11. 2009 pravnomočno zavrnjena. Ker je organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da je prosilka v izjavi iz 1. odstavka 20. člena ZBPP navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, je potrebno prošnjo zavrniti ter hkrati odločiti, da nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

V tožbi tožnica pravi, da ni lastnica osebnega vozila, kot je napačno ugotovila tožena stranka, pač pa le uporabnica na podlagi leasing pogodbe z dne 27. 10. 2009, vozila pa ni mogoče šteti kot njeno premoženje. Niti določbe ZBPP niti navodila na obrazcu za pravno pomoč od prosilca ne zahtevajo, da bi moral kot premoženje navesti tudi tisto, ki ni v njegovi lasti, temveč ga ima samo v uporabi ali najemu in tudi iz tega razloga je očitek tožnici, da ni navajala resničnih podatkov, neutemeljen. V prošnji oziroma obrazcu je določno navedeno, da mora prosilec navesti lastništvo/solastništvo osebnega vozila, kar je popolnoma jasna opredelitev. Predmetna premičnina tudi nima take vrednosti, da bi bilo vprašanje dodelitve pravne pomoči zaradi tega vprašljivo. Ne glede na zgoraj navedeno pa je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. I Cp 852/2009 odločilo, da lastninska pravica ni odvisna od evidenc, ki jih vodijo upravni organi (registracija vozila). Poleg tega pa tožnica uveljavlja, da ji ni bil nikoli vročen poziv z dne 29. 4. 2010. V spisu Bpp 122/2010 (kateremu naj bi bil pridružen spis Bpp 124/2010), ne pa tudi v spisu 123/2010, se sicer nahaja vročilnica z dne 3. 5. 2010, s katero naj bi bila izkazana vročitev poziva, vendar pa na njej ni podpisana tožnica, zaradi česar se tožnica o pozivu tožene stranke sploh ni mogla izjasniti, s čimer so bile tožnici kršene procesne pravice po ZUP in ji tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. To je razvidno že ob primerjavi njenih ostalih podpisov v spisu, tako na prošnjah v vseh zadevah, tako št. 122/2010, 123/2010 in 124/2010, kot na vročilnicah, s katerimi so ji bile vročane odločbe v teh zadevah. Tožnica navedenega dopisa z osebno vročitvijo ni prejela, niti obvestila o prispeli pošiljki. Pri vročitvi je prišlo do napake pri vročanju. Tožnica je na vročilnici za poziv z dne 3. 5. 2010, ki se nahaja v spisu tožene stranke opr. št. Bpp 122/2010, prepoznala pisavo in podpis tožničinega bivšega moža, B.B.. Tožnica za primerjavo v spis vlaga listino s pisavo in podpisom svojega bivšega moža na poravnalni ponudbi, ki pa ni bila izpolnjena. Z bivšim možem je tožnica v več različnih sodnih postopkih, predmetni prošnji sta se ravno tako nanašali na spore med njima, zato ji seveda prevzetega pisanja ni izročil. Predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se tožeči stranki odobri pravna pomoč v pravdnih postopkih Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 375/2009 in opr. št. P 29/2010, tč. 3 izreka v odločbi opr. št. Bpp 122/2010 pa se odpravi. Zahteva povrnitev stroškov postopka. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Tožnica prosi naslovno sodišče, da se jo oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Ker je tožeča stranka vložila tožbo zoper dva različna upravna akta sodišče v tem upravnem sporu odloča samo o zakonitosti odločbe tožene stranke št. Bpp 123/2010 z dne 17. 5. 2010, tožba zoper odločbo št. Bpp 122/2010 z dne 17. 5. 2010 pa se vodi v upravnem sporu pod opr. št. I U 790/2010. Iz določila 5. odstavka 20. člena ZBPP izhaja, če je prosilec v pisni izjavi, ki se izpolni na obrazcu, ki je del prošnje, navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, pristojni organ o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Med strankama je ostalo sporno vprašanje, ali je tožnica v izjavi na obrazcu pri vprašanju: „Ali ste lastnik/solastnik nepremičnine ali drugega premoženja“, pod točko 3 („osebnega vozila“ /.../) navedla neresničen podatek, ko je obkrožila odgovor „ne“. Tožena stranka je namreč odločbo oprla na dopis UE Novo mesto z dne 22. 4. 2010, po katerem naj bi bila tožnica lastnica osebnega vozila, med tem ko tožeča stranka zatrjuje in dokazuje, da ni lastnica tega vozila, ampak le uporabnica na podlagi leasing pogodbe z dne 27. 10. 2009. Sodišče ugotavlja, da iz dopisa UE Novo mesto z dne 22. 4. 2010 ne izhaja, da je tožnica lastnica osebnega vozila, ampak je v dopisu navedeno, da je tožnica „uporabnica“ registriranega osebnega vozila znamke Renault. V tem delu torej bistvena dejstva, ugotovljena v izpodbijani odločbi, ne ustrezajo podatkom v spisu. Poleg tega tožena stranka ni imela podlage za zavrnitev prošnje na podlagi tega, ker tožnica ni odgovorila na poziv tožene stranke, da v skladu s temeljnim načelom ZUP pojasni razhajanje med njenim odgovorom na obrazcu in dopisom UE Novo mesto z dne 22. 4. 2010 glede lastništva avtomobila. Tožena stranka je namreč ob tem zgolj ugotovila, da tožnica v postavljenem roku ni odgovorila na njen poziv, ni pa v izpodbijani odločbi ugotovila tudi, ali je bila vročitev pravilno opravljena. Toženi stranki je namreč očitno znano, da je tožnica v sodnem sporu z bivšim možem, ki naj bi potrditvi tožnice podpisal povratnico v zvezi s pozivom sodišča, da tožnica pojasni omenjeno razhajanje, saj tožena stranka spor med tožnico in njenim bivšim možem omenja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ker tožnica v tožbi opisuje in dokazuje, da je bila vročitev opravljena nepravilno, je tudi to dejstvo ostalo sporno med strankama. Zaradi navedenih pomanjkljivosti v postopku izdaje izpodbijane odločbe je odločitev sodišča v zadevi I U 1933/2009-5 z dne 25. 11. 2009, na katero se sklicuje tožena stranka v oporo svoji odločitvi, neprimerljiva in zato neuporabljiva za ta upravni spor. V zadevi I U 1933/2009-5 je bilo namreč eno od ključnih vprašanj, ali je za uporabo določila 20. člena ZBPP bistven datum oziroma čas, ko stranka izpolni obrazec, ali čas, ko obrazec odda pristojnemu organu.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek (2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka. Ker je tožnica že na podlagi zakona oproščena plačila sodnih taks (4. odstavek 10. člena ZST), sodišče o njeni prošnji za oprostitev plačila sodnih taks ni posebej odločalo v izreku sodbe.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20% DDV. Tožnica je v upravnem sporu imela pooblaščenko odvetnico. Zato je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 420 EUR tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude navedenega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.