Jedro

Pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo je prvostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, da ni izvedlo dokazov, predlaganih v tožbi, v zvezi z vprašanjem tožničine prištevnosti v času vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav gre za izvajanje dokazov o dejstvu, ki je za presojo pravočasnosti vložene tožbe bistveno. Zavzelo je namreč zmotno stališče, da so splošne navedbe o nezmožnosti razumevanja pomena prejetih listin o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani detektiva nezadostne in ne dajejo pravne podlage za izvedbo predlaganih dokazov s strani tožnice, ker tožeča stranka v vlogah ni podala navedb o diagnozi svoje bolezni ter morebitnih hospitalizacijah po času in trajanju ali obiskih pri zdravniku specialistu. Trditvena podlaga v tožbi je zadostna in ustrezna, zato sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 25. 6. 2015 kot prepozno. Z navedeno tožbo, modificirano s pripravljalno vlogo z dne 19. 1. 2016 (l. št. 33), je tožnica zahtevala: - da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožnici (brez datuma) nezakonita in da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 11. 3. 2015 dalje do invalidske upokojitve dne 1. 11. 2015 in da se toženi stranki naloži, da za to obdobje tožnico prijavi na ZZZS kot zaposleno delavko; - da sodišče toženi stranki naloži, da tožnici obračuna bruto plače za čas od 11. 3. 2015 do 1. 11. 2015 v višini 405,25 EUR mesečno, in sicer za posamezne mesece v bruto zneskih, ki so navedeni v tožbi, ter da ji po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila; - odškodnino zaradi nezakonite odpovedi v višini 7.294,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila ter povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo kot prepozno, ker tožeča stranka v tožbi ni navedla navedb o diagnozi tožeče stranke, zato ni moglo izvesti dokaza z zaslišanjem dr. A.A.. Meni, da je dokazna ocena sodišča v sklepu nepravilna. Tožbena trditev tožeče stranke je bila nesposobnost reagiranja hude depresije (2. stran tožbe), za te svoje navedbe pa je tožeča stranka predložila mnenje lečeče psihiatrinje v SB B. in predlagala njeno zaslišanje, saj je zdravila tožečo stranko in jo sprejela ob ponovni hospitalizaciji po vročitvi odpovedi. S strani tožeče stranke je bil predlagan tudi izvedenec psihiatrične stroke in zdravstvena dokumentacija tožeče stranke, sodišče pa nobenega od predlaganih dokazov tožeče stranke ni izvedlo. Brez razveljavitve dokaznega sklepa o zaslišanju lečeče psihiatrinje dr. A.A. je opustilo njeno vabljenje in je ni zaslišalo. S takim vodenjem postopka je sodišče tožeči stranki v celoti odvzelo možnost, da s predlaganimi dokazi dokaže svojo tožbeno trditev o „nezmožnosti reagiranja v posledici hude depresije na vročeno odpoved“, v kateri je bila ob vročitvi odpovedi. Iz pisnega mnenja psihiatrinje jasno izhaja potrditev navedb tožeče stranke o psihičnem stanju tožeče stranke v času vročitve odpovedi in potrditev globlje depresivnosti, ki jo v svojih tožbenih trditvah navaja tožeča stranka.

Sodišče je izvajalo le dokaze, predlagane s strani tožene stranke. Tak način vodenja postopka pa v sodnih dvoranah nikoli ne bi smel imeti epiloga v sklepu o zavrženju tožbe in ponovnem odvzemu možnosti uveljavljanja sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu III. kategorije s skrajšanim delovnim časom. Ugotovitev sodišča, da delavka ni dokazala, da je bil delodajalec seznanjen z njenim zdravstvenim stanjem, je pravni absurd, saj je delodajalec razpolagal z odločbo o skrajšanem delovnem času in o invalidnosti delavke, pa tudi z dokazili o upravičeni bolniški odsotnosti v trajanju več kot šest mesecev pred podano odpovedjo, opravil pa je tudi poizvedbe pri izbrani zdravnici. Odločitev sodišča o zavrženju tožbe je nezakonita in preuranjena ter v nasprotju s sodno prakso VDSS (odločba opr. št. Pdp 75/2015).

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, izpodbijana odločitev pa je zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vsaj preuranjena in zato nepravilna.

6. Pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo je prvostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, da ni izvedlo dokazov, predlaganih v tožbi, v zvezi z vprašanjem tožničine prištevnosti v času vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav gre za izvajanje dokazov o dejstvu, ki je za presojo pravočasnosti vložene tožbe bistveno. Zavzelo je namreč zmotno stališče, da so splošne navedbe o nezmožnosti razumevanja pomena prejetih listin o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani detektiva nezadostne in ne dajejo pravne podlage za izvedbo predlaganih dokazov s strani tožnice, ker tožeča stranka v vlogah ni podala navedb o diagnozi svoje bolezni ter morebitnih hospitalizacijah po času in trajanju ali obiskih pri zdravniku specialistu. Iz tega razloga naj ne bi bilo mogoče izvesti dokaza z zaslišanjem zdravnice dr. A.A., sina, očeta tožnice ter socialne delavke. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodno prakso, med drugim na sodbo višjega sodišča (katerega, ni navedeno) opr. št. II Cp 2498/2010 z dne 21. 12. 2010, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je izvajanje dokazov odveč, naj gre za listinske dokaze ali za zaslišanje prič, če stranka ne ponudi ustrezne trditvene podlage. Pritožba utemeljeno opozarja, da je trditvena podlaga v tožbi povsem zadostna in ustrezna, zato sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je zlasti zgrešeno stališče, da bi morala tožnica že v tožbi, v kateri se je sklicevala na svoje zdravstveno - psihično stanje v času vročitve odpovedi, ki naj bi bilo razlog za to, da ni mogla pravočasno uveljavljati varstva pravic (in sodnega varstva), navesti podatke o diagnozi, hospitalizacijah, obiskih specialista ipd., posebno ker je že k tožbi priložila mnenje lečeče psihiatrinje (priloga A6), iz katerega je razvidna tako diagnoza tožničine bolezni kot tudi dejstvo, da se tožnica že od januarja 2002 zdravi v bolnišnici B.. Ker gre za „mnenje za odvetnico“, ki ga je tožnica priložila k tožbi in se nanj sklicevala v tožbi, je tudi vsebino tega mnenja šteti za del njene trditvene podlage.

7. Ker sodišče prve stopnje ni ocenilo predloženih listin (ki jih je navedlo v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) in je neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem zdravnice psihiatrinje dr. A.A. oziroma drugih predlaganih dokazov (med katerimi je relevantna zlasti postavitev izvedenca psihiatrične stroke), je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sprejeta odločitev o zavrženju tožbe kot prepozne pa vsaj preuranjena.

8. Ker so podani s pritožbo uveljavljani razlogi, oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev ter dopolniti dokazni postopek (zlasti z zaslišanjem lečeče psihiatrinje in po potrebi s postavitvijo sodnega izvedenca) ter nato ponovno odločiti o pravočasnosti vložene tožbe oziroma o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Za ugotovitev ali razjasnitev okoliščin v zvezi s psihičnim in zdravstvenim stanjem tožnice v obdobju, ko je prišlo do vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma v času, ko naj bi tožnica neopravičeno izostala z dela (ki so pomembne za ugotovitev njene prištevnosti v spornem obdobju), je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

9. Pritožbeno sodišče ob tem še opozarja, da se tožeča stranka v pritožbi utemeljeno sklicuje tudi na sodno prakso pritožbenega sodišča v zvezi z vprašanjem vročanja odpovedi poslovno nesposobni osebi (odločba VDSS opr. št. Pdp 75/2015 z dne 5. 3. 2015 in druge).

10. Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke je v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, pa temelji na določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja praviloma sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora.