Jedro

Res je, da sodišče prve stopnje o modifikaciji obtožnice posebej ne razloguje, pri čemer pritožbeno sodišče meni, da sodišče tega tudi ni bilo dolžno storiti. Po določbi prvega odstavka 344. člena ZKP sme tožilec, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico, pri čemer se sme spremenjena obtožnica nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Iz navedenega je moč zaključiti, da je funkcija obtoževanja v izključni domeni državnega tožilca in da jo lahko sodišče omeji edinole v primeru, če bi bila sprememba obtožbe takšna, da bi pomenila drugo kaznivo dejanje in le v takem primeru bi moralo sodišče o tem v odločbi razlogovati.

Sodišče prve stopnje se pri ugotovitvi, da je bilo to kaznivo dejanje storjeno tudi na vdoren način sklicuje na sodno prakso, pritožnik pa v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. štev. I Ips 225/2008 z dne 4.9.2008 na obravnavani dogodek ni mogoče aplicirati. Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi zapisalo, da uporaba ponarejene bančne kartice z neupravičeno pridobljeno PIN kodo za vdor v bančni računalniški sistem, ki upravlja bančni avtomat, pomeni vdor v tuj zaprt prostor v smislu 1. točke prvega odstavka 212. člena tedanjega KZ, ker to predstavlja premagovanje določenih ovir sicer brez uporabe fizične sile, toda z intelektualnim naporom za premagovanje računalniške sistemske zaščite dostopa do denarja v bančnem avtomatu, na navedeni način in proti volji oškodovanca, bančni avtomat pa je tuj zaprt prostor, v katerem se hrani denar. Zagovornik pravilno opozarja na to, da v konkretnem primeru dviga na bankomatu bencinskega servisa ni šlo za vdor, ker je obtoženec razpolagal s pristno oz. neponarejeno bančno kartico, zaradi česar tudi do premagovanja večjih ovir ni moglo priti.

Pri določitvi višine dnevnega zneska je sodišče uporabilo določbo četrtega odstavka 47. člena KZ-1. V zvezi s tem zagovornik navaja, da ni nikakršnega razloga za to, da je sodišče prve stopnje višino dnevnega zneska denarne kazni določilo na podlagi prostega preudarka, ko pa je za to imelo na razpolago vse potrebne podatke. Sodišče je glede obtoženčevega premoženjskega stanja razpolagalo le z obtoženčevim mesečnim dohodkov ki naj bi znašal 800,00 EUR. Za določitev višine dnevnega zneska po tretjem odstavku 47. člena KZ-1 pa je potrebno poleg podatkov o zaslužku storilca razpolagati še s podatki o njegovih drugih prihodkih, vrednosti njegovega premoženja, povprečnih stroških njegovega preživljanja in obtoženčevih družinskih obveznostih. S temi podatki, potrebnimi za določitev višine dnevnega zneska sodišče prve stopnje ni razpolagalo, zato je ravnalo povsem pravilno, ko je dnevni znesek v višini 20,00 EUR določilo po prostem preudarku oziroma z uporabo določbe četrtega odstavka 47. člena KZ-1 in pri tem upoštevalo premoženjske razmere storilca, ki so pač sodišču bile znane. Kršitve kazenskega zakona in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih v zvezi z določitvijo višine dnevnega zneska sodišču prve stopnje omenja pritožnik, tako niso podane.

Izrek

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni - v pravni označbi kaznivega dejanja, opisanega pod točko 2 izreka tako, da se izpusti besedilo "in 1."; - v odločbi o glavni kazni tako, da se obtožencu določena kazen za kaznivo dejanje pod točko 1 zniža na 1 (eno) leto in 11 (enajst) mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 pa na 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora, nakar se mu ob upoštevanju kazni 6 (šest) mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. štev. I K 43822/2014 z dne 29.5.2018, izrečena enotna kazen zniža na 4 (štiri) leta zapora; - v odločbi o stranski denarni kazni pa tako, da se obtožencu namesto denarne kazni v višini 200 dnevnih zneskov, določenih na 20,00 EUR, v skupnem znesku 4.000,00 EUR, za kaznivo dejanje pod točko 1 določi 100 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, za kaznivo dejanje pod točko 2 60 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, nakar se mu na podlagi tretjega odstavka in 5. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna stranska denarna kazen v višini 150 dnevnih zneskov po 20,00 EUR oziroma v skupnem znesku 3.000,00 EUR. Stransko denarno kazen je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če pa kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati pa jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora.

II. V ostalem se pritožba obtoženčevega zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega Q Q. spoznalo za krivega, da je storil pod točko 1 kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in z dejanjem, opisanim pod točko 2 kaznivo dejanje velike tatvine po 3. in 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Za vsako od dejanj je sodišče obtožencu na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 določilo kazen dveh let zapora. Na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1 je sodišče obtožencu preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. štev. I K 43822/2014 z dne 29.5.2018 in ki je istega dne postala tudi pravnomočna in s katero mu je bila izvršitev določene kazni šestih mesecev zapora odložena za preizkusno dobo dveh let in šestih mesecev, nakar je sodišče ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih kazni obtožencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štirih let in treh mesecev zapora. Sodišče je obtožencu v tako izrečeno enotno kazen na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo po preklicani pogojni obsodbi čas ekstradicijskega pripora in pripora od 6.2.2018 od 13.34 ure do 29.5.2018 in po predmetni sodbi čas odvzema prostosti, ekstradicijskega pripora in pripora od 20.4.2019 od 10.30 ure do 2.8.2019 do 13.00 ure in od 14.10.2019 od 16.59 ure dalje. Po 47. členu KZ-1 je sodišče obtožencu najprej izreklo stransko denarno kazen, odmerjeno v višini 200 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, t.j. v skupnem znesku 4.000,00 EUR, za katero je sklenilo, da jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer jo bo sodišče v primeru neizterljivosti izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora, po 48.a členu KZ-1 pa še stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za dobo treh let. Nadalje je sodišče sklenilo, da je obtoženec na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP dolžan oškodovancema J. S. in S. S. plačati znesek 6.368,91 EUR. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 v zvezi s 74. členom KZ-1 je sodišče obtožencu naložilo v plačilo znesek 654,60 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pod točko 2 pridobljeni premoženjski koristi. V stroškovnem delu izreka pa je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper to sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenskih sankcijah pritožuje obtoženčev zagovornik, uveljavlja pa tudi kršitve 22., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo sojenje.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Pritožnik sodišču prve stopnje najprej očita, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, da je sodišče prve stopnje modifikacijo obtožbe preizkusilo in jo kot tako dovolilo, zaradi česar naj izpodbijana odločba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih in je v tem delu ostala neobrazložena, zaradi česar naj bi sodišče zagrešilo tako bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kakor tudi določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne strinja. Modifikacija obtožbe, do katere je prišlo na glavni obravnavi dne 9.7.2020 je za samo ugotavljanje dejanskega stanja bistvena le v toliko, da obtoženca, tudi glede na spremenjen opis kaznivega dejanja, kakor ga je sodišče sprejelo v izpodbijani sodbi, razbremenjuje odgovornosti, da je bil prav on tisti, ki je denarnico iz avtomobila zakoncev S. vzel, saj obtoženca tega nista mogla zanesljivo potrditi in je tako sodišče glede te okoliščine ostalo v dvomu. Res je, da sodišče prve stopnje o modifikaciji obtožnice posebej ne razloguje, pri čemer pritožbeno sodišče meni, da sodišče tega tudi ni bilo dolžno storiti. Po določbi prvega odstavka 344. člena ZKP sme tožilec, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico, pri čemer se sme spremenjena obtožnica nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Iz navedenega je moč zaključiti, da je funkcija obtoževanja v izključni domeni državnega tožilca in da jo lahko sodišče omeji edinole v primeru, če bi bila sprememba obtožbe takšna, da bi pomenila drugo kaznivo dejanje in le v takem primeru bi moralo sodišče o tem v odločbi razlogovati. Pritožba je tako v tem delu neutemeljena. Kolikor pa zagovornik svoje pritožbene navedbe utemeljuje s sprejeto sodno prakso in sicer odločbo Višjega sodišča v Mariboru opr. štev. IV Kp 16846/2015 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta odločba s spremembo obtožbe in zatrjevano dolžnostjo sodišča da o tem razloguje, nima prav nikakršne zveze, saj je šlo za povsem drugo procesno situacijo. Pritožba se tako v tem delu izkaže kot neutemeljena.

5. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v delu, kjer zagovornik sodišču očita, da je prekoračilo obtožbo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če sodišče prekrši določbo prvega odstavka 354. člena ZKP, v kateri je zapovedano, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni obtožnici. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z opisom, kakor ga je sprejelo v izpodbijani sodbi obtožbe ni prekoračilo. Pritožnik tudi sam ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek, da se je obtoženec združil vsaj s še enim neznanim sostorilcem zato, da bi kradel, tako, kakor to sodišče tudi pojasni v točki 34 obrazložitve. To, da ni obstajala hudodelska združba oz. to, da je ostalo nedokazano, da se je obtoženec združil z najmanj enim sostorilcem zato, da bi kradel, pa še ne pomeni, da o sostorilstvu ne moremo govoriti. Pojem sostorilstva je opredeljen v določbi drugega odstavka 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), po kateri je poleg neposrednega storilca storilec kaznivega dejanja tudi vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako, da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi. Razlika med tatvino v sostorilstvu in tatvino, ki sta jo storili dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle, je tako v tem, da je pri kaznivem dejanju po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 združevanje dveh ali več oseb namenjeno izvrševanju enega ali več kaznivih dejanj, pri čemer gre običajno za točno razdeljene vloge in iste storilce. Pri obravnavanih kaznivih dejanjih, predvsem upoštevaje časovno odmaknjenost med njima in pa to, da je ostalo nedokazano, da je obtoženec v obeh primerih kaznivi dejanji izvršil z istim sostorilcem, na kar sodišče prve stopnje tudi opozarja v točki 34 obrazložitve, se višje sodišče strinja s prvostopenjskim, da je očitek o združevanju dveh ali več oseb z namenom izvrševanja tatvin na trhlih nogah. Nikakor pa se, upoštevaje že zgoraj opredeljen pojem sostorilstva, ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je mogoče obtoženčevo vlogo šteti zgolj kot pomoč pri izvršitvi. V obeh primerih je bil obtoženec tisti, ki je predrl oz. zarezal pnevmatiki, to pa je bil, glade na nadaljnji razvoj dogodkov, tudi bistven prispevek k dosegu končnega cilja, t.j. posledični izvršitvi tatvin denarnice in torbe na škodo zakoncev S., ki sta se morala zaradi preluknjane pnevmatike malo pred izvozom za V. ustaviti na SOS izogibališču in torbe na škodo D. V., ko je obtoženec prav predrto pnevmatiko uporabil kot izgovor, da je Vučića izvabil iz vozila. S tem je bil prispevek obtoženca h končni posledici bistven oz. odločilen pri izvršitvi v smislu pojma sostorilstva iz drugega odstavka 20. člena KZ-1. Zato zgolj o pomoči ne moremo govoriti, tako, kakor to napačno meni pritožnik.

6. Zagovornik nadalje sodišču prve stopnje očita, da naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vidi jo v nerazumljivosti izreka v tistem delu, ko sodišče najprej ugotavlja, da je obtoženec skupaj s sostorilcem sledil vožnji vozila zakoncev S. vse dokler se nista zaradi preluknjane pnevmatike bila prisiljena zaustaviti na SOS izogibališču, po tem, ko je eden od njiju iz vozila vzel denarnico in torbo in ko ga je S. S. pri tem opazila, pa je storilec stekel na drugo stran štiripasovnice, kjer ga je čakalo vozilo z drugim sostorilcem, nakar sta se s kraja s plenom odpeljala. Ob upoštevanju krajevnih okoliščin in tega, kar sta povedala kot priči zaslišana oškodovanca je obtoženec z enim ali večimi sostorilci po hitri cesti moral slediti oškodovancema vse do njune zaustavitve na SOS izogibališču, ki se nahaja približno 1,2 km od izvoza za V.. Storilca ali več njih sta očitno uporabila ta izvoz, zapustila hitro cesto in se kmalu zatem ponovno vključila nanjo, tokrat v smeri proti V. oz. I.. Svoje vozilo sta zaustavila vzporedno z oškodovančevim, ki je zaradi menjave kolesa še vedno stalo na SOS izogibališču in nato storila to, kar je predmet opisa kaznivega dejanja pod točko 1. Zagovornik nima prav, ko sodišču očita, da je izrek nerazumljiv. Res je, kar navaja zagovornik, da v izreku ni natančno zapisana pot obtožencev, vendar pa celovito branje obrazložitve sodbe, predvsem pa vsebina tega, kar sta povedala oba oškodovanca kaže, da je kaznivo dejanje lahko bilo storjeno edinole na način, opisan zgoraj. Pri tem pa je potrebno povedati, da je način storitve in vožnje obtožencev očitno znan in razumljiv tudi pritožniku, saj ravno tak način vožnje oz. pot vozila s storilci v pritožbi omenja tudi sam, tako, da o nerazumljivosti izreka ni moč govoriti.

7. Zagovornik nadalje izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. To kršitev pritožnik vidi v nasprotju med izrekom in obrazložitvijo v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2 izreka, storjenim na škodo D. V., ko naj bi iz opisa kaznivega dejanja izhajalo, da je torbo s sopotnikovega sedeža Vučićevega vozila vzel, obtoženi Q., medtem ko je v razlogih sodbe sodišče zapisalo, da naj bi to storil obtoženčev, t.j. Q. sostorilec. Nasprotje, na katerega opozarja zagovornik pa je le navidezno. Celovito branje sodbenega izreka namreč pokaže, da je obtoženec obe dejanji storil skupaj s vsaj enim neznanim sostorilcem in v luči te ugotovitve je potrebno gledati tudi na opis obeh dejanj. Iz navedenega sledi, da je tudi torbo iz V. vozila vzel skupaj s sostorilcem, zaradi česar o zatrjevani bistveni kršitvi oz. o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo ni moč govoriti.

8. V nadaljevanju svoje pritožbe pa zagovornik graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ko se je v dokaznem postopku seznanilo z dokaznim gradivom, ki se nahaja v kazensko preiskovalni zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. štev. I Kpr 54093/2019 in meni, da bi sodišče moralo ta dokaz iz spisa izločiti, tako, kakor je tekom postopka oziroma glavne obravnave obramba tudi predlagala. Vse te pritožbene navedbe pa zagovornik navezuje na trditev, da se njegov varovanec v postopku prijetja in predaje na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo opr. štev. I K 20547/2019 z dne 9.9.2019 načelu specialnosti ni odpovedal oz. ni razumel, kaj to v bistvu pomeni, to pa zaradi tega, ker naj mu v postopku odločanja o predaji pred Okrožnim sodiščem v Brnu ne bi bila zagotovljena pravica do prevajanja, kljub temu, da naj bi sam to zahteval in da je sklep sodišča o tem, da se je obtoženec odpovedal načelu specialnosti le plod nesporazuma oz. nerazumevanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zbrano spisovno gradivo o poteku postopka pred Okrožnim sodiščem v Brnu česa takega ne potrjuje. Iz zapisnika (Protokola iz seje o priporu) z dne 17.10.2019 in ki se v spisu nahaja na list. štev. 781 do 783 spisa je razvidno, da je bil poleg obtoženca na zaslišanju navzoč tudi njegov zagovornik. Iz vsebine navedenega zapisnika prav z ničemer ni mogoče razbrati, da bi obtoženec imel kakršnekoli težave z razumevanjem jezika. V času zaslišanja je imel stalno bivališče na Č., iz vsebine samega zapisnika pa je tudi razvidno, da je obtoženec vse dane mu pravne pouke razumel, pa tudi njegov zagovornik na postopek zaslišanja oz. na morebitno nerazumevanje jezika ni sodišče opozoril niti z najmanjšo pripombo. Na podlagi vsega navedenega je tedaj zagovornikove pritožbene navedbe o nerazumevanju jezika in v zvezi s tem povezanim nerazumevanjem odreka načelu specialnosti šteti le kot način obtoženčeve obrambe. Za odgovor na vprašanje o tem, ali se je obtoženec načelu specialnosti odpovedal ali ne je odločilna vsebina sklepa Okrožnega sodišča v Brnu opr. štev. 11 Nt 445/2019 z dne 31.10.2019 iz katerega je razvidno, da se je obtoženec povsem jasno in nedvoumno odpovedal uporabi načela specialnosti, da se je celo odpovedal pravici do pritožbe zoper sklep o spremembi predhodnega pripora v pripor za predajo in da je soglašal s svojo predajo Republiki Sloveniji. Tudi v tem delu se tako izkaže zagovornikova pritožba kot neutemeljena. V neposredni povezavi s tem pa se tako izkažejo kot neutemeljene tudi tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izločitev posameznih dokazov, povezanih z uporabo načela specialnosti. Tako je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo predloge za izločitev vseh podatkov, izhajajočih iz kazenskopreiskovalne zadeve Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. štev. I Kpr 54093/2019 v povezavi z mnenjem izvedenca B. B. o primerjavi videoposnetkov. Prav tako je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za pribavo celotne dokumentacije Okrožnega sodišča v Brnu, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da se obtoženec načelu specialnosti ni odpovedal. V postopkih mednarodnega sodelovanja med pravosodnimi organi je namreč bistveno načelo zaupanja, tako, da tudi pritožbeno sodišče nima prav nikakršnega razloga za to, da ne bi verjelo temu, kar je v dokumentaciji Okrožnega sodišča v Brnu, ki se že nahaja v spisu, zapisano.

9. Zagovornik v nadaljevanju pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s kršitvijo pravice do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. To kršitev pritožnik vidi v tem, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazna predloga za izločitev poročil o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 22.2., 12.4. in 3.7.2019, ki jih je ta institucija izdelala v zvezi z biološkimi sledmi na rokavicah in papirnatih brisačah, uporabljenih pri storitvi kaznivega dejanja na škodo zakoncev S., opisanega pod točko 1 krivdoreka. Iz spisovnega gradiva, konkretneje izvedenskega mnenja izvedenke, kateri je bilo zaupano izvedenstvo glede pravilnosti odvzema vzorcev z rokavic in papirnatih brisač in strokovnostjo opravljene analize o identičnosti bioloških sledi je sicer res razvidno, da odvzem bioloških sledi iz rokavic, najdenih na bencinskem servisu v V. in zavarovanje teh sledi res ni bilo opravljeno v celoti po pravilih kriminalistične stroke, vendar pa je izvedenka v zaključku mnenja (listovna številka 1291-1292) tudi navedla, da združevanje vzorcev, odvzetih z različnih sledi, zavarovanih na kraju kaznivega dejanja, v enega ne vpliva na pravilnost rezultata preiskav DNK, ampak ima lahko za posledico nastanek vzorca, ki je mešanica bioloških sledi več oseb. Rezultat mešanice več oseb je kompleksen profil, po pregledu elektroferograma vzorca pa je izvedenka ugotovila, da so aleli zaznani na vseh analiziranih lokusih ter da sta na posameznem lokusu zaznana največ dva alela. Dobljeni rezultat (profil DNK) kaže, da je bila DNK izolirana iz bioloških sledi ene osebe ter da združitev brisov, odvzetih s površin vseh treh plastičnih rokavic ni vplivala na nastanek mešanice bioloških sledi več oseb in pravilnost rezultata. Zagovornik izločitev izvedenskega mnenja izvedenke utemeljuje s tem, da je mnenje pristransko, pač zaradi tega, ker gre za izvedenko, ki je na NFL tudi zaposlena in s tem sodelavka izvedencev, ki so bili angažirani za izdelavo izvedenskega mnenja o identičnosti bioloških sledi. Argumenti, s katerimi zagovornik to svojo pritožbeno tezo utemeljuje pa so tolikanj posplošeni, da zaključkov prvostopenjskega sodišča v nasprotni smeri omajati ne morejo. Zato tudi o kršitvi pravice do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave Republike Slovenije in bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče govoriti.

10. Zagovornik obtoženega Q. Q. pa ima prav, ko opozarja na to, da je sodišče prve stopnje napak ugotovilo, da je njegov varovanec kaznivo dejanje, storjeno na škodo D. V. in ki je opisano pod točko 2 krivdoreka, storil tudi na vdoren način. Sledeč razlogom izpodbijane sodbe, vsebovanim v točki 33 obrazložitve, naj bi obdolženec vdorno obliko izvršitve kaznivega dejanja tatvine izvršil s tem, ker naj bi vdrl v bankomat in s tem tudi v bančni sistem z nepooblaščeno uporabo PIN številke in oškodovančeve bančne kartice, ki je bila predhodno ukradena iz oškodovančevega vozila. Sodišče prve stopnje se pri ugotovitvi, da je bilo to kaznivo dejanje storjeno tudi na vdoren način sklicuje na sodno prakso, pritožnik pa v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. štev. I Ips 225/2008 z dne 4.9.2008 na obravnavani dogodek ni mogoče aplicirati. Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi zapisalo, da uporaba ponarejene bančne kartice z neupravičeno pridobljeno PIN kodo za vdor v bančni računalniški sistem, ki upravlja bančni avtomat, pomeni vdor v tuj zaprt prostor v smislu 1. točke prvega odstavka 212. člena tedanjega KZ, ker to predstavlja premagovanje določenih ovir sicer brez uporabe fizične sile, toda z intelektualnim naporom za premagovanje računalniške sistemske zaščite dostopa do denarja v bančnem avtomatu, na navedeni način in proti volji oškodovanca, bančni avtomat pa je tuj zaprt prostor, v katerem se hrani denar. Zagovornik pravilno opozarja na to, da v konkretnem primeru dviga na bankomatu bencinskega servisa ni šlo za vdor, ker je obtoženec razpolagal s pristno oz. neponarejeno bančno kartico, zaradi česar tudi do premagovanja večjih ovir ni moglo priti. Glede na vse navedeno je višje sodišče sklenilo zagovornikovi pritožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo v pravni označbi kaznivega dejanja pod točko 2 krivdoreka spremeniti tako, da se iz opisa izpusti besedilo "in 1." oziroma očitek obtožencu, da je kaznivo dejanje storil tudi na vdoren način.

11. Glede kazenske sankcije, izrečene obtožencu, zagovornik pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje kot olajševalne okoliščine ni upoštevalo dejstva, da je obtoženec oče dveh mladoletnih otrok, kar je zagotovo okoliščina, ki bi jo sodišče moralo šteti njemu v dobro. Pritožbeno sodišče je zato sklenilo obtožencu določeno kazen za kaznivo dejanje pod točko 1 znižati na eno leto in enajst mesecev zapora, kazen določeno za kaznivo dejanje pod točko 2 pa na eno leto in deset mesecev zapora, pri čemer je bilo pri tem kaznivem dejanju potrebno upoštevati tudi manjšo kriminalno količino oz. to, da je odpadel očitek, da je bilo dejanje storjeno tudi na vdoren način, tako, kakor je o tem pritožbeno sodišče razlogovalo že zgoraj. Ob preklicu pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. štev. I K 43822/2014 z dne 29.5.2018 je bilo tako potrebno ob spremenjenih posameznih kaznih spremeniti izpodbijano sodbo tudi v odločbi o enotni kazni in sicer tako, da se obtožencu izrečena enotna kazen zniža na štiri leta zapora.

12. Zagovornik tudi pravilno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje pri izreku stranske denarne kazni ravnalo napak, ko jo je izreklo le v enkratnem znesku oz. v višini 200 dnevnih zneskov, določenih na 20,00 EUR, ne da bi pri tem določilo stranski denarni kazni za posamezna kazniva dejanja. Iz vsebine 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da se izrek stranske denarne kazni nanaša na obe kaznivi dejanji, zato bi sodišče prve stopnje pri izreku te kazni moralo uporabiti določbe o steku iz tretjega odstavka 53. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je sklenilo, ob siceršnjem upoštevanju okoliščin, ki jih je v podkrepitev izreka stranske denarne kazni navedlo sodišče prve stopnje, v tem delu pritožbi zagovornika ugoditi in iz istih razlogov, ki so pripeljali tudi do zmanjšanja posameznih in enotne zaporne kazni izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se obtožencu za kaznivo dejanje pod točko 1 kot stranska denarna kazen določi 100 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, za kaznivo dejanje pod točko 2 pa 60 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, nakar se mu na podlagi tretjega odstavka in 5. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna stranska kazen v znesku 150 dnevnih zneskov po 20,00 EUR oz. v skupnem znesku 3.000,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Pri določitvi višine dnevnega zneska je sodišče uporabilo določbo četrtega odstavka 47. člena KZ-1. V zvezi s tem zagovornik navaja, da ni nikakršnega razloga za to, da je sodišče prve stopnje višino dnevnega zneska denarne kazni določilo na podlagi prostega preudarka, ko pa je za to imelo na razpolago vse potrebne podatke. Sodišče je glede obtoženčevega premoženjskega stanja razpolagalo le z obtoženčevim mesečnim dohodkov ki naj bi znašal 800,00 EUR. Za določitev višine dnevnega zneska po tretjem odstavku 47. člena KZ-1 pa je potrebno poleg podatkov o zaslužku storilca razpolagati še s podatki o njegovih drugih prihodkih, vrednosti njegovega premoženja, povprečnih stroških njegovega preživljanja in obtoženčevih družinskih obveznostih. S temi podatki, potrebnimi za določitev višine dnevnega zneska sodišče prve stopnje ni razpolagalo, zato je ravnalo povsem pravilno, ko je dnevni znesek v višini 20,00 EUR določilo po prostem preudarku oziroma z uporabo določbe četrtega odstavka 47. člena KZ-1 in pri tem upoštevalo premoženjske razmere storilca, ki so pač sodišču bile znane. Kršitve kazenskega zakona in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih v zvezi z določitvijo višine dnevnega zneska sodišču prve stopnje omenja pritožnik, tako niso podane.

13. Sodišče je po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o drugi stranski kazni, t.j. izgonu tujca iz države za dobo treh let. Izrek te stranske kazni je povsem na mestu, sodišče prve stopnje pa je v podkrepitev tega dela svoje odločitve navedlo tudi prepričljive razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče tudi v celoti strinja.

14. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal, v posledici česar je bilo potrebno pritožbi obtoženčevega zagovornika deloma ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 394. člena ZKP spremeniti tako, kakor je to razvidno iz izreka.

15. Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtoženega Q. Q., zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.