Jedro

Kot sodelovanje v NOB je v smislu določb ZZVN mogoče šteti le čas od 6.4.1941 do 15.5.1945, novela ZZVN (Ur.l. RS, št. 110/02) pa se nanaša na druge osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.2.2003. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote B. z dne 1.10.2002, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). Tožena stranka je navedla, da je prvostopni organ glede na dokumentacijo v spisih in glede na zakonodajo, vlogo tožnika utemeljeno zavrnil. Po določbah ZZVN gre status žrtve vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otroku, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN ali je bil ubit kot talec. V 1. členu ZZVN je določeno, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, v 2. členu pa je določeno, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena zakona oseba, ki so jih nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih in verskih razlogov prisilno izgnane, poslale v taborišče, v zapor, na prisilno delo ali internacijo ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ali prisilno izselitvijo in oseba, ki je bila nasilno vzeta staršem. Do statusa je upravičena le tista oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 izpostavljena takšnemu nasilju ali prisilnim ukrepom okupatorja, kot ga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določa zakon in izpolnjuje tudi druge kumulativno določene pogoje. Tožnik niti ne zatrjuje, da je njegov oče umrl v času izgnanstva, begunstva, internacije, zapora, prisilne mobilizacije v okupatorjevo vojsko, delovne deportacije ali pregnanstva in tudi ni dokazano, da je izgubil življenje v takih okoliščinah. Sam je izjavil, da je oče umrl po vojni zaradi posledic zastrupitve, ki jih je utrpel pri pospravljanju ostankov orožja. Tako je izgubil življenje v okoliščinah, ki so bile v povezavi z vojno, ni pa izgubil življenja v okoliščinah, ki jih določa ZZVN in na podlagi katerih bi mu bilo mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni sporno, da je tožnikov oče med vojno deloval kot krajevni predsednik OF za območje K. in tudi ni sporno, da je umrl 8.6.1945 zaradi posledic zastrupitve, do katere je prišlo ob pospravljanju orožja po koncu vojne. Glede na podatke upravnih spisov tudi po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče zaključiti, da je bil tožnikov oče ubit zaradi sodelovanja v NOB in da je njegova smrt nastopila v takih okoliščinah, ki jih ZZVN določa za priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja. V smislu določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sodišče prve stopnje sprejema razloge tožene stranke.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi in odločba tožene stranke odpravi. Navaja, da ne more držati zaključek sodišča prve stopnje, da njegov oče ni umrl zaradi sodelovanja z NOB. Nesporno je umrl 8.6.1945 zaradi zastrupitve, ki jo je zadobil ob pospravljanju orožja, neposredno ob zaključku vojne. Ostalo je neraziskano, kdaj dejansko je nastala sama zastrupitev. Po drugi strani tožnik do sedaj ni uveljavljal okoliščine, da je bil njegov oče med vojno tudi zaprt in je tudi na tej podlagi njegov zahtevek utemeljen.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja še enkrat. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Kot sodelovanje v NOB je v smislu ZZVN mogoče šteti le čas od 6.4.1941 do 15.5.1945, ne pa tudi obdobja po koncu druge svetovne vojne na naših tleh. Tudi če bi do zastrupitve tožnikovega očeta prišlo v navedenem časovnem okviru, njegova smrt pa bi nastopila kasneje, to še ne more biti podlaga za priznanje uveljavljanega statusa niti po spremembah ZZVN, objavljenih v Uradnem listu RS 110/02, saj se ta nanaša le na osebe, ki so po 15.5.1945 umrle zaradi posledic vojnega nasilja, prizadetega v tujini. Tožnik zato neutemeljeno ugovarja, da je dejansko stanje v tej smeri ostalo nepopolno ugotovljeno.

Tožnik v pritožbi sam navaja, da doslej ni posebej uveljavljal okoliščine, da je bil njegov oče skupaj s celotno družino tudi zaprt. Takšno dejansko stanje je lahko podlaga za nov zahtevek, ne pomeni pa to, da je odločba tožene stranke nezakonita. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno, določbe postopka pa niso bile kršene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.