Jedro

Določba 2. odstavka 59. člena ZZZDR od sodišča terja celovito oceno različnih oblik prispevanja zakoncev k ustvarjanju skupnega premoženja. Nekatere oblike prispevanja k skupnemu premoženju zakoncev je mogoče oceniti v denarju (npr. večji dohodek toženca), drugih oblik prispevanja pa ne (npr. vzgoje in varstva otrok). Iz revizije je razbrati, da bi po toženčevem mnenju, sodišče moralo, v denarju ocenljive prispevke zakoncev, upoštevati v večji meri, kot pa druge prispevke, ki jih je zelo težko, ali pa celo nemogoče ovrednotiti v denarju. Takšno stališče je zmotno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je od sodišča najprej zahteval naj odloči, da sta mu prvotoženka, bivša žena in drugotoženec, njun sin, dolžna plačati najemnino za uporabo njegove hiše od 1.7.1992 do 30.6.1995. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je tožnik tožbo proti drugotožencu umaknil, tožbo proti prvotoženki pa spremenil. Od sodišča je zahteval, naj tudi ugotovi, katere premičnine sodijo v skupno premoženje pravdnih strank in odloči, da znaša tožnikov solastniški delež na tem premoženju 75/100. Toženka je proti tožniku vložila nasprotno tožbo, s katero je od sodišča zahtevala naj ugotovi, da v skupno premoženje sodijo sporne nepremičnine in osebni avto ter odloči, da sta solastninska deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka, ter ji je tožnik dolžan izplačati polovico izkupička od prodaje skupnega osebnega avtomobila. Toženka je od sodišča tudi zahtevala, da ji mora tožnik izstaviti za vpis v zemljiško knjigo primerno listino.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, katere premičnine in katere nepremičnine sodijo v skupno premoženje ter odločilo, da znaša tožnikov solastniški delež na tem premoženju 70/100, toženkin pa 30/100. Kar sta pravdni stranki zahtevali več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje o solastniških deležih pravdnih strank na skupnem premoženju spremenilo tako, da je odločilo, da sta njuna lastninska deleža na skupnem premoženju enaka. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Tožnik v reviziji poudarja, da je medtem, ko je bila toženka štiri leta nezaposlena, on prejemal tudi za sto ali celo dvesto odstotkov boljše dohodke, kot jih je ali bi jih prejemala toženka. Zatrjuje, da je vse svoje zaslužke pošiljal domov ter najemal tudi kredite za gradnjo hiše. Res je, da je toženka skrbela z otroka, vendar je tudi tožnik skrbel za otroka medtem, ko so živeli v Nemčiji. V času, ko je bila toženka sama z otrokoma, pa je prihajal domov in ker toženka ni bila zaposlena, je bil on edini, ki je družino preživljal. Tožnik zato meni, da mu gre ob pravilni uporabi 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l.SRS, št. 14-634/89, v nadaljevanju ZZZDR) večji delež in sicer v višini 70/100, kot je že odločilo sodišče prve stopnje. Zato tožnik predlaga naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da znaša solastniški delež tožnika na skupnem premoženju 70/100, toženke pa 30/100. Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo in toženki, ki je na revizijo odgovorila. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da je zlasti po letu 1984, ko se je z otrokoma preselila v Slovenijo, skrb za skupna otroka in za gospodinjstvo ostala praktično v celoti na njenih ramah. Poudarja, da njenega dela kot gospodinje in matere ni mogoče izraziti v denarju, ga je pa potrebno, pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju, ovrednotiti prosto, zunaj okvirov denarnega preračunavanja siceršnjih prispevkov k nastajanju skupnega premoženja zakoncev. Zato meni, da je odločitev drugostopenjskega sodišča pravična in vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je uvodoma, po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je omejeno glede na razloge, ki jih je mogoče z revizijo uveljavljati. Tako revizije po 3. odstavku 385. člena ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik v reviziji navaja, da je imel dobre dohodke, občasno tudi sto ali dvesto odstotkov višje kot bi bili, oziroma so bili toženkini. S temi navedbami skuša izpodbijati na drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljeno. Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo, da so znašali osebni dohodki tožnika približno petintrideset odstotkov več kot toženkini. Revizijsko sodišče preizkuša, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, na podlagi na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišči prve in druge stopnje sta pa ugotovili: - da sta pravdni stranki leta 1969 sklenili zakonsko zvezo, da je njuna življenjska in ekonomska skupnost prenehala že leta 1990, leta 1992 pa je sodišče njuno zakonsko zvezo razvezalo, - da sta tožnik in toženka pretežni del časa živela skupaj v Nemčiji, - tožnik je bil ves čas bivanja v Nemčiji zaposlen, toženka pa je bila zaposlena devet let in pol, poleg tega je leto dni honorarno služila denar z varstvom otrok, - v tem obdobju je tožnik prejemal za približno petintrideset odstotkov višje dohodke od toženke, - v letih 1970 in 1974 sta se jima rodila dva otroka, - med bivanjem v Nemčiji je toženka pretežno sama skrbela za oba otroka, po vrnitvi v Slovenijo pa praktično v celoti, - leta 1979 sta začela graditi hišo in s svojim delom in pomočjo prijateljev in sorodnikov v enakih deležih prispevala h gradnji, - leta 1984 je toženka odšla z otrokoma v domovino in se je vselila v takrat še nedograjeno hišo, tožnik pa še vedno živi in dela v Nemčiji, - sedem mesecev po vrnitvi v Slovenijo se je toženka zaposlila in je od vrnitve dalje sama skrbela za vzgojo in varstvo sinov.

Po 1. odstavku 59. člena ZZZDR velja domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, vendar pa lahko zakonec, ki misli, da je z delitvijo na enake deleže prikrajšan, zahteva določitev deleža po prispevanju k skupnemu premoženju. Vendar mora sodišče, v skladu z 2. odstavkom 59. člena v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upoštevati ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sta bila prispevka pravdnih strank k ustvarjanju skupnega premoženja v delu in pomoči prijateljev in sorodnikov enaka. Sodišče druge stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik prispeval k skupnemu premoženju za petintrideset odstotkov večji osebni dohodek, da pa je vzgojo in varstvo otrok in skrb za gospodinjstvo praktično v celoti prepustil ženi. Zgoraj navedena določba 2. odstavka 59. člena ZZZDR od sodišča terja celovito oceno različnih oblik prispevanja zakoncev k ustvarjanju skupnega premoženja. Nekatere oblike prispevanja k skupnemu premoženju zakoncev je mogoče oceniti v denarju (npr. večji dohodek toženca), drugih oblik prispevanja pa ne (npr. vzgoje in varstva otrok). Iz revizije je razbrati, da bi po toženčevem mnenju, sodišče moralo, v denarju ocenljive prispevke zakoncev, upoštevati v večji meri, kot pa druge prispevke, ki jih je zelo težko, ali pa celo nemogoče ovrednotiti v denarju. Takšno stališče je zmotno. Sodišče druge stopnje je ocenilo prispevke pravdnih strank k ustvarjanju skupnega premoženja povsem v skladu z določbo 2. odstavka 59. člena ZZZDR. Prav tako je pravilno odločilo, da toženčev za petintrideset odstotkov višji dohodek v primerjavi s tožničinim prispevkom v obliki vzgoje in varstva otrok ter skrbi za gospodinjstvo, ne predstavlja toliko večje vrednosti, da bi upravičevala večji delež toženca na skupnem premoženju. Sodišče druge stopnje je torej v celoti pravilno uporabilo določbo 59. člena ZZZDR.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijsko sodišče je na podlagi 154. in 155. člena ZPP odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.