Jedro

Za uporabo instituta iz 2.odst. 8.čl. KZJ morata biti kumulativno podana dva pogoja, in sicer da gre za dejanje majhnega pomena ter da so škodljive posledice neznatne ali da jih ni. Presoja, ali gre za dejanje majhnega pomena, pa se opravi na podlagi objektivnih in subjektivnih okoliščin. Tako ni mogoče reči, da je dejanje majhnega pomena, saj avto ni tako nepomembna materialna dobrina, kot si to prizadeva prikazati vložnik zahteve, poleg tega pa obsojenec v oškodovankin osebni avtomobil ni brcnil takrat, ko je zapeljala na sporni parkirni prostor, ampak je počakal, da je ta vozilo parkirala na drugem kraju in odšla s parkirišča.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani je s sodbo z dne 10.3.1994 obsojenega D.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 177. člena KZ-77 in mu na podlagi 52. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 177. člena KZ-77 določilo kazen 2 meseca zapora, ki ne bo izvršena, če obsojenec v preizkusni dobi 1 leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanki V.K. je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 15.424,70 SIT in ga naložilo v plačilo obsojencu, o stroških postopka pa po 1. odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP-77) odločilo, da jih je dolžan povrniti obsojenec. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24.8.1994 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega D.P. dne 27.11.1996 na podlagi 559. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da "zahtevo za varstvo zakonitosti šteje za utemeljeno, spremeni pravnomočno odločbo, v podrejenem v celoti odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev." Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenčev zagovornik ponuja drugačno oceno dejanskega stanja, kot je bila sprejeta v pravnomočni odločbi in na podlagi take ocene zasleduje drugačno uporabo materialnega kazenskega prava v korist obsojenca. Presoja teh vprašanj pa je izven zakonitih možnosti člena 420. ZKP, je pa tudi neutemeljena. Glede na to predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve izpostavlja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, očitno tiste po 1. točki 365. člena ZKP-77 v zvezi z 2. odstavkom 8. člena KZJ. Z navedbami, da je oškodovanka V.K. vozilo zapeljala proti obsojencu in ga z odbijačem zadela in poškodovala, da obsojenčevo ravnanje ni bilo premišljeno in da obsojenec ni hotel poškodovati oškodovankinega osebnega avtomobila, obsojenčev zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, pač pa glede teh dejstev prereka v napadeni pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, ko je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Obsojenčev zagovornik pa v zahtevi podaja oceno dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste, ki jo je sprejelo sodišče. Iz pravnomočne odločbe je razvidno, da je obsojeni D.P. kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, sodišče pa ni ugotovilo, da bi oškodovanka poškodovala obsojenca. Kolikor obsojenčev zagovornik zatrjuje nasprotno, izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zmotno je tudi stališče vložnika zahteve, da bi sodišče moralo uporabiti institut neznatne družbene nevarnosti po 2. odstavku 8. člena KZJ, ker da so bile škodljive posledice neznatne in je bila škoda odpravljena "z najnižjim možnim zneskom", k storitvi dejanja pa da je s svojim nespoštljivim ravnanjem do obsojenca, ki mu je tovrstno ravnanje tuje, bistveno prispevala oškodovanka V.K. Po 2. odstavku 8. člena KZJ, ki je veljal v času odločanja v rednem postopku, ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, pomeni pa za družbo neznatno nevarnost zaradi majhnega pomena in zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali pa jih ni.

Za uporabo tega instituta morata biti kumulativno podana oba pogoja. Ali gre za dejanje majhnega pomena, je potrebno presojati na podlagi objektivnih in subjektivnih okoliščin. Osebno vozilo ni nikakor tako nepomembna materialna dobrina, kot si to prizadeva prikazati pritožnik. Obsojenec v oškodovankin osebni avtomobil ni brcnil takrat, ko je zapeljala na sporni parkirni prostor, marveč je počakal, da je ta vozilo parkirala na drugem kraju in odšla s parkirišča. Glede na take okoliščine ne drži, da bi šlo za dejanje majhnega pomena. Prav tako ni izpolnjen drugi pogoj, kajti posledice niso bile neznatne. Škoda na vozilu V.K. je znašala 15.424,70 tolarjev, torej le nekoliko manj od uradne objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo, ki je za obdobje december 1991 - februar 1992 znašala 17.306,00 SIT (Uradni list RS, št. 20/92). Presoja s tega vidika zato pokaže, da sodišče s tem, da ni uporabilo instituta neznatne družbene nevarnosti, ni zagrešilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

Na podlagi povedanega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo zagovornika obsojenega D.P. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.