VSL Sklep I Cpg 7/2025

Jedro

Med pravdna dejanja, ki jih med prekinjenim postopkom ni mogoče opravljati, sodi tudi izdaja plačilnega naloga za redni postopek.

S sklepom o prekinitvi postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postopek prekinjen že od vložitve tožbe dalje. Pravne posledice prekinitve postopka so torej nastopile že ob vložitvi tožbe, kar pomeni, da sodišče prve stopnje že ob vložitvi tožbe ni smelo izdati plačilnega naloga za plačilo sodne takse za redni postopek. Zato v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti, da je zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse začelo teči že od vložitve tožbe, temveč je treba šteti, da je zastaranje začelo teči od najzgodnejšega trenutka, ko je sodišče prve stopnje smelo izdati plačilni nalog, to pa je od izdaje sklepa o nadaljevanju postopka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za redni postopek po tar. št. 1112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) z dne 11. 10. 2024.

2.Zoper izpodbijani sklep je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Pritožuje se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in plačilni nalog VII Pg 3146/2016 z dne 11. 10. 2024 razveljavi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podalo jasne in razumljive razloge za odločitev, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je obrazložitev pavšalna in v nasprotju sama s seboj. Nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje pa očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne utemeljuje.

5.V obravnavani zadevi je tožeča stranka dne 19. 12. 2016 vložila tožbo, s katero je od prve in druge toženke zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala, ker so bile na podlagi odločbe o izrednih ukrepih, ki jo je izdala druga toženka (Banka Slovenije), izbrisane delnice pravne prednice prve toženke (poslovne banke), katerih imetnica je bila tožeča stranka. Ob vložitvi tožbe ni plačala sodne takse. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 4. 2017 ugotovilo, da je bil postopek prekinjen že od trenutka vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje zato ob vložitvi tožbe tožeči stranki ni izdalo plačilnega naloga za plačilo sodne takse. S sklepom z dne 13. 1. 2020 je sodišče prve stopnje odločilo, da se postopek nadaljuje, in se izreklo za nepristojno za odločanje o zahtevku zoper drugo toženko ter sklenilo, da se po pravnomočnosti sklepa tožba zoper drugo toženko odstopi Okrožnemu sodišču v Mariboru v pristojno odločanje. V nadaljevanju je bil pravdni postopek ponovno prekinjen (sklep o prekinitvi postopka z dne 28. 9. 2021). Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 7. 2024 odločilo, da se postopek nadaljuje. Tožeči stranki je dne 6. 9. 2024 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za redni postopek v višini 6.525,00 EUR po tarifni številki 1111 ZST-1. Tožeča stranka sodne takse po tem nalogu ni plačala, temveč je dne 23. 9. 2024 umaknila tožbo. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8. 10. 2024 postopek ustavilo, tožeči stranki pa izdalo plačilni nalog z dne 11. 10. 2024 za plačilo 2.175,00 EUR sodne takse za redni postopek po tarifni številki 1112 ZST-1. Tožeča stranka je vložila ugovor zoper plačilni nalog z dne 11. 10. 2024, v katerem je ugovarjala, da je pravica zahtevati plačilo sodne takse zastarala, podredno pa je navajala, da se sodna taksa v tem postopku ne plača zaradi specialne ureditve v Zakonu o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB-1). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožeče stranke zavrnilo.

6.Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo, ker je presodilo, da zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse v obravnavani zadevi še ni začelo teči, ker zaradi vloženega ugovora sodna taksa niti še ni zapadla v plačilo. Po presoji sodišča prve stopnje je treba določbo prvega odstavka 9. člena ZST-1 razlagati tako, da pred izdajo plačilnega naloga oziroma natančneje pred potekom roka za plačilo sodne takse (po tem, ko je bil plačilni nalog vročen stranki) zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse še ne začne teči, čeprav je taksna obveznost že nastala ob vložitvi tožbe. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da je napačno njegovo stališče, da sodna taksa zaradi vloženega ugovora zoper plačilni nalog niti še ni zapadla v plačilo, tako da zastaranje pravice terjati takso posledično še ni začelo teči. Navaja, da je taksna obveznost nastala in zapadla ob vložitvi tožbe. Ker je tožeča stranka plačilni nalog prejela po poteku petih let od vložitve tožbe, ne da bi sodišče prej izvedlo kakšno aktivnost v zvezi s plačilom takse, je po mnenju tožeče stranke pravica zahtevati plačilo sodne takse zastarala.

7.V času vložitve tožbe veljavni ZST-1 je v 9. členu določal, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo (prvi odstavek 9. člena ZST-1). Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru v desetih letih po zapadlosti takse v plačilo (drugi odstavek 9. člena ZST-1). Trenutek nastanka taksne obveznosti in njene zapadlosti v plačilo za različne sodne postopke določa 5. člen ZST-1. Taksna obveznost za postopek, ki ga vodi sodišče, nastane ob vložitvi tožbe. Takso je treba plačati najpozneje v roku, določenem v plačilnem nalogu (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1 in drugi odstavek 5. člena ZST-1). Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse v obravnavani zadevi še ni začelo teči, ker zaradi vloženega ugovora zoper plačilni nalog sodna taksa niti še ni zapadla v plačilo. Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse začne prvič teči že od trenutka nastanka oziroma zapadlosti taksne obveznosti, kot je določen v prvem odstavku 5. člena ZST-1, in ne šele po poteku roka za plačilo sodne takse, določenega v plačilnem nalogu za plačilo sodne takse.

Vendar pa je presoja sodišča prve stopnje, da pravica zahtevati plačilo sodne takse v obravnavani zadevi ni zastarala, kljub temu pravilna.

8.207. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ureja pravne posledice prekinitve postopka, v drugem odstavku določa, da sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler traja prekinitev postopka. Če pa je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, lahko sodnik ali senat na podlagi te obravnave izda odločbo. Iz citirane določbe izhaja, da med prekinitvijo postopka sodišče ne more opravljati procesnih dejanj, veljavo izgubijo vsi pozivi in razpisani naroki, edino procesno dejanje, ki ga sodišče lahko opravi med prekinitvijo, pa je izdaja sodbe, če je do prekinitve prišlo po koncu glavne obravnave.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje kljub prekinitvi postopka lahko izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za redni postopek. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka, v obravnavani zadevi ni uporabljiva, ker ne obravnava primerljive procesne situacije.

Iz sodne prakse, ki obravnava primerljivo procesno situacijo, pa izhaja ravno nasprotno, in sicer da med pravdna dejanja, ki jih med prekinjenim postopkom ni mogoče opravljati, sodi tudi izdaja plačilnega naloga za redni postopek.

9.S sklepom o prekinitvi postopka z dne 10. 4. 2017 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postopek prekinjen že od vložitve tožbe dalje. Pravne posledice prekinitve postopka so torej nastopile že ob vložitvi tožbe, kar pomeni, da sodišče prve stopnje že ob vložitvi tožbe ni smelo izdati plačilnega naloga za plačilo sodne takse za redni postopek. Zato v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti, da je zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse začelo teči že od vložitve tožbe, temveč je treba šteti, da je zastaranje začelo teči od najzgodnejšega trenutka, ko je sodišče prve stopnje smelo izdati plačilni nalog, to pa je od izdaje sklepa o nadaljevanju postopka z dne 13. 1. 2020. Petletni zastaralni rok od tega trenutka do prvega dejanja sodišča, namenjenega plačilu oziroma izterjavi takse, to je do izdaje plačilnega naloga za redni postopek dne 6. 9. 2024, še ni potekel. Tudi če bi šteli, da je imelo sodišče prve stopnje možnost izdati plačilni nalog že takoj z uveljavitvijo Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB), to je dne 19. 12. 2019, zaradi katere je sodišče prve stopnje izdalo sklep o nadaljevanju postopka z dne 13. 1. 2020, pravica zahtevati plačilo takse ni zastarala. Petletni zastaralni rok od 19. 12. 2019 do izdaje plačilnega naloga z dne 6. 9. 2024 namreč še ni potekel.

10.Tožeča stranka ne more uspeti z navedbami, da postopek ni bil prekinjen zoper obe toženki, temveč je bil ex lege prekinjen zgolj zoper Banko Slovenije, ne pa tudi zoper sedaj edino toženko, in zato ni bilo razlogov, da sodišče ne bi nadaljevalo prekinjenega postopka zoper sedaj edino toženko. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 4. 2017 ugotovilo, da je postopek (v celoti) prekinjen že od trenutka vložitve tožbe dalje. Zoper sklep je bila dopustna posebna pritožba, o čemer je bila tožeča stranka poučena v pravnem pouku sklepa, vendar pritožbe, v kateri bi lahko uveljavljala, da ni razlogov za prekinitev postopka zoper takratno prvo toženko, ni vložila, prav tako tekom trajanja prekinitve postopka ni predlagala sodišču prve stopnje, naj nadaljuje postopek zoper takratno prvo toženko. Zato velja, da je bil postopek zoper obe toženki prekinjen od vložitve tožbe dalje, kakor je ugotovljeno v sklepu z dne 10. 4. 2017, in se je nadaljeval s sklepom o nadaljevanju postopka z dne 13. 1. 2020.

11.V zvezi s podrednim ugovorom tožeče stranke je sodišče prve stopnje presodilo, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti specialnih določb o sodnih taksah po ZPSVIKOB-1, ker v predmetnem postopku tožeča stranka ni uveljavljala odškodninskega varstva zoper Banko Slovenije po postopku, ki ga ureja ZPSVIKOB-1, temveč odškodninsko varstvo zoper poslovno banko na podlagi določb o neposlovni odškodninski odgovornosti iz Obligacijskega zakonika. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da določbe četrtega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, ker je ta uporabljiva le v primeru, ko je tožba po navedenem zakonu vložena zoper Banko Slovenije, kakor izhaja iz določb tretjega in četrtega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 v povezavi s prvim odstavkom 27. člena ZPSVIKOB-1. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo tožničinih navedb o taksni oprostitvi v okviru 10. člena ZST-1 v povezavi z 48. členom ZPSVIKOB-1, zato ni utemeljen.

12.Pritožnica v pritožbi vztraja, da so zaradi določbe četrtega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1, ki določa, da je tožnik, ki je sodno takso že plačal, upravičen do njene vrnitve, podani razlogi, zaradi katerih se sodna taksa v tem postopku ne plača. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je določba četrtega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 uporabljiva le v primeru tožbe po ZPSVIKOB-1, ki je vložena zoper Banko Slovenije. Navedeno izhaja iz naslednjih določb ZPSVIKOB-1, na katere se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje že sodišče prve stopnje. Četrti odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 določa, da če tožnik v skladu s prejšnjim odstavkom zmanjša tožbeni zahtevek po višini in je sodna taksa že plačana, je upravičen do vračila sodne takse v znesku, ki presega sodno takso, ki se odmeri v postopku v skladu s tem zakonom. Tretji odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 določa, da po pravnomočnosti sklepa iz prvega odstavka tega člena in do poteka roka iz 29. člena tega zakona, ki se nanaša na vložitev tožbe iz 27. člena tega zakona, lahko tožnik spremeni tožbo v skladu s 27. členom tega zakona, za kar ni potrebna privolitev tožene stranke. 27. člen ZPSVIKOB-1 pa jasno določa, da ureja tožbo, ki se vloži zoper Banko Slovenije, pri čemer določa, da lahko tožnik s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi le obstoj obveznosti povrnitve škode, postavitev zahtevka po višini pa si lahko pridrži v skladu s 40. členom tega zakona. Tožnik lahko s tožbo zahteva tudi, da sodišče ugotovi, da je nekdanji imetnik kvalificiranih obveznosti bank, lahko pa tudi uveljavlja tožbeni zahtevek, s katerim zahteva pridobitev podatkov in dokumentov v skladu z 22. členom tega zakona. Samo če tožnik spremeni tožbo, vloženo zoper Banko Slovenije, v skladu s 27. členom ZPSVIKOB-1 in zaradi tega pride do zmanjšanja tožbenega zahtevka po višini, je skladno z določbo četrtega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 upravičen do vračila sodne takse v znesku, ki presega sodno takso, ki se odmeri v postopku s tem zakonom.

Tožeča stranka navaja, da je tožbo vložila več let pred sprejemom ZPSVIKOB-1, in sicer jo je vložila zoper sedaj edino toženko in Banko Slovenije kot solidarni dolžnici, za kar se je odločila, da bi si z uveljavljanjem odškodninskega varstva zoper obe toženki zagotovila bolj učinkovito uveljavitev svoje terjatve, tudi v morebitni izvršbi. Trdi, da če bi ob vložitvi tožbe vedela za naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditev, tožbe zoper sedaj edino toženko morda niti ne bi vložila in bi nadaljevala zgolj postopek zoper Banko Slovenije, tudi če bi jo vložila, pa bi jo gotovo vložila pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, saj ji procesna pravila to dopuščajo, posledično bi taksna obveznost nastala samo v tistem postopku. Če posebni procesni zakon ne bi bil sprejet, tožeče stranke ne bi bremenila dvojna obveza plačila sodne takse, temveč le ena, zaradi česar tožeča stranka meni, da je ureditev diskriminatorna in v nasprotju s 14. členom Ustave Republike Slovenije, ker različno obravnava tožeče stranke glede na to, pred katerim sodiščem so vložile obravnavane tožbe. Pritožbeni očitki niso utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper Banko Slovenije utemeljevala z navedbo, da je bila odločba o izrednih ukrepih protipravna, ker je Banka Slovenije za ugotovitev obstoja razlogov za razveljavitev kvalificiranih obveznosti (delnic) upoštevala nepravilne predpostavke oziroma uporabila pravila, ki niso omogočala prikaza realnega finančno-poslovnega stanja. Tožbeni zahtevek zoper sedaj edino toženko pa je utemeljevala z navedbo, da je toženka brez kakršnihkoli ugovarjanj sprejela ugotovitve Banke Slovenije, kljub temu, da je Zakon o bančništvu (ZBan-1) omogočal sodno varstvo zoper odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu. S tem naj bi privolila v nepravilno oceno, da je vrednost delnic 0,00 EUR, čeprav bi morala vedeti, da ni tako, s podreditvijo ukrepom Banke Slovenije je posledično privilegirala zgolj enega delničarja, to je Republiko Slovenijo.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sicer res tožeča stranka tožbeni zahtevek oblikovala kot izpolnitev solidarne obveznosti, vendar to samo po sebi ne pomeni podlage za sosporništvo in pritegnitev pristojnosti.

Solidarnost obveznosti se presoja po materialnem pravu in ne po tem, kako opredeli zahtevek tožeča stranka. V konkretnem primeru ima zatrjevana odškodninska odgovornost obeh toženk povod v istem dogodku, to je izreku izrednih ukrepov zoper poslovno banko. Vendar pa je tožeča stranka odgovornost obeh toženk uveljavljala na podlagi različnih dejstev in na različnih pravnih temeljih, toženki pa niti po materialnem pravu nista v razmerju solidarnih zavezank, zato ni podlage za uporabo navedenih določb. Tožbeni zahtevek je treba v delu, ki se nanaša na prvo (sedaj edino) toženko, šteti za samostojni tožbeni zahtevek, za odločitev o pristojnosti pa upoštevati splošna pravila o krajevni pristojnosti po ZPP glede na sedež tožene stranke.

Pritožbena navedba, da bi tožeča stranka, če bi ob vložitvi tožbe vedela za naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditev, tožbo zoper sedaj edino toženko gotovo vložila pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, je zato neutemeljena. Ob dejstvu, da tožbeni zahtevek zoper sedaj edino toženko predstavlja samostojni tožbeni zahtevek, ki temelji na drugačnih dejstvih in pravnih temeljih kot tožbeni zahtevek zoper Banko Slovenije, ni prepričljiva pritožbena navedba, da tožeča stranka, če bi ob vložitvi tožbe vedela za naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditev, tožbe zoper sedaj edino toženko morda niti ne bi vložila. Tudi če bi držalo, da tožeča stranka tožbe zoper sedaj edino toženko ne bi vložila, s takšnimi navedbami ni mogoče doseči, da taksna obveznost za redni postopek zoper sedaj edino toženko ne bi nastala. Namen sodne takse je delno kritje stroškov, ki nastanejo z delom sodišča. Tožeča stranka je z vložitvijo tožbe zoper sedaj edino toženko povzročila potrebo po delu sodišča, posledično je dolžna plačati tudi sodno takso za redni postopek. Dejstvo, da je zaradi umika tožbe potrebno manj dela sodišča, pa je ustrezno upoštevano na način, da je taksa skladno s tar. št. 1112 ZST-1 zmanjšana na količnik 1.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je ureditev diskriminatorna, ker različno obravnava tožeče stranke glede na to, pred katerim sodiščem so vložile obravnavane tožbe. Tudi če bi za toženo poslovno banko po pravilu o krajevni pristojnosti glede na sedež tožene stranke veljala pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, se tožbeni zahtevek zoper poslovno banko ne bi obravnaval v istem postopku kot tožbeni zahtevek zoper Banko Slovenije in bi prav tako tožečo stranko bremenila dvojna obveza plačila sodne takse. ZPSVIKOB-1 namreč za odškodninske zahtevke nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank zoper Banko Slovenije, uveljavljene na pravni podlagi ZPSVIKOB-1, predpisuje posebna postopkovna pravila z namenom, da se oškodovancem zagotovi učinkovito sodno varstvo in ustrezno prilagodi postopke na način, da jih bo obstoječi sodni sistem zmogel obdelati. Za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, kolikor nasprotujejo specialni ureditvi, med drugim tudi ne pridejo v poštev splošna pravila o sosporništvu, ker bi pridruževanje dodatnih tožencev (poslovnih bank) kot sospornikov v postopek po ZPSVIKOB-1 v celoti izničilo cilje in namene ZPSVIKOB-1.

Drži sicer, da tožeče stranke ne bi bremenila dvojna obveza plačila sodne takse, če posebni zakon ne bi bil sprejet, ker bi se njena tožba obravnavala v enem postopku pred sodiščem, pred katerim je bila vložena. Vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se novi procesni zakon lahko uporablja takoj, tudi za tekoče postopke, in da ni ustavne zahteve, da bi se sodni postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. Še toliko manj v konkretnem primeru, ko je bila zaradi neustavne ureditve sodnega varstva imetnikov po ZBan-1 z ustavno odločbo št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 retroaktivnost dejansko zaukazana. Ker se nova pravila ZPSVIKOB-1 za razmerja nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank do poslovnih bank oziroma do Banke Slovenije na drugih podlagah ne uporabljajo, je posledica te specialne zakonske ureditve res naknadno ločevanje postopkov in ločeno odločanje o zahtevkih, ki izvirajo iz istega historičnega dogodka, ter posledično dvojna obveza plačila sodne takse. A za takšen poseg v (že pridobljene) pravice strank je imel zakonodajalec upravičene razloge, ki po mnenju pritožbenega sodišča prestanejo test sorazmernosti. Poseg je bil nujen, saj je Ustavno sodišče z zgoraj citirano odločbo ugotovilo neskladnost z Ustavo 350.a člena ZBan-1 in 265. člena Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank (ZRPPB), ker navedena ureditev imetnikom kvalificiranih pravic ni zagotavljala učinkovitega sodnega varstva, in je zakonodajalcu izrecno naložilo, da sprejme zakon, ki bo nadomestil postopek iz 350.a člena ZBan-1, tj. postopek zoper Banko Slovenije v skladu z že v ZBan-1 določenim merilom "noben upnik na slabšem kot v stečaju". To merilo, ki ga je ZPSVIKOB-1 v 4. členu opredelil kot pravno podlago, zahteva pridobivanje številnih strokovnih in občutljivih podatkov o finančnem položaju poslovnih bank, o njihovi kapitalski ustreznosti in plačilni sposobnosti v času izrečenega ukrepa Banke Slovenije, in ugotavljanje konkretnih dejstev o tem, kolikšno plačilo bi imetniki izbrisanih finančnih instrumentov prejeli v stečaju banke, če bi do njega prišlo namesto izrečenega ukrepa. Načinu zbiranja dokaznega gradiva in ugotavljanju dejstev "noben upnik na slabšem" je posvečen pretežni del ZPSVIKOB-1, ki je poleg tega moral (in tudi je) upoštevati kot bistveno okoliščino, da je šlo za sistemski poseg Banke Slovenije v bančni sistem in v posledici v položaje številnih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, kar zahteva ustrezno prilagoditev postopkov na način, da jih bo obstoječi sodni sistem zmogel obdelati. ZPSVIKOB-1 je tako v bistvu uniformen zakon, ki določa uniformno vodenje postopka in uniformno odločanje (združevanje postopkov, enotno sosporništvo na aktivni strani, kolektivnost postopka, vzorčni postopek, sodbo o temelju, poravnalne sheme ipd.) po čim bolj objektiviziranih merilih in ob odsotnosti subjektivnih oziroma individualnih elementov (osebne okoliščine strank so nerelevantne, krivda in skrbnost ravnanja se ne ugotavlja, odgovornost Banke Slovenije je objektivna). Ocena zakonodajalca, da bo le na tak način oškodovancem mogoče zagotoviti učinkovito sodno varstvo, je bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Uveljavljanje zahtevkov zoper poslovne banke iz naslova splošne neposlovne odškodninske odgovornosti ter pridruževanje dodatnih tožencev kot sospornikov v postopek po ZPSVIKOB-1 bi cilje in namene ZPSVIKOB-1 v celoti izničilo, saj bi ti postopki postali popolnoma neobvladljivi, njihovo trajanje pa nepredvidljivo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil naknaden zakonodajni poseg v pridobljene procesne pravice tožeče stranke, ki ji je onemogočil uveljavljanje zahtevka zoper takratno prvo toženko v istem postopku kot zoper drugo toženko, primeren za dosego zasledovanega cilja (učinkovito sodno varstvo imetnikov) in da so koristi od ustavnopravno skladne ureditve po ZPSVIKOB-1 znatno večje od posledic (dvojnega oz. ločenega postopka ter posledično dvojne obveze plačila sodne takse), ter da oškodovancem ne nalagajo prekomernega oziroma koristim nesorazmernega bremena.

Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1) in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 207, 207/2 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 5, 5/1, 5/1-1, 9, 9/1, 9/2 Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (2024) - ZPSVIKOB-1 - člen 48, 48/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSL Sklep I Cpg 7/2025

ECLI:SI:VSLJ:2025:I.CPG.7.2025 Gospodarski oddelek

Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas