Jedro

Okoliščina, da je obsojencu prestajanje kazni prekinjeno zaradi zdravstvenih razlogov, ne more biti razlog za zavrnitev prošnje za pogojni odpust. Zavrnitev prošnje zaradi te okoliščine, ki v 109. členu KZ, ki določa pogoje za pogojni odpust, ni navedena, bi povzročila neenako obravnavanje oseb, ki bi morale biti obravnavane enako.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 9.10.2002, to odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. V odločbi je tožena stranka zavzela stališče, da če je v času odločanja o prošnji prestajanje kazni prekinjeno, tako kot v tem primeru, ko je bilo tožniku prestajanje kazni prekinjeno zaradi zdravstvenih razlogov, pogojni odpust ni mogoč.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da določbe 1. odstavka 109. člena KZ ni mogoče razlagati tako, kot jo razlaga tožena stranka. Taka razlaga bi bila v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave RS). To načelo subjekte varuje pred nedopustno diskriminacijo. Diskriminacija je po ustaljeni ustavno sodni praksi podana, če zakon dve situaciji, ki ju je šteti za enaki, ureja na neenak način. Po presoji sodišča je situacija, ko prosi za pogojni odpust tisti, ki je na prestajanju kazni, enaka situaciji, ko prosi za pogojni odpust tisti, ki mu je prestajanje kazni prekinjeno zaradi zdravstvenih razlogov. Če nekdo ni sposoben prestajati kazni zaradi zdravstvenih razlogov, na katere ima izredno omejen vpliv, zaradi te okoliščine ne bi smel biti na slabšem glede možnosti za vložitev prošnje za pogojni odpust glede na tiste obsojence, ki nimajo zdravstvenih težav. Taka diskriminacija bolnih obsojencev bi bila v nasprotju z načelom humanosti, ki je eno do temeljnih načel KZ. Po presoji sodišča sistematična, jezikovna, logična in ustavi naklonjena razlaga določbe 109. člena KZ omogoča enako obravnavanje prošnje za pogojni odpust vseh obsojencev ne glede na to, ali prestajajo kazen, ali pa jim je prestajanje kazni prekinjeno zaradi zdravstvenih razlogov.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za nedopustno diskriminacijo. Vztraja pri stališču, da določba 109. člena KZ ne omogoča, da bi bil pogojno odpuščen obsojenec, ki ni na prestajanju kazni in to ne glede na razlog, zaradi katerega je prestajanje kazni prekinjeno. Zdravstvenega stanja ni mogoče šteti med tiste posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, ki kažejo na to, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja, še zlasti glede na vrsto kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča, št. U 1589/2000 z dne 17.10.2002, s katero je sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta ob enaki dejanski in pravni situaciji zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. Navedena sodba je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 123/2003 z dne 26.2.2003. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je stališče sodišča prve stopnje pravilno. Meni, da je po določbi 1. odstavka 109. člena KZ obsojenca mogoče pogojno odpustiti s prestajanja zaporne kazni tudi v primeru, da ta v trenutku odločanja o prošnji za pogojni odpust ni na prestajanju zaporne kazni. Tožena stranka bi zato morala o prošnji za pogojni odpust odločiti po vsebini. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Določbe 109. člena KZ ni mogoče razlagati tako, kot jo razlaga tožena stranka, to je, da pogojni odpust ni mogoč, če je obsojencu v času odločanja o prošnji prestajanje kazni prekinjeno, v obravnavanem primeru zaradi zdravstvenih razlogov. Tak pogoj v 109. členu KZ, ki določa pogoje za odobritev pogojnega odpusta, izrecno ni naveden in tudi ne izhaja iz določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), ki se nanašajo na pogojni odpust ali na prekinitev prestajanja kazni. Za odobritev pogojnega odpusta KZ v navedeni določbi določa dva pogoja, in sicer formalni pogoj, to je, da je obsojenec prestal polovico kazni, ter vsebinski pogoj, to je utemeljeno pričakovanje, da storilec ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Da stališče tožene stranke ni pravilno, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-336/03-17 z dne 10.2.2005. V tej odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka, ker je pri odločanju o tožnikovi prošnji za pogojni odpust upoštevala okoliščino, ki za to v 109. členu KZ, ki določa pogoje za pogojni odpust, ni navedena kot odločilna, povzročila različno obravnavanje oseb, ki bi jih morala obravnavati enako in s tem kršila načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče odločbo tožene stranke in sodbo Upravnega in Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje tožena stranka, razveljavilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.