Jedro

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, pri čemer soprispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka znaša 50 %.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi druge toženke ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Pritožbo tožnice je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. točka izreka).

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožnica predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanja, ali od tekočih stopnic izvira večja škodna nevarnost za okolico in zanje imetnik odgovarja ne glede na krivdo.

4. V utemeljitvi predloga navaja, da sodba pritožbenega sodišča temelji na zmotnem prepričanju, da ker so tekoče stopnice vedno bolj pogoste, ne velja več stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz leta 1997. Višje sodišče se je sklicevalo na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 214/2018 in II Ips 394/2011, ki nista primerljivi. Prva se nanaša na izvajanje vaje na kombiniranem preprijemalnem plezalu (tako imenovani „tarzanki“) v okviru predmeta telesna vzgoja v srednji šoli, druga pa na poškodbo delavca pri padcu z lestve višine 2,10 metra. Tekoče stopnice so kljub temu, da so vedno bolj pogoste ali pa ravno zaradi tega, nevarna stvar sama po sebi, saj gre za premikajoča se tla, ki očitno vplivajo na ravnotežje ljudi, saj ne gre za naravno stanje tal (kot so npr. navadne stopnice), ampak za strojno napravo, ki je sicer lahko splošno koristna, vendar enako ali pa še bolj kot v letu 1997 nevarna za uporabo s strani povprečnega človeka. Od leta 1997 do danes ljudje niso postali bolj telesno sposobni in prilagodljivi premikajočim se tlem, ampak kvečjemu nasprotno. Tudi zaradi preventivne funkcije odškodninskega prava in večje pogostosti tekočih stopnic je prav, da ostanejo nevarna stvar. Imetnik se mora zavedati svoje objektivne odgovornosti in se ne sme zanašati, da bo lahko dokazoval, da ni kriv. Konkretne tekoče stopnice so očitno bile nevarne same po sebi, sicer jih prva toženka ne bi takoj po padcu tožnice trajno ustavila in jih pozneje nadomestila z navadnimi stopnicami. Vrhovno sodišče se mora izreči o odstopu od sodne prakse, saj je izpodbijana odločitev v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča, četudi gre za odločitev iz leta 1997. S spremembo odločitve na pritožbeni stopnji je bila tožnici kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, saj ni imela možnosti nasprotovati stališču, da tekoče stopnice niso nevarna stvar.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).