Jedro

Ker toženec tudi po prestani zaporni kazni ne plačuje preživnine za tožnico, je očitno, da pomoč očeta zakonite zastopnice (ki te pomoči ni dolžan dajati) predstavlja nekakšno "nadomestno" rešitev pri zagotavljanju zadostnih sredstev za tožničino preživljanje, ki sta jih sicer kot preživninska zavezanca primarno dolžna priskrbeti starša tožnice. Zato te očetove pomoči ni mogoče upoštevati kot dela materialnih zmožnosti tožničine zakonite zastopnice, zaradi katerega bi lahko bila toženčeva preživninska obveznost do tožnice sorazmerno nižja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo zvišalo preživnino tako, da je toženec dolžan plačevati za preživljanje mladoletne tožnice od 23. 1. 2015 dalje mesečno preživnino v znesku 150,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo premoženjsko stanje tožničine matere in toženca. Njune premoženjske razmere se niso spremenile. Tožničina mati mesečno prejema prihodke v skupni višini okoli 714,00 EUR. Ker je premoženjsko stanje obeh staršev slabo, je treba otroški dodatek upoštevati kot korektiv premoženjskega stanja obeh staršev ter ga upoštevati pri odmeri odškodnine. Tožničina mati je bila v času izdaje sodbe P 1996/2010-IV zaposlena in je prejemala mesečni dohodek 700,00 EUR, takšne prihodke pa ima tudi sedaj. Toženec prejema denarno socialno pomoč okoli 270,00 EUR mesečno, iz naslova priložnostnih del pa zasluži okoli 100,00 EUR mesečno. Stroški bivanja toženca, njegove nove partnerke in njenega sina znašajo skupaj okvirno 680,00 EUR. Med prestajanjem zaporne kazni v času izdaje prve sodbe o preživnini toženec ni prejemal nobenih prihodkov. Tedaj tudi ni imel nobenih stroškov bivanja in preživljanja. Sedaj ima toženec tudi stroške zaradi hrane in oblačil, kar pomeni, da je premoženjsko stanje toženca bistveno slabše kot v času izdaje prve sodbe o preživnini. Prvo sodišče je spregledalo, da je toženec prestajal zaporno kazen in zato bistveno težje dobi zaposlitev, čeprav se trudi in se želi zaposliti. Stroški preživljanja tožeče stranke so ocenjeni previsoko. Te stroške bi moralo sodišče presojati v povezavi z zmožnostmi otrokovih staršev. Tožničina mati in toženec nista zmožna pokriti dodatnih potreb mladoletne tožnice, ki presegajo stroške nujnega preživljanja. Upoštevajoč premoženjsko stanje staršev je prvo sodišče za obleko, obutev in športno opremo upoštevalo pretiran znesek v skupni višini 70,00 EUR. Enako velja za stroške oddiha, razvedrila in daril v skupnem znesku 60,00 EUR mesečno. Ob tem je dodatno upoštevalo tudi stroške gimnastike v višini 25,00 EUR. Ti stroški niso nujni. Sodišče ne more zavezati staršev k zagotavljanju sredstev za stvari in dejavnosti, ki niso nujne za otrokovo preživetje, kadar se s tem ogrozi osnovno preživetje staršev. Tožeča stranka ni izkazala višine stroškov. Realni stroški tožnice znašajo največ 220,00 EUR mesečno. Prvo sodišče je kršilo določbo 12. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Ker izpodbijana sodba ni bila pravilno vročena tožencu, je treba upoštevati, da mu je bila vročena šele 16. 1. 2017, ko jo je prevzela njegova pooblaščenka, ki je tega dne tudi predložila toženčevo pooblastilo za zastopanje. Toženčeva pritožba z dne 24. 1. 2017 je zato pravočasna.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so se bistveno spremenile posamezne okoliščine, na podlagi katerih je bila določena preživnina v zadevi P 1996/2010-IV. Tožničina mati je bila tedaj zaposlena (prejemala je plačo okoli 700,00 EUR), sedaj pa je brezposelna. Njene premoženjske zmožnosti so zato občutno slabše. Prejema denarno socialno pomoč 400,00 EUR mesečno, s priložnostnim delom pa zasluži med 50,00 EUR in 100,00 EUR mesečno. Prejema tudi otroški dodatek 114,00 EUR. Izpovedala je, da ji pri preživljanju hčerke pomaga oče, ki ji za ta namen mesečno prispeva okoli 100,00 EUR. Ker toženec tudi po prestani zaporni kazni ne plačuje preživnine za tožnico, je očitno, da omenjena pomoč očeta zakonite zastopnice (ki te pomoči ni dolžan dajati) predstavlja nekakšno "nadomestno" rešitev pri zagotavljanju zadostnih sredstev za tožničino preživljanje, ki sta jih sicer kot preživninska zavezanca primarno dolžna priskrbeti starša tožnice. Zato te očetove pomoči ni mogoče upoštevati kot dela materialnih zmožnosti tožničine zakonite zastopnice, zaradi katerega bi lahko bila toženčeva preživninska obveznost do tožnice sorazmerno nižja.

7. Spremenjene razmere so tudi na toženčevi strani. Toženec ni več na prestajanju zaporne kazni, zato ni ovir, da si poišče zaposlitev in s tem pridobi reden vir dohodkov. Njegove zaposlitvene možnosti so boljše od možnosti zakonite zastopnice. Slednja je končala osnovno šolo, toženec pa ima poklic natakarja - kuharja, ki je na trgu delovne sile, kot je to splošno znano, deficitaren. Zato bi po prepričanju pritožbenega sodišča toženec lahko našel ustrezno delo. Toženec ni trdil in tudi ni dokazoval, da bi bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje ter da bi aktivno iskal zaposlitev. Njegova pasivnost v tem pogledu kaže, da bolj ali manj redno dela na črno (po lastni izpovedbi naj bi le občasno pomagal pri strežbi v prijateljevem lokalu), saj bi si drugače gotovo poiskal redno zaposlitev, s čimer bi pridobil redni dohodek, s katerim bi poleg stroškov lastnega preživljanja prav tako lahko prispeval sporno preživnino za tožnico.

8. Prvo sodišče je res nekoliko previsoko ocenilo tožničine preživninske potrebe. Upoštevajoč materialne in pridobitne zmožnosti staršev je za obleko in obutev primeren mesečni izdatek tožnice 40,00 EUR namesto 50,00 EUR, glede na to, da je sodišče priznalo tudi strošek za športno opremo v višini 20,00 EUR, kar je primerno, ker se tožnica ukvarja tudi z vadbo gimnastike. Tudi ta strošek v višini 25,00 EUR je prvo sodišče utemeljeno priznalo, saj je športno udejstvovanje koristno za otrokov razvoj. Previsoko sta ocenjena izdatek za razvedrilo, saj zanj zadošča 10,00 EUR namesto 25,00 EUR, ter izdatek za darila ob rojstnih dnevih, za kar je dovolj 10,00 EUR namesto 20,00 EUR, primerno pa je ocenjen strošek za oddih v znesku 15,00 EUR mesečno. Za ugotovitev višine izdatkov zadošča njihova ocena, saj pri določanju preživnine ne gre za matematični obračun.

9. Skupne mesečne potrebe tožnice tako znašajo približno 272,00 EUR. Glede na svoje preživninske zmožnosti bosta starša zmogla zagotoviti ta sredstva brez škode za lastno preživljanje. Morebitne večje izdatke tožničinega preživljanja (redne ali občasne) bo mogoče zagotoviti iz otroškega dodatka. Ker je tožnica zaupana v varstvo in vzgojo materi, ki je zato v tem pogledu bolj obremenjena od toženca, je treba to ustrezno upoštevati pri porazdelitvi bremena preživljanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je toženec zato dolžan kriti 55 % tožničinih ugotovljenih potreb (zakonita zastopnica pa 45%), kar pomeni, da je toženec dolžan prispevati okoli 150,00 EUR mesečne preživnine, kot jo je določilo že prvo sodišče. 10. Očitek o kršitvi 12. člena ZPP je neutemeljen, saj toženec ne pojasni, na katera pravdna dejanja naj bi ga moralo opozoriti prvo sodišče. 11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

12. Toženec ni uspel s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (413. člen, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica ni priglasila pritožbenih stroškov.