Jedro

Predlagatelji ne morejo zahtevati pravnega varstva na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 17. člena v postopku, urejenem v ZVOP od 18. do 25. člena. V spornem primeru bi udeležena krajevna skupnost, z zapisom spornih osebnih podatkov na spominsko ploščo, lahko posegla le v pravico do varstva osebnih podatkov umrlih - kolikor bi bilo o takem posegu po določbah ZVOP mogoče govoriti - ne pa v pravico do varstva osebnih podatkov predlagateljev kot njihovih živečih sorodnikov. Toda določbe ZVOP take razlage ne omogočajo. Osebnostne pravice posameznika praviloma prenehajo z njegovo smrtjo.

Postmortalno trajanje je mogoče dopustiti le pri tistih osebnostnih pravicah, pri katerih je to nedvoumno določeno v zakonskih določbah (glej npr. 59. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah). ZVOP ne ureja postmortalnega varstva pravice do varstva osebnih podatkov.

Enajsti in dvanajsti predlagatelj sta Združenje borcev in udeležencev NOB O. Š. L. in Zveza borcev NOV Slovenije Krajevni odbor G.. Po 157. členu ZOR lahko zahteva pravno varstvo tisti, katerega osebnostne pravice so bile kršene, torej neposredni oškodovanec. Zato navedeni združenji ne moreta na podlagi 157. člena ZOR, v imenu ali namesto svojih članov, uveljavljati pravnega varstva.

Ni pravilno stališče zahteve, da sorodniki umrlega tudi na drugi podlagi (ne na podlagi ZVOP), namreč na podlagi osebnostnih pravic, ki gredo njim samim in ki izvirajo iz osebnih dobrin njihovih pokojnih sorodnikov, ne morejo biti aktivno legitimirani za zahtevek za pravno varstvo, kakršnega so v tej zadevi uveljavljali upravičeni predlagatelji, in o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom.

Iz vsebine zahtevka lahko razberemo, da pravnega varstva ne uveljavljajo zaradi posega v njihovo podatkovno zasebnost, temveč zato, ker menijo, da sta nasprotna udeleženca s svojim ravnanjem prizadela njihov spomin na osebnost umrlega, torej pravico do pietete.

Pravica do pietete posameznika sodi v okvir njegove pravice do duševne integritete. Človekova duševna celovitost pa je del njegove zasebnosti.

V primeru, kakršen je obravnavani, je naloga sodišča, da ugotovi, ali je bil poseg v pravico do zasebnosti sorazmeren z javnim interesom, ki ga je v tem primeru treba izhodiščno opredeliti kot dvojen interes: kot interes, da se izve za podatke o žrtvah vojne v tem stoletju (omejeno na sporni del spominske plošče, v drugi svetovni vojni), in kot interes, da se izve za stališče nasprotnih udeležencev do ideje narodne sprave.

Pri tehtanju pomena teh pravic in pri odločanju, katera od njih mora biti zaradi druge omejena, je ključno vprašanje tole: ali je udeležena krajevna skupnost, zato da bi izrazila idejo narodne sprave, smela uporabiti sporne osebne podatke pokojnih sorodnikov upravičenih predlagateljev tudi brez pristanka predlagateljev.

Osebnostna pravica predlagateljev je namreč tudi pravica do pietete, ki jo gojijo in smejo gojiti do prav teh svojih pokojnih - gojiti pa seveda v skladu s svojim prepričanjem, ki je (v skladu s citiranim 1. odstavkom 39. člena URS) lahko tudi pieteta do razlogov ali okoliščin smrti teh pokojnih, padlih ali umrlih med drugo svetovno vojno.

Vrhovno sodišče je presodilo, da je udeležena krajevna skupnost s tem sporočilom hotela izraziti idejo simbolične narodne sprave. Zato vprašanju pravice oziroma interesa javnosti, da izve za podatke o vojnih žrtvah, in vprašanju kakšen je lahko ta interes v primeru, ko so bili določeni podatki že objavljeni - kakor so bili, po nezanikanih trditvah predlagateljev, podatki o njihovih umrlih sorodnikih, med drugim tudi na spomenikih - ni mogoče pripisati kakšnega odločilnega pomena. Vrhovno sodišče sodi, da je tudi ob upoštevanju te okoliščine pri oceni in tehtanju nasprotujočih si interesov predlagateljev in nasprotnih udeležencev pravilen sklep sodišča druge stopnje: v takem primeru, kakršen je obravnavani, varstvo pravice do svobodnega izražanja ne more imeti prednosti pred varstvom pravice do zasebnosti, ne glede na to ali izhajamo iz pravice do podatkovne zasebnosti ali iz pravice do pietete, ki je del pravice do duševne celovitosti posameznika. Poseg udeležene krajevne skupnosti v pravico do zasebnosti upravičenih predlagateljev v tem primeru ni bil sorazmeren z javnim interesom in je bil zato neutemeljen.

Po določbi 157. členu ZOR namreč lahko sodišče na zahtevo odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga pravica njegove osebnosti. Z navedbo osebnih podatkov umrlih svojcev na spominski plošči je prišlo do posega v pravico do pietete predlagateljev. Prenehanje dejanja je mogoče doseči z izbrisom teh osebnih podatkov s spominske plošče. Zato je bila nasprotnima udeležencema na podlagi 157. člena ZOR utemeljeno naložena obveznost zbrisati sporne osebne podatke iz spominske plošče.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi. Sklepa sodišč prve in druge stopnje se v delu, v katerem je odločeno o predlogu 11. in 12. predlagatelja spremenita in se njuna predloga zavrneta.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v nepravdnem postopku ugodilo predlogu za izbris podatkov na podlagi 18. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur.l. RS št.8/90, v nadaljevanju ZVOP) in nasprotnima udeležencema s sklepom naložilo, da morata iz spominske plošče, ki je vzidana v zid cerkve Sv. M. v G. zbrisati naslednje podatke, imena, priimke, letnice in imena krajev: K. A. 1922 - 1944 Ž., Č. M. 1912-1943 S. v B., K. M. 1918-1943 D. - R., L. N. 1915 -1944 C., D. J. 1909 - 1944 G., F. I. 1921 - 1943 G., H. F. 1919 - 1943 B. p. K., H.L. 1893 - 1945 M., H. N. 1926 - 1945 P., K. K. 1919 - 1943 S. v B., K. M. 1927 - 1944 C. v., F. J. 1887 - 1942 B., vse v 15 dneh pod izvršbo.

Proti sklepu sodišča prve stopnje se je pritožila Krajevna skupnost G.. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo s sklepom zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero v celoti izpodbija sklepa sodišč prve in druge stopnje. Na podlagi druge točke prvega odstavka 404. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku uveljavlja zmotno uporabo ZVOP, 39. in 15. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), 10. člena Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v zvezi s 35. členom URS in 8. členom EKČP. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da predlagatelji niso aktivno legitimirani za vložitev predloga za pravno varstvo, ki jim ga je priznalo sodišče. Po ZVOP je subjekt varstva živ človek in zaradi zaščite njegovih pravic zakon tudi ureja varstvo osebnih podatkov. Sorodniki umrlega pa tudi ne morejo biti aktivno legitimirani na podlagi iz pokojnikovih osebnih dobrin njim pristoječih osebnostnih pravic. Tudi združenje borcev in Zveza borcev ne moreta biti posameznik v smislu ZVOP in ne moreta biti predlagatelja zahteve za sodno varstvo. Vrhovni državni tožilec zato meni, da bi bilo treba predloge vseh predlagateljev zavrniti. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da so podatki, ki so bili zapisani na spominski plošči, osebne narave, vendar so bili ti ljudje žrtve vojne in tako del zgodovinskih dogodkov. Javnost pa ima pravico, da je obveščena o takih dogodkih in ta pravica je vsebovana v pravici do svobodnega izražanja. Zato bi moralo sodišče oceniti in pretehtati nasprotujoče si interese strank. Vrhovni državni tožilec meni, da ima v tem primeru svoboda izražanja prednost in bi bilo treba zahtevek za varstvo tudi zato zavrniti kot neutemeljen.

Predlagatelji so odgovorili na zahtevo za varstvo zakonitosti. V odgovoru navajajo, da izraz posameznik ne opredeljuje nujno le živega človeka, poleg tega pa predlagatelji zahtevajo varstvo pred posegom v svojem imenu zaradi svoje lastne osebne prizadetosti in kot varuhi častnega spomina na svoje pokojne sorodnike. Po mnenju predlagateljev gre v tem primeru za kolizijo med svobodo izražanja in pravico do zasebnosti. Izvrševanje pravice do svobodnega izražanja je podvrženo omejitvam, ki so nujne za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi. Zato predlagatelji menijo, da ima v tem primeru prednost pravica do zasebnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena v delu, ki se nanaša na 11. in 12. predlagatelja. V preostalem delu je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Po 408. členu ZPP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) omeji samo na preizkus kršitev materialnega ali procesnega prava, ki jih uveljavlja Državno tožilstvo Republike Slovenije v svoji zahtevi.

Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da vlagatelj v zahtevi ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka temveč le zmotno uporabo materialnega prava. Zato niti ni bilo podlage, da bi vrhovno sodišče posegalo v procesno problematiko postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep. Ne glede na to pa ni odveč pripomniti, da sta sodišči prve in druge stopnje uporabili ZVOP. ZVOP v 6. poglavju ureja varstvo pravic posameznika in v 20. členu določa, da o predlogu za varstvo osebnih podatkov odloča sodišče v nepravdnem postopku. Iz nadaljevanja obrazložitve bo razvidno, da je vrhovno sodišče pri odločanju o utemeljenosti zahteve kot podlago presoje uporabilo tudi 157. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). O civilnopravnih razmerjih, ki nastajajo na tej materialnopravni podlagi, se odloča v pravdnem postopku. Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v 17. členu določa, da če je bilo v nepravdnem postopku odločeno o stvari, ki bi se morala reševati po pravilih pravdnega postopka, je tako odločbo mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi iz tega razloga samo, če je nepravdno sodišče zagrešilo katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Pritrditi je treba prvemu sklopu razlogov, s katerimi vlagatelj zahteve graja uporabo materialnega prava v izpodbijanem sklepu - torej stališču zahteve, da predlagatelji ne morejo zahtevati pravnega varstva na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 17. člena v postopku, urejenem v ZVOP od 18. do 25. člena. V spornem primeru bi udeležena krajevna skupnost, z zapisom spornih osebnih podatkov na spominsko ploščo, lahko posegla le v pravico do varstva osebnih podatkov umrlih - kolikor bi bilo o takem posegu po določbah ZVOP mogoče govoriti - ne pa v pravico do varstva osebnih podatkov predlagateljev kot njihovih živečih sorodnikov. Toda določbe ZVOP take razlage ne omogočajo. Osebnostne pravice posameznika praviloma prenehajo z njegovo smrtjo. Postmortalno trajanje je mogoče dopustiti le pri tistih osebnostnih pravicah, pri katerih je to nedvoumno določeno v zakonskih določbah (glej npr. 59. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah). ZVOP ne ureja postmortalnega varstva pravice do varstva osebnih podatkov. Torej je šteti, da po smrti posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, ni mogoče zahtevati pravnega varstva na podlagi 2. točke 1. odstavka 17. člena ZVOP. Vlagatelj zahteve ima torej prav, ko terja takšno razlago določb ZVOP. Vendar pa utemeljenost teh razlogov še ne pomeni, da je izpodbijani pravnomočni sklep v celoti materialnopravno zmoten.

Enajsti in dvanajsti predlagatelj sta Združenje borcev in udeležencev NOB O. Š. L. in Zveza borcev NOV Slovenije K. o. G.. Po 157. členu ZOR lahko zahteva pravno varstvo tisti, katerega osebnostne pravice so bile kršene, torej neposredni oškodovanec. Zato navedeni združenji ne moreta na podlagi 157. člena ZOR, v imenu ali namesto svojih članov, uveljavljati pravnega varstva. Zahteva za varstvo zakonitosti je v tem delu utemeljena. Izpodbijani sklep je bilo zato treba na podlagi 395. člena v zvezi s 408. členom ZPP spremeniti v delu, ki se nanaša na predlog 11. in 12. predlagatelja tako, da se predloga 11. in 12. predlagatelja zavrneta kot neutemeljena. Ta odločitev ne vpliva na materialnopravno pravilnost obveznosti, ki jo je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom naložilo nasprotnima udeležencema. Preostali predlagatelji (v uvodu te odločbe navedeni na prvih desetih mestih, v nadaljevanju: upravičeni predlagatelji) so namreč, po izrečni ugotovitvi sodišča prve stopnje (prvi odstavek na 5. strani sklepa, sodišče druge stopnje pa o tem nima dejanskih razlogov) sorodniki vseh oseb, katerih podatke morata zbrisati nasprotna udeleženca, na podlagi izpodbijanega sklepa.

Vrhovno sodišče s tem prehaja na presojo utemeljenosti drugega sklopa razlogov, s katerimi vlagatelj zahteve graja uporabo materialnega prava v izpodbijanem sklepu. Ni pravilno stališče zahteve, da sorodniki umrlega tudi na drugi podlagi (ne na podlagi ZVOP), namreč na podlagi osebnostnih pravic, ki gredo njim samim in ki izvirajo iz osebnih dobrin njihovih pokojnih sorodnikov, ne morejo biti aktivno legitimirani za zahtevek za pravno varstvo, kakršnega so v tej zadevi uveljavljali upravičeni predlagatelji, in o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Predlagatelji v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti razlagajo vsebino njihovega pravnovarstvenega zahtevka. Navajajo, da so uveljavljali pravno varstvo v svojem imenu in ne v imenu umrlega. Iz vsebine njihovega zahtevka lahko razberemo, da pravnega varstva ne uveljavljajo zaradi posega v njihovo podatkovno zasebnost, temveč zato, ker menijo, da sta nasprotna udeleženca s svojim ravnanjem prizadela njihov spomin na osebnost umrlega, torej pravico do pietete. Pieteta je spomin na osebnost umrlega. S priznavanjem pravice do pietete se varuje tudi dobrine umrlega in vrednosti, ki jih je ustvaril za časa življenja. Osebnostne pravice posameznika prenehajo z njegovo smrtjo, zaščita njegovih osebnih dobrin pa se uresničuje preko ustreznih osebnih dobrin sorodnikov. Zaradi tesne vezi z umrlim so njegove osebne dobrine obenem tudi njihove osebne dobrine. Če kdo prizadene ugled umrlega, obenem prizadene tudi sorodnikove osebne dobrine. Poseg v osebne dobrine umrlega ne predstavlja vselej posega v enako osebno dobrino sorodnika. Pravica do pietete prav v teh primerih služi kot podlaga za pravno zaščito. (prim. V. Vodinelić, Pravna enciklopedija imovinskog prava i prava udruženog rada, Lična prava, 1. zv., str. 916).

Pravica do pietete posameznika sodi v okvir njegove pravice do duševne integritete. Človekova duševna celovitost pa je del njegove zasebnosti. Pravica do zasebnosti je kot osebnostna pravica varovana v ZOR, v kontekstu te zadeve sta pomembna 157. in 199. člen ZOR, ter v 35. členu URS in v 8. členu EKČP, ki se na podlagi 8.člena URS uporablja neposredno. Navedene materialnopravne določbe so pomembne za odločitev o utemeljenosti zahteve, zato jih kaže citirati v tistem delu, ki je pomemben za to presojo: - Po določbi 1. odstavka 157. člena ZOR ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga pravica njegove osebnosti.

- Po določbi 35. člena URS je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.

- Po določbi 1. odstavka 8. člena EKČP ima vsakdo pravico do spoštovanja njegovega/njenega zasebnega in družinskega življenja.

Vlagatelj je v tistem delu zahteve, v katerem navaja drugi sklop razlogov, zaradi katerih graja uporabo materialnega prava v izpodbijanem sklepu, upošteval, da je sodišče v kontradiktornem postopku, kakršen je obravnavani, vezano le na dejanske navedbe predlagateljev in na njihov predlog, medtem ko mora zahtevek oziroma predlog predlagateljev sodišče samo pravno opredeliti. Po presoji vrhovnega sodišča, ki je bila nakazana že prej, je predlog predlagateljev vsebinsko predstavljal zahtevo za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti po 157. členu ZOR, na kar delno opozarja tudi zahteva. Upoštevati je treba tudi 35. člen URS in 8. člen EKČP, v delih, ki sta bila prej citirana. Na ti določbi je svojo pravno presojo vezalo že sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče je zato v tem delu presoje najprej ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo 157. člena ZOR in ali je torej bila z zapisom osebnih podatkov umrlih sorodnikov predlagateljev na sporno spominsko ploščo kršena pravica do pietete predlagateljev.

Izhodišče drugega sklopa materialnopravne graje in težišče tega dela zahteve je torej vlagateljevo stališče, da sta sodišči v ravnanju nasprotnih udeleženk (pravilno) prepoznali uveljavljanje pravice do svobodnega izražanja po 39. členu URS in 10. členu EKČP. Po mnenju vlagatelja pa sta jo (zaradi zmotne pravne presoje) neupravičeno omejili po določbah 15. člena URS in 2. odstavka 10. člena EKČP, (nepravilno) sklicujoč se na varovanje pravice zasebnosti, ki je varovana z ustavno določbo 35. člena URS in konvencijsko določbo 8. člena EKČP. Medtem, ko sta bili zadnji navedeni določbi citirani že prej, kaže preostale citirati - v tukaj odločilnih delih - na tem mestu: - Po določbi 39. člena URS - 1.) je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega zastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja; vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja (1.odstavek) - in 2.) ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon (2.odstavek).

- Po določbi 10.člena EKČP ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja, ki obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej (1.odstavek); toda izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in je zato lahko podvrženo (med drugim) omejitvam, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi, (med drugim) za zavarovanje pravic drugih ljudi (2. odstavek).

- Po določbi 3. odstavka 15. člena URS so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.

Vlagatelj zahteve ocenjuje, da sporni podatki o pokojnih sorodnikih upravičenih predlagateljev pomenijo tiste podatke, ki jih opredeljujejo kot člane določene človeške skupnosti (čemur se ne more nihče izogniti, ker se ne more izogniti temu, da se tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo osebno življenje) - uvrstitev teh podatkov, skupaj z enakovrstnimi podatki o drugih članih te skupnosti, ki so umrli med drugo svetovno vojno, na sporno spominsko ploščo pa da pomeni tak način obeleževanja spomina umrlih v vojnih dogodkih, ki je kulturno splošno priznan in običajen. Po mnenju vlagatelja zahteve sporni podatki pokojne sorodnike upravičenih predlagateljev uvrščajo med ljudi, ki so z vidika, da so bili žrtve vojn(e) v tem stoletju, gotovo del dogodkov, do katerih ima javnost upravičen interes, da jih pozna - pravica javnosti do obveščenosti o takih dogodkih pa je nedvomno zaobsežena v pravici do svobodnega izražanja, vključno s pravico do sprejemanja, zbiranja, sporočanja in širjenja vesti, mnenj, obvestil in idej (39. člen URS in 10. člen EKČP).

Pravica do svobodnega izražanja po doslej povedanem zajema tako pravico do svobodnega izražanja kot svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti, ne glede na meje. EKČP v 2. odstavku 10. člena predvideva omejevanje človekovih pravic in svoboščin zaradi javnega interesa ali pa zaradi pravic in svoboščin drugih ljudi, iz njenega besedila ("če je to nujno") pa je razvidno, da v bistvu uveljavlja načelo sorazmernosti med prizadeto pravico in javnim interesom ali pa med prizadeto pravico in drugo pravico posameznika, ki je s prizadeto pravico v konfliktu (L.Ude, Ustavne podlage za varstvo zasebnosti in osebnih podatkov, Podjetje in delo, št. 5-6/1996/XXII, str. 897). V primeru, kakršen je obravnavani, je naloga sodišča, da ugotovi, ali je bil poseg v pravico do zasebnosti sorazmeren z javnim interesom, ki ga je v tem primeru treba izhodiščno opredeliti kot dvojen interes: kot interes, da se izve za podatke o žrtvah vojne v tem stoletju (omejeno na sporni del spominske plošče, v drugi svetovni vojni), in kot interes, da se izve za stališče nasprotnih udeležencev do ideje narodne sprave.

Načelno ni kaj očitati pristopu k materialnopravnemu problemu narave spornih podatkov o pokojnih sorodnikih upravičenih predlagateljev, ki ga zagovarja vlagatelj zahteve in ki je bil maloprej povzet. Vendar pa je vlagatelj zahteve pri tem neutemeljeno prezrl vprašanje narave sporočila, namenjenega javnosti, ki ga vsebuje sporna spominska plošča. Naravo tega sporočila je povsem nedvoumno opredelila udeležena krajevna skupnost sama in sicer najbolj jasno v pritožbi, ki je povzeta tudi v sklepu sodišča druge stopnje. Šlo ji je za sporočilo ideje simbolične narodne sprave, torej za izražanje določene misli, mnenja (1.odstavek 39. člena URS) oziroma ideje (1. odstavek 10. člena EKČP) - in ne za sporočilo o tem, kateri vaščani G. so bili "žrtve vojne 1941-1945", to sporočilo ji je pomenilo le sredstvo, način za sporočilo navedene ideje. Torej udeleženi krajevni skupnosti ni šlo za izvajanje pravice do obveščanja javnosti ali širjenja vesti (1.odstavek 39. člena URS) oziroma sporočanja obvestil (1. odstavek 10. člena EKČP). Vlagatelj v zahtevi utemeljeno opozarja na kolizijo ustavnih in konvencijskih pravic, ki so bile doslej citirane. Pri tehtanju pomena teh pravic in pri odločanju, katera od njih mora biti zaradi druge omejena, je ključno vprašanje tole: ali je udeležena krajevna skupnost, zato da bi izrazila idejo narodne sprave, smela uporabiti sporne osebne podatke pokojnih sorodnikov upravičenih predlagateljev tudi brez pristanka predlagateljev.

Osebnostna pravica predlagateljev je namreč tudi pravica do pietete, ki jo gojijo in smejo gojiti do prav teh svojih pokojnih - gojiti pa seveda v skladu s svojim prepričanjem, ki je (v skladu s citiranim 1. odstavkom 39. člena URS) lahko tudi pieteta do razlogov ali okoliščin smrti teh pokojnih, padlih ali umrlih med drugo svetovno vojno.

Vrhovno sodišče je presodilo, da je udeležena krajevna skupnost s tem sporočilom hotela izraziti idejo simbolične narodne sprave. Zato vprašanju pravice oziroma interesa javnosti, da izve za podatke o vojnih žrtvah, in vprašanju kakšen je lahko ta interes v primeru, ko so bili določeni podatki že objavljeni - kakor so bili, po nezanikanih trditvah predlagateljev, podatki o njihovih umrlih sorodnikih, med drugim tudi na spomenikih - ni mogoče pripisati kakšnega odločilnega pomena. Vrhovno sodišče sodi, da je tudi ob upoštevanju te okoliščine pri oceni in tehtanju nasprotujočih si interesov predlagateljev in nasprotnih udeležencev pravilen sklep sodišča druge stopnje: v takem primeru, kakršen je obravnavani, varstvo pravice do svobodnega izražanja ne more imeti prednosti pred varstvom pravice do zasebnosti, ne glede na to ali izhajamo iz pravice do podatkovne zasebnosti ali iz pravice do pietete, ki je del pravice do duševne celovitosti posameznika. Poseg udeležene krajevne skupnosti v pravico do zasebnosti upravičenih predlagateljev v tem primeru ni bil sorazmeren z javnim interesom in je bil zato neutemeljen. Na tem mestu ni odveč pripomba, da je bila druga nasprotna udeleženka od izdaje sklepa prve stopnje pasivna, glede na materialnopravno naravo razmerja pa v kontekstu odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti deli usodo udeležene krajevne skupnosti.

Predlagatelji v odgovoru na zahtevo opozarjajo na to, kar je bilo že med postopkom na prvi stopnji jasno izraženo kot temelj njihove zahteve, namreč da želijo z izbrisom imen svojcev s sporne spominske plošče zavarovati časten spomin na svoje pokojne sorodnike, ki so dali življenje za svobodo. Iz že prej povzetega izhaja, da je udeležena krajevna skupnost spominsko ploščo postavila z idejo simbolične narodne sprave. Za uveljavitev te ideje so uporabili tudi imena in podatke o rojstvu in kraju smrti umrlih sorodnikov predlagateljev. Pomembna je okoliščina, da je bila sporna spominska plošča postavljena v vaški skupnosti. Pomembna zato, ker so v manjših krajih socialni stiki med ljudmi pogostejši in tesnejši. Druga pomembna okoliščina je, da pri sporni spominski plošči ne gre za spominsko obeležje žrtev vojne, na katerem bi bile te žrtve anonimne v tistem smislu, v katerem postanejo (zaradi takorekoč neskončne vrste imen) anonimna vsa posamična imena v množici imen - kar je primer pri nekaterih najbolj znanih tovrstnih vojnih spomenikih.

Sporna spominska plošča s sedemindvajsetimi imeni ne more imeti značaja anonimnega opomina in spomina na žrtve druge svetovne vojne. Za upravičene predlagatelje predstavlja zapis navedenih podatkov oseben spomin na življenje in smrt njihovih sorodnikov. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da so predlagatelji ves čas izrecno nasprotovali, da se imena in druge osebne podatke umrlih svojcev navede na spominski plošči. Udeležena krajevna skupnost je to naredila kjub njihovemu nasprotovanju in je s tem posegla v pravico do pietete predlagateljev.

Sodišče druge stopnje se je po že doslej povedanem pravilno oprlo tudi na to, da se je udeležena krajevna skupnost v pritožbi vsebinsko sklicevala na pravico do svobodnega izražanja. Čeprav sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili ZVOP in šteli, da je bila kršena pravica do podatkovne zasebnosti predlagateljev, pa izpodbijana odločba ni materialnopravno zmotna. Pravica do zasebnosti zajema obe pravici, pravico do podatkovne zasebnosti in pravico do pietete, ki je del pravice do duševne celovitosti. Zato je sodišče druge stopnje ne samo pravilno ugotovilo, da gre za nasprotje med pravico do zasebnosti in pravico do svobodnega izražanja, ampak je tudi pravilno uporabilo 15., 35. in 39. člen URS, na podlagi 8. člena URS in 3. člena zakona o sodiščih (Ur.l. RS, št.19/94) pa tudi 8. in 10. člen EKČP. Pravilno je uporabilo metodo ocene nasprotujočih si interesov, ko je sklenilo, da pravica do svobode izražanja ni absolutna, kar se kaže v omejitvah, ki so vnaprej določene v 15. členu URS in 2. odstavku 10. člena EKČP. Pravilno se je sodišče druge stopnje prepričalo, da so izpolnjeni pogoji, predpisani v 2. odstavku 10. člena EKČP in povsem pravilno ostalo v mejah njegove določbe, da izvrševanje pravice do svobodnega izražanja vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato podvrženo omejitvam, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi za zavarovanje pravic drugih ljudi. Prav na tej podlagi je sodišče druge stopnje pravilno sklenilo, da je zaradi varstva pravice do zasebnosti predlagateljev upravičena omejitev pravice do svobodnega izražanja, ki pritiče nasprotnima udeležencema, in to omejitev na način, ki so ga zahtevali upravičeni predlagatelji.

Po določbi 157. členu ZOR namreč lahko sodišče na zahtevo odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga pravica njegove osebnosti. Z navedbo osebnih podatkov umrlih svojcev na spominski plošči je prišlo do posega v pravico do pietete predlagateljev. Prenehanje dejanja je mogoče doseči z izbrisom teh osebnih podatkov s spominske plošče. Zato je bila nasprotnima udeležencema na podlagi 157. člena ZOR utemeljeno naložena obveznost zbrisati sporne osebne podatke iz spominske plošče. Razlogi zahteve glede sklepa o predlogu prvih desetih predlagateljev torej niso podani, zato je bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti, na podlagi 393. člena v zvezi s 408. členom ZPP, v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.