Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg zapuščine iz uradnih evidenc in pravilno povzelo v izrek le številko nepremičnine in ne stavbe. Druge navedbe pritožnika pa so smiselno izpodbijanje dednega dogovora, ker pritožnik meni, da je izplačilo iz dednega dogovora prenizko in bi moralo biti višje. Teh navedb ni mogoče izpodbijati v pritožbi zoper sklep o dedovanju, saj se dedni dogovor izpodbija s tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sklepu o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine, zakonite dediče in nato povzelo dedni dogovor, ki so ga sklenili zakoniti dediči na zapuščinski obravnavi 27. 9. 2021. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo A. A., zakoniti dedič. V sklepu ni stavbe 1665, ki stoji na parceli *009 in ji pripada tudi parcela 005/1 in ni stavbe 1643 s parcelo 598 m2, ki stoji na parcelni številki 005/1. V objekt je vlagal delo in denar. Ustni dogovor med očetom in otroci je bil, da stavba pripade po njegovi smrti njemu. V stavbi je živel pokojni oče, v stavbo se je v začetku leta 2021 preselila hči brata B. B. Preko dvorišča sta novo stavbo začela graditi pokojna mati in oče in to je bilo 1982. V odraščanju je bil velikokrat prikrajšan, v stavbo je vložil svoje prihranke in delo. Od svojih prihrankov je 1993 leta prispeval 1.000 nemških mark za ureditev asfalta v vasi. Po smrti matere se je odselil k punci in se poročil in si ustvaril družino. Sestra C. C. se je tudi poročila in odselila, brat B. B. pa je ostal doma, se oženil in ustvaril družino. Do zapuščine se niso nikoli pogovarjali, kaj bi se dogovorili. Za vse delo pa mu sedaj brat izplačuje 15.000,00 EUR. Po tehtnem premisleku po obravnavi in prijetju sklepa je ugotovil, da to ni dovolj. Mati in oče se ne bi strinjala, da ne bi dobili vsi trije otroci enako. Tako pa je brat B. B. na boljšem. Pod točko 4 obrazložitve pa je določena čista zapuščina na 125.000,00 EUR in se s tem ne strinja.

3. Sodišče prve stopnje je po prejemu pritožbe pojasnilo pritožniku, da je pridobilo evidenco po uradni dolžnosti evidenco za podatke o lastništvu nepremičnin in podatke povzelo iz zemljiške knjige. Opozorilo je tudi, da velja načelo superficies solo cedit, po katerem objekt ne more biti predmet lastninske pravice, temveč je sestavina zemljišča. Na parcelni številki 005/2 k. o. ... po podatkih Gursa res stoji stavba št. 1664 in število delov stavbe 1. Enako izhaja tudi za nepremičnino na parcelni številki *009 k. o. ..., na katerem stoji stavba 1665. Ti podatki v zemljiško knjigo niso vpisani, dokler se ne vzpostavi etažna lastnina, in ta se vpiše v zemljiško knjigo. V sklepu o dedovanju so navedene parcelne številke, saj se na podlagi tega šteje lastnik zemljišča za lastnika stavbe.

4. Pritožnik je izjavil, da vztraja pri pritožbi.

5. Na vročeno pritožbo je odgovoril dedič B. B. Takso za sklep o dedovanju je plačal. Sprašuje se, kdaj bo vpisan v zemljiško knjigo po sklepu o dedovanju. S pritožbo brata se ne strinja.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg zapuščine (I. točka izreka). Podatke je dobilo iz smrtovnice, podatkov na zapuščinski obravnavi in iz uradnih poizvedb glede vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah. Pritožnik trdi, da v sklepu ni stavb in sicer 1665 in 1663. Meni, da tudi ni parcele 005/1. Iz vpogleda v izrek izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v sklepu zapisano, da sodi v zapuščino parcela 005/1, 005/2, kakor tudi *009. Res je, da stavbe niso posebej vpisane, vendar je že sodišče prve stopnje v dopisu z dne 29. 10. 2021 (list. št. 27) pojasnilo pritožniku, da velja načelo povezanosti zemljišča in objekta (načelo superficies solo cedit). Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali se nahaja nad, na ali pod nepremičnino, je sestavina nepremičnine, razen če Stvarnopravni zakonik (SPZ) ne določa drugače. Nepremičnine so zgolj zemljišče.1 Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo obseg zapuščine, kar je pridobilo iz zemljiške knjige in iz katastra stavb.

8. Nato dedič povzema, kaj vse je prispeval pri ohranitvi stavbe 1663, kar vse dobi sedaj brat B. B. in mu zato izplača 15.000,00 EUR. Pove, da se je po zapuščinski obravnavi in prejemu sklepa o dedovanju premislil, saj je ugotovil, da je izplačilo 15.000,00 EUR premalo.

9. Po tretjem odstavku 214. člena Zakona o dedovanju v vsebino sklepa o dedovanju sodi tudi dogovor, če se v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno dogovorijo o delitvi in načinu delitve. Gre za dedni dogovor, ki ima naravo sodne poravnave2. Dedič v pritožbi zoper sklep o dedovanju ne more uspeti z zatrjevanjem, da se je premislil po že sklenjenem dednem dogovoru. Dedni dogovor je sporazum med dediči z učinkom sodne poravnave, katerega je moč razveljaviti le s tožbo. Zato te navedbe ne morejo biti pravno odločilne.

10. Na koncu dedič še izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o čisti vrednosti zapuščine, ki je bila ocenjena na 125.000,00 EUR. Gre za odmero sodnih taks, katero se je zavezal plačati B. B. in kar je po dokazilu v spisu tudi že plačal. Tako tega ni moč izpodbijati na način, da se A. A. s tem ne strinja. Nenazadnje je z višino ocenjene vrednosti zapuščine in z dejstvom, da je takso dolžan poravnati B. B., sodišče seznanilo pritožnika že na zapuščinski obravnavi.

11. Ker je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, sklep o dedovanju pa ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Primerjaj A. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, str. 60. 2 Primerjaj VSC sklep Cp 16/2006, VSL III Cp 333/2000, VSL I Cp 558/2009.