Jedro

Delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi sodišče takšnih dodatnih razlogov ne upošteva, temveč presoja le obstoj in zakonitost odpovedi iz razloga, iz katerega je pri podani odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo za ugotovitev, da se pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 1. 9. 2010, šteje za pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas in s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2011, poziv na delo ter obračun in plačilo bruto plače, vpis delovne dobe v delovno knjižico ter povračilo stroškov postopka.

2. Sodišče je ugotovilo, da je do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas prišlo že po samem zakonu, pri čemer je tožena stranka to transformacijo priznala, v takšnem primeru pa tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev sklenjene pogodbe za nedoločen čas. V zvezi z zakonitostjo redne odpovedi iz poslovnega razloga je sodišče ugotovilo, da se je tožena stranka v obvestilu o nameravani odpovedi in redni odpovedi sklicevala na močan upad dela konec meseca decembra 2010 in v mesecu januarju 2011. V letu 2010 je tožena stranka kupila nepremičnino in rentgen, zaradi česar so se v tem letu povečale obveznosti do dobaviteljev in je bila prisiljena reorganizirati in racionalizirati svoje poslovanje. Zaprla je poslovalnico v L. in ukinila prodajo malih živali v G., obseg dela v trgovini pa se je zmanjšal. Sodišče se je nadalje sklicevalo na bilanco stanja tožene stranke za leti 2009 in 2010. V letu 2011 so se zmanjšali stroški tožene stranke iz naslova fizičnih oseb, ker se je v tem letu zmanjšal obseg dijaškega oziroma študentskega dela, ki se ga je posluževala tožena stranka. V marcu 2011 je sprejela pravilnik o sistemizaciji delovnih mest in predvidela le dve delovni mesti za prodajalca, sicer pa po odpovedi tožnice ni zaposlila novih delavcev. Dobiček v letu 2010 je bil bistveno manjši od dobička v letu 2009; kljub obstoju dobička v letu 2010 to ne pomeni, da niso obstajali razlogi za reorganizacijo in racionalizacijo. Delodajalcu ni treba upravičevati sprememb o načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazati njihove potrebnosti, saj sodišče tovrstnih odločitev ne presoja. Obstajal je torej resen in utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je pri toženi stranki prišlo do upada prometa, kar je toženo stranko skupaj z večjimi stroški, povezani z nakupom nepremičnin in ultrazvoka v letu 2010 prisililo, da je reorganizirala in racionalizirala svoje poslovanje.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Glede odločitve o zavrženju dela tožbe se je strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje in poudarilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 274. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), da je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in da je tožena stranka, s tem ko se je odločila, da ne bo imela več zaposlene delavke na delovnem mestu prodajalke (ki ga je zasedala tožnica) in da bo njeno delo razporedila med dijake in študente, spremenila organizacijo dela, kar predstavlja organizacijski razlog za prenehanje potreb po tožničinem delu. Prav zato ni bistveno, ali držijo navedbe tožene stranke oziroma njenega direktorja o bistveno nižjem dobičku, o tem, kako je na poslovanje tožene stranke vplival nakup ultrazvoka in nepremičnine in da je bil čisti prihodek od prodaje v letu 2010 (ob sicer večjem obsegu poslovanja) nižji le za 8.000 EUR. Poudarilo je, da je organizacijski razlog za prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela lahko podan tudi takrat, ko delodajalec dosega dobre finančne rezultate. V določbah Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ni podlage za pritožbeno stališče, da bi morala tožena stranka v primeru obstoja poslovnega razloga najprej prekiniti sodelovanje s študenti; ti in tožnica tudi niso opravljali povsem istega dela. Zavrnilo je pritožbene navedbe, da tožena stranka ni preverila možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po povzemanju odločitve sodišč druge in prve stopnje navaja, da sodišče druge stopnje niti ni odločalo o resničnosti in utemeljenosti njenih pritožbenih navedb, temveč je pavšalno odločilo, da finančni kazalci, stroški dela, obsega dela, itd. niso bistveni, saj je podan organizacijski razlog za prenehanje potreb po delu. Poudarja, da je tožena stranka pogodbe ni odpovedala zaradi organizacijskega temveč ekonomskega razloga, kar izhaja tako iz obvestila o nameravani odpovedi kot iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišči nižje stopnje sta presojali zakonitost odpovedi v okviru organizacijskega poslovnega razloga, ki ni bil dejanski razlog odpovedi, s tem pa sta odločali mimo trditvene podlage in pravega odpovednega razloga. Sklicuje se na stališče revizijskega sodišča v sklepu VIII Ips 16/2008, da se tudi v delovnem sporu odloča v okviru trditvene in dejanske podlage, ki jo predložijo stranke. Sodišči nižje stopnje nista upoštevali določb drugega odstavka 81. člena ZDR, prvega odstavka 82. člena ZDR, 86. in 88. člena ZDR. Tožena stranka organizacijskih razloga v odpovedi in v svojih vlogah ni zatrjevala, zaradi česar je sodišče odločilo in vodilo postopek mimo trditvene podlage, sodba sodišča prve stopnje pa se ne more preizkusiti, saj ni obrazloženo, v čem je dokazan zmanjšan obseg dela. Gre za kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je v istem okviru ostalo tudi pritožbeno sodišče, je storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP (saj se do pritožbenih navedb ni opredelilo), oziroma tudi sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti (pritožbene navedbe so bile le pavšalno zavrnjene), kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka zavrača navedbe tožnice o bistvenih kršitvah določb postopka. Ukrepi racionalizacije poslovanja so v domeni delodajalca; o organizacijskem razlogu pritožbeno sodišče govori kot o posledici zmanjšanega obsega dela. S tem ni spremenilo svojih ugotovitev, da obstoja resen in utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Glede na to, da je revizija vložena le zoper sodbo sodišča druge stopnje v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje in da ne vsebuje revizijskih razlogov zoper odločitev sodišč druge in prve stopnje v sklepu, je v navedenem pravnem okviru predmet presoje revizijskega sodišča le odločitev sodišč druge in prve stopnje v sodbi in ne tudi v sklepu.

8. Predmet presoje v konkretni zadevi je torej pravnomočna odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, reintegraciji in reparaciji. Gre za odpoved iz poslovnega razloga, ki ga ZDR v prvi alineji prvega odstavka 88. člena opredeljuje kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbo o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela delavca je torej opredeljeno kot prenehanje zaradi različnih razlogov. Po določbi drugega odstavka 81. člena ZDR delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, v takšnem primeru pa je tudi dokazno breme (torej breme dokazovanja utemeljenega razloga za izredno odpoved) na njegovi strani (prvi odstavek 82. člena ZDR). Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče vezano na opredelitev razloga za odpoved, na katerega se sklicuje oziroma ga obrazloži delodajalec. Pri tem dolžnost pisne obrazložitve odpovednega razloga izhaja iz drugega odstavka 86. člena ZDR.

9. Sodišče pri presoji zakonitosti o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca torej izhaja iz dejanske (lahko tudi pravne) obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec. Le ta v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi sodišče takšnih dodatnih razlogov ne upošteva, temveč presoja le obstoj in zakonitost odpovedi iz razloga, iz katerega je pri podani odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec.

10. Iz obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga izrecno izhaja le to, da je obseg dela „konec meseca decembra 2010 in v mesecu januarju 2011 močno upadel, zaradi navedenega pa je delodajalec primoran racionalizirati svoje poslovanje, zaradi česar tožničino delo po pogojih iz pogodb o zaposlitvi žal ni več potrebno.“ Enaka opredelitev izhaja tudi iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 20. 1. 2011. Navedeno pomeni, da odpovedni razlog temelji le na ugotovitvi delodajalca „o močnem upadu obsega dela“ pri toženi stranki v dveh zaporednih mesecih (decembru in januarju, pa še to le v delu teh mesecev, saj je izrecno govora o koncu decembra leta 2010 in januarju 2011, odpoved pa je bila podana že 20.1. 2011 !), prav zaradi takšnega upada, oziroma v vzročni zvezi s takšnim upadom, pa je bil delodajalec primoran racionalizirati (in ne reorganizirati) poslovanje.

11. V tožbi je tožnica navedla, da se obseg dela v kratkem času zaposlitve tožnice ni zmanjšal, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo (med drugim) navedla, da se je obseg dela zmanjšal in v ta namen navedla le podatke o prihodkih avgusta in decembra 2010 (ne da bi za te predložila listinski dokaz in kljub temu, da je v odpovedi navedla tudi, da je bila s tožnico 1. 9. 2010 sklenjena pogodba o zaposlitvi zaradi začasno povečanega obsega dela). Nadaljnje navedbe obeh strank niso bile več v tem okviru, enako dokazni postopek, saj je ta v glavnem potekal v ugotavljanju in primerjavi prihodkov tožene stranke v letih 2009 in 2010, primerjavi dobička, dela tožene stranke s študenti (tudi v letu 2011), itd. Sodišče prve stopnje je primerjalo te podatke in nanje oprlo sodbo. Pri tem je sicer pravilno povzelo opredelitev odpovednega razloga v odpovedi, navedlo tudi izpoved tožnice (da ni opazila nobenega upada prometa po številu strank in dnevnih zaključkih v mesecih november in december 2010), nato pa ob podatkih o prihodkih in dobičku v letih 2009 in 2010, itd. med drugim navedlo, da „je tožena stranka v mesecu decembru in januarju zaznala občuten upad prometa“ in da „je pri toženi stranki prišlo do upada prometa, kar je z večjimi izdatki, povezanimi z nakupom nepremičnine in ultrazvoka v letu 2010 toženo stranko prisililo, da svoje poslovanje racionalizira.“

12. Tožnica v reviziji pravilno opozarja na to, da upada prometa oz. močnega upada dela, na katerem temelji odpoved (konec meseca decembra in januarja) sodišče sploh ni ugotavljalo (sodba v tem delu torej ne temelji na izvedenih dokazih) in obrazložilo, temveč je obrazložilo druge aspekte oz. druge časovne okvire poslovanja tožene stranke (1). Pravilno opozarja tudi na to, da je v pritožbi izrecno (in obširno) uveljavljala pomanjkanje utemeljitve o zmanjšanem obsegu dela oz. „v celoti neizkazanem zmanjšanju,“ v obsegu, ki je naveden v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi mimo trditvene podlage tožene stranke ter v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pravilno opozarja tudi na to, da sodišče druge stopnje njenih pritožbenih navedb o tem sploh ni presojalo, temveč je (v tretji alineji na str. 7) enostavno povzelo - kot že ugotovljeno dejstvo pred sodiščem prve stopnje, „da je tožena stranka v decembru 2010 in januarja 2011 zaznala občuten upad prometa.“

13. Ker je ugotovitev o obstoju ali neobstoju dejstev, na katerih temelji odpoved, odločilna za presojo zakonitosti te odpovedi, teh dejstev pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo (ker je dokazni postopek potekal za ugotavljanje drugih dejstev – celotnega poslovanja tožene stranke v obdobju, ki ne izhaja iz odpovedi) in obrazložilo, gre za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je s tem, ko je kljub izrecni pritožbi ni odpravilo, ponovilo tudi sodišče druge stopnje.

14. Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 379. člena ZPP je vrhovno sodišče ugodilo reviziji, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se odločitev o stroških revizije pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

15. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva relevanten okvir presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer naj se tudi jasno opredli do revizijskih navedb o dejanskem odpovednem razlogu in nato ponovno odloči. .

Op. št. (1): Kar ni v skladu z opredelitvijo v odpovedi in je lahko sporno, saj je tožnica s toženo stranko še 1. 9. 2010 sklenila ponovno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, iz razloga povečanega obsega dela.