Jedro

Pri tožniku je od 17. 4. 2014 zaradi posledic bolezni podana telesna okvara v skupni višini 50 %, zato je zadevo potrebno presojati izključno po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2, po kateri lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov na podlagi Sporazum TO pravico do invalidnine ob uporabi določb ZPIZ-1 pridobijo le še, če so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Takšna ureditev ni protiustavna. Reforma sistemske ureditve v smeri zaostrovanja pogojev za upokojevanje in drugih posegih je bila nujna in pričakovana. Narekoval jo je javni interes in ustavno dopusten cilj. Ob takšnih stvarnih razlogih in izhodiščih zakonski ureditvi, ki za prehodno obdobje ohranja le še pravico do invalidnine za telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, ni mogoče očitati kršitve načela enakosti pred zakonom niti načela pravne države.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški tožnikovega zastopanja v pritožbenem postopku bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 11. 8. 2014 in prvi odstavek izreka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 22. 4. 2014 ter priznanje pravice do invalidnine za 50 % telesno okvaro zaradi posledic bolezni od 17. 4. 2014 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo je tožnik po pooblaščeni odvetniški pisarni vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevku, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Vztraja na tožbenem stališču o diskriminatornosti 3. tč. 403. člena ZPIZ-2, v kolikor pravico do invalidnine iz naslova telesne okvare (TO) zagotavlja le, če je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. To naj bi potrjeval tudi 8. odst. 181. člena ZPIZ-2, ki določa, da invalidske komisije dajejo izvedenska mnenja o vrsti in stopnji TO za namene uveljavljanja pravic po drugih predpisih. Zakonodajalec naj bi s tem upošteval, da bodo tudi osebe, katerih TO ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, upravičene do invalidnine, kar bo urejeno s predpisi s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopek ugotavljanja vrste in stopnje TO.

Že v tožbi je opozoril, da so sodišča in upravni organi pri odločanju vezani na ustavo in zakon (125. in 120. člen Ustave RS). Torej bi morala 3. tč. 403. člena ZPIZ-2 uporabljati tako, da ne diskriminira posameznih zavarovancev. V zvezi s tem argumentacija sodišča prve stopnje v 13. točki sodbe ni obrazložena in je ni moč preizkusiti. Ni obrazloženo stališče, zakaj ureditev v 3. tč. 403. člena ZPIZ-2 ni v očitnem nasprotju z določbami ustave in ne pomeni kršitve z ustavo zagotovljenih pravic. Navedba sodišča, da ima zakonodajalec pri določanju pravic iz socialne varnosti široko polje proste presoje, ne zadosti pogoju obrazložene sodbe, ki je bistveni del poštenega postopka. Sodišče je dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Z obrazložitvijo, ki tem zahtevam ne zadosti, krši 22. člen ustave kot v konkretnem primeru, kar predstavlja tudi kršitev 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. V kolikor sodišče ne zmore ustrezno argumentirati stališča, da neka določba ni neustavna, oziroma ustrezni argumenti ne obstajajo, je dolžno v skladu s 23. členom ZUstS pri Ustavnem sodišču RS začeti postopek za oceno ustavnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev procesnega prava iz 2. odst. 350. v zvezi z 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Pisni odpravek sodbe je utemeljen s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Zanjo bi šlo, če sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, ker bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih ali bi bili ti nejasni oz. sami s seboj v nasprotju. Kaj takega, ter posledično niti kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije(2) (ustava), pisnemu odpravku sodbe zaradi nestrinjanja z interpretacijo materialnega prava, ki da naj ne bi bila ustavno skladna, ni mogoče uspešno očitati iz razlogov, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

5. Ob nespornem dejstvu, ugotovljenem v predsodnem postopku, da so pri tožniku od 17. 4. 2014 zaradi posledic bolezni podane TO v skupni višini 50 %, je zadevo potrebno presojati izključno po prehodni določbi 3. odst. 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3) (ZPIZ-2), ki velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje. Ta izrecno določa, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov na podlagi Samoupravnega sporazuma o Seznamu TO(4) (Sporazum TO) pravico do invalidnine ob uporabi določb ZPIZ-1, pridobijo le še za TO, ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Takšna ureditev ni protiustavna. Sodišču prve stopnje zato ni bilo potrebno postopati po 156. členu ustave. Postopka ni bilo dolžno prekinjati niti vlagati zahteve za ustavnosodno presojo prehodne določbe ZPIZ-2. 6. Nova sistemska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja več ne ureja pravice do invalidnine. TO več ni zavarovalni rizik iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je iz tega sistema izločena. Zakonodajalec se je odločil, da pravico do invalidnine do uveljavitve predpisov, ki bodo urejali postopke ugotavljanja vrste in stopnje TO, zagotavlja samo še za TO, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu.

S takšno ureditvijo niso kršeni 14., 20. ali 25. člen ustave, kot zmotno meni pritožitelj. Pri urejanju pravic iz 50. člena ustave je zakonodajalec pooblaščen, da določa krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Normativna ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pogosto predmet reform(5) in posledično tudi ustavnosodnih presoj. Ustavno sodišče Republike Slovenije (ustavno sodišče) je tako sprejelo številna stališča, pomembna za urejanje in spreminjanje pokojninsko invalidske zakonodaje. Glede spreminjanja prej določenih zakonskih pravic, vključno z ukinjanjem z učinkom za naprej, po stališču ustavnega sodišča velja, da to ni v nasprotju z ustavo, če je spoštovano načelo varstva zaupanja v pravo. Po ustaljeni ustavnosodni praksi načelo enakosti pred zakonom iz 2. odst. 14. člena ustave zakonodajalca obvezuje, da bistveno enake položaje obravnava (ureja) enako. Ustava ne preprečuje, da bi predpis spreminjal prej določene pravice ali pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti načelu varstva zaupanja v pravo, kot enem od načel pravne države iz 2. člena ustave. Bistveno je, da pravnega položaja ne poslabša arbitrarno. Torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v legitimnem javnem interesu.

Z zagotavljanjem pravice do invalidnine le še za TO, ki so posledica poškodbe pri delu in poklicne bolezni s prehodno določbo ZPIZ-2, ne gre za kršitev zaupanja v pravo in s tem kršitev načela pravne države (2. člen ustave). Reforma sistemske ureditve v smeri zaostrovanja pogojev za upokojevanje in drugih posegih je bila nujna in pričakovana. Narekoval jo je javni interes in ustavno dopusten cilj. Ob tehtanju med ciljem in prizadetostjo pravnih položajev posameznikov, ima zakonodajalec precejšen prostor lastne presoje. Torej široko polje zakonodajnega urejanja, kot izpostavlja že sodišče prve stopnje. Pomemben je pomen pričakovane pravice za življenje prizadetega posameznika in teža spremembe, s katero je mogoče glede na stvarne družbeno ekonomske razmere v naprej računati. Zadnja sprememba pravne ureditve je zagotovo nujna posledica demografske strukture, neugodnega razmerja med številom aktivnih zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninsko invalidskega zavarovanja, javno-finančne vzdržnosti pokojninske blagajne in nenazadnje s tem povezane obremenjenosti sistema s pravicami, ki vanj sploh ne sodijo. Ob takšnih stvarnih razlogih in izhodiščih pa zakonski ureditvi, ki za prehodno obdobje ohranja le še pravico do invalidnine za TO zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, ni mogoče očitati kršitve načela enakosti pred zakonom (14. člen ustave), niti ustavnega načela pravne države (2. člen ustave).

7. Povsem jasno je, da so sodniki pri sojenju vezani na ustavo in zakon. Zakonske določbe so dolžni interpretirati in uporabljati ustavno skladno. Vendar pa sodišču v okoliščinah predmetne zadeve iz predhodno navedenih razlogov ni mogoče uspešno očitati kršitve 125. člena ustave o neodvisnosti sodnikov, kaj šele 120. člena ustave (organizacija in delo uprave), ki zavezuje upravne organe, da svoje delo opravljajo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Ker sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da 3. odst. 403. člena ZPIZ-2 ni v neskladju z ustavo, je izpodbijano zavrnilno sodbo utemeljeno oprlo na pravno normo, kot izrecno glasi. Uporabilo jo je ustavno skladno.

8. Ob predhodno izpostavljenih stvarnih razlogih, ciljih in namenu nove prehodne ureditve invalidnine ter zagotavljanje pravice do denarne dajatve iz tega naslova izključno za TO, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, končno ni mogoče uspešno zatrjevati niti diskriminatornega obravnavanja. Po izločitvi TO kot zavarovalnega rizika obveznega pokojninsko invalidskega zavarovanja ter pravice do invalidnine na tej podlagi, so vsi primeri TO, katerih vzrok je bolezen ali poškodba izven dela, obravnavani enako, ne glede na kakršno koli drugo osebno okoliščino. Iz navedenih razlogov pritožba niti v tej smeri ne more biti uspešna.

9. Enako velja glede pritožbenega sklicevanja na 8. odst. 181. člena ZPIZ-2, ki izvedenske organe tožene stranke (IK I in IK II) pooblašča, da poleg izvedenskih mnenj, določenih v 1. odstavku istega člena, podajajo mnenja o vrsti in stopnji TO za namene uveljavljanja pravic po drugih predpisih. Prav v skladu s to določbo ZPIZ-2 sta postopali IK I in IK II tudi v tožnikovem primeru. Ugotovili sta vrsto in stopnjo TO, za katero pa glede na vzrok nastanka, pravice do invalidnine ni mogoče priznati, ker zanjo v ZPIZ-2 več ni zakonske podlage(6).

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

11. Glede na izid pritožbenega postopka in dejstvo, da pritožnika Odvetniška pisarna A. d.o.o zastopa po odločbi BPP 295/2016 z dne 6. 6. 2016, je potrebno hkrati odločiti, da priglašeni stroški za pritožbo bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča. O upravičenosti in višini povračila je pristojna odločati posebna služba za brezplačno pravno pomoč.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(4) Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89. (5) Praviloma na vsakih deset let. (6) Takšno stališče je zavzeto tudi v drugih istovrstnih zadevah, kot npr. v Psp 317/2016; Psp 372/2016 itd.