Jedro

Vtoževani stroški bi namreč (lahko) nastali tudi v primeru, če tožeča stranka ne bi kršila obveznosti iz Splošnih pogojev, torej tudi če tožeča stranka ne bi pripoznala zahtevka oškodovanca in bi nemudoma obvestila toženo stranko o zavarovalnem primeru, saj nikjer ni predpisano, da zavarovalec o nastopu zavarovalnega primera tožene stranke ne bi smel obvestiti preko odvetnika, prav tako višina odškodnine med pravdnima strankama ni bila sporna in zatorej tožena stranka zaradi tožničinega pripoznanja zahtevka ni bila nič na slabšem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku osmih dni plačati 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2016 dalje ter ji povrniti 265,27 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se je iz "vseh pritožbenih razlogov" ter brez izrecne navedbe predloga odločitve pritožila tožena stranka. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožeča stranka zahteva povračilo odvetniških stroškov. Ti so ji nastali, ko je po svojem odvetniku od tožene stranke zahtevala povračilo odškodnine, ki jo je tožeča stranka sama plačala oškodovancu.

6. Tožena stranka je v postopku trdila, da je tožeča stranka o zahtevku oškodovanca ni nemudoma obvestila in da je njegov zahtevek pripoznala, kar je v nasprotju z določbama 4.4. in 4.6 Splošnih pogojev. Po določbi 4.7 Splošnih pogojev se zato dajatev zavarovalnice zmanjša za toliko, za kolikor je bila škoda zaradi teh kršitev večja. Po prepričanju tožene stranke takšno večjo škodo predstavljajo vtoževani odvetniški stroški, zato, glede na določbo 4.7 Splošnih pogojev, tožeča stranka do njihove povrnitve ni upravičena.

7. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ugovori tožene stranke (ki jih ponavlja še v pritožbi) niso utemeljeni. Vtoževani stroški bi namreč (lahko) nastali tudi v primeru, če tožeča stranka ne bi kršila obveznosti iz 4. 4. in 4.6 člena Splošnih pogojev (torej tudi če tožeča stranka ne bi pripoznala zahtevka oškodovanca in bi nemudoma obvestila toženo stranko o zavarovalnem primeru), saj nikjer ni predpisano, da zavarovalec o nastopu zavarovalnega primera tožene stranke ne bi smel obvestiti preko odvetnika, prav tako višina odškodnine med pravdnima strankama ni bila sporna in zatorej tožena stranka zaradi tožničinega pripoznanja zahtevka ni bila nič na slabšem. Kot izhaja že iz samega besedila 4.7 člena Splošnih pogojev, pa lahko zavarovalnica zmanjša svojo dajatev samo za toliko, kolikor je bila škoda večja (prav) zaradi kršitev obveznosti iz 4. člena Splošnih pogojev. Da so vtoževani odvetniški stroški višji, kot bi znašali odvetniški stroški, če tožeča stranka ne bi kršila 4.4. in 4. 6 člena Splošnih pogojev oziroma, da je škoda večja prav za znesek v višini tožbenega zahtevka, pa tožena stranka ni izkazala (in kar niti ni pritožbeno izpodbijano). Odločitev sodišča prve stopnje je zato že iz tega razloga pravilna.

8. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.