Jedro

Ker je postavitev ograje v zaprošeni višini po Odloku o prostorsko ureditvenih pogojih v Občini A in Odloku o začasnih in pomožnih objektih ter o posegih v prostor, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje na območju Občine A dopustna izjemoma, prav tako pa se izjemoma izda odločba o dovolitvi priglašenih del za postavitev tako visoke ograje, je takšno izjemo dolžan utemeljiti. Zgolj ljubiteljsko opravljanje dejavnosti, za katerega tožnik ne predloži dovoljenja, pa ne opravičuje postavitve višje ograje iz razloga posebnih varnostnih in zaščitnih zahtev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 5. 9. 2001, s katero je prvostopni upravni organ vlogo AA in BB, za izdajo odločbe o priglasitvi del za postavitev vrtno - hišne zaščitne ograje, na zemljišču parc. št. 70 k.o. K, zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da se sporno zemljišče po dolgoročnem in srednjeročnem planu Občine A (Medobčinski uradni vestnik št. 18/84) nahaja na območju razpršene gradnje, za katerega velja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih v Občini A (Medobčinski uradni vestnik št. 8/88 in 9/91-v nadaljevanju Odlok), ki v drugem odstavku 15. člena dovoljuje gradnjo ograj do višine 80 cm, razen v primeru posebnih varnostnih ali zaščitnih zahtev. Po Odloku se priporoča meja iz grmovnic, ne dovoljujejo pa se ograje iz litega betona. V postopku je bilo ugotovljeno, da želita investitorja v strnjenem naselju, ob stanovanjski hiši, zaradi nudenja pomoči živalim postaviti ograjo v višini od 160 do 180 cm, kar pa je v nasprotju z navedenim Odlokom, zato je upravni organ prve stopnje zahtevo investitorjev utemeljeno zavrnil. Tožnika namreč v postopku nista izkazala upravičenosti gradnje posebne varnostne ali zaščitne ograje, temveč sta navedla, da je ograja potrebna zaradi nudenja pomoči živalim in zaradi zavarovanja območja pred nevarnimi vplivi za ljudi in živali. Ker je treba glede na določbo 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št.80/99 in 70/00-v nadaljevanju ZUP) dejansko stanje na katero opira stranka svoj zahtevek navesti natančno, po resnici in določno, ter za svoje navedbe po določbi drugega odstavka istega člena tudi predlagati dokaze, investitorja pa tega nista storila, zgolj na podlagi njunih navedb ni mogoče oceniti, da gre za tiste okoliščine, na podlagi katerih bi bila mogoče izjema po določbi zgoraj citiranega Odloka. Ker je v konkretnem primeru torej pravno odločujoče dejstvo, ali je predmetni poseg v skladu s prostorskim aktom in ker tudi po mnenju pritožbenega organa tam navedeni pogoji za izdajo zahtevane odločbe niso izpolnjeni, je tožena stranka pritožbo zavrnila. Pojasnila je tudi, da v zvezi s pritožbeno navedbo, da se organ v postopku sklicuje na prostorski akt iz leta 1998, ki pod tam navedenimi pogoji gradnjo ograj dovoljuje in da gre za neskladje med prostorsko ureditvenimi pogoji ter Odlokom o začasnih in pomožnih objektih ter o posegih v prostor, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje na območju Občine A (Medobčinski uradni vestnik, št. 14/2001 - v nadaljevanju Odlok 2001), da je Odlok akt, ki med drugim določa tudi merila in pogoje za graditev objektov, Odlok 2001 pa navaja le tiste objekte in posege v prostor, za katere lokacijsko dovoljenje ni potrebno, za presojo morebitnega neskladja med prostorskimi akti pa je pristojno Ustavno sodišče RS.

Tožnik v tožbi navaja, da varnostno zaščitna ograja visoka od 160 do 180 cm stoji že 4 leta. Njen namen je zaščita in varovanje pomoči potrebnim živalim pred nevarnimi vplivi okolja. Leseno vrtno ograjo potrebuje nujno, saj v prostem času že 4 leta prostovoljno sprejema poškodovane in bolne divje živali, še posebej ptice in male sesalce. Z dejavnostjo, ki je humanitarna, se na območju B regije ne ukvarja nihče, država Slovenija pa je dolžna zagotoviti organizirano zbiranje in pomoč divjim živalim ob vsakem času, saj jim z rastočo urbanizacijo ljudje kratijo življenjski prostor in jih ogrožajo. Upravni organ prve stopnje za to dejavnost ni izkazal posebnega posluha, ampak jo je razglasil za pridobitniško, niti ni zahteval nikakršnih dokazil o tem delovanju. Prvostopni organ je zaprosil za postavitev ograje visoke vsaj 120 cm oz. več (kot je obstoječe stanje), kar je po Odloku 2001 možno. Prvostopni organ je zavrnitev utemeljil z določbami Odloka iz leta 1989, ki v 15. členu dovoljuje postavitev vrtnih ograj do višine 80 cm, razen v primeru posebnih varnostnih zaščitnih zahtev, ki pa obenem določa tudi, da so višje ograje dopustne, kadar je potrebno zavarovanje območja pred nevarnimi vplivi za ljudi in živali. Zaradi humanitarne dejavnosti ki jo opravlja meni, da je zaradi zaščite začasno nastanjenih bolnih divjih živali ograja visoka 120 cm ali več nujno potrebna. Meni, da je izdana odločba tudi posledica neskladja med Odlokom iz leta 1989 in Odlokom 2001. Nadalje v tožbi navaja, da je dejavnost s katero se ukvarja prostovoljna in humanitarna, v njegovi ambulanti in na naslovu kjer prebiva pa so v 4 letih nudili pomoč in oskrbo 200 živalim. Zatočišče je zaenkrat privatno, saj kljub številnim prošnjam in aktivnostim še ni uspel ustanoviti uradnega profesionalnega zavetišča, zaradi zakonskih ovir, ki obstajajo na strani Ministrstva za okolje in prostor. Že vrsto let je tudi član Svetovnega združenja veterinarjev ptic in predsedujoči za Slovenijo, ter začetnik medicine ptičev v slovenskem prostoru. Sodeluje tudi z regionalnimi društvi za varstvo živali, s katerimi skupaj rešujejo še vedno zelo slab položaj zapuščenih in bolnih živali. Humanitarna pomoč 200 živalim ne odtehta 80 cm višje ograje, ki popolnoma služi svojemu namenu. Nesprejemljivo je, da so uradniki povsem spregledali človekoljubni namen dejavnosti in s tem tudi te lesene ograje, kljub temu, da vsi uradni akti to možnost dopuščajo. V tožbi smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem sporu prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je nesporno, da se zemljišče parc. št. 70 k. o. K nahaja na območju, ki ga dolgoročni in srednjeročni plan Občine A (MUV, št. 18/94) opredeljuje kot območje razpršene gradnje, oziroma območju za katerega veljajo prostorsko ureditveni pogoji iz Odloka. Navedeni Odlok v določbi prvega odstavka 15. člena, umeščenega v poglavje "Urejanje okolice", dopušča postavitev ograj, kadar je to potrebno za zavarovanje zemljišča, objekta ali naprave pred nezaželenimi vplivi za ljudi in živali, ter preprečevanja nedovoljenega prečkanja območij (industrijskih kompleksov ipd.), ter v drugem odstavku istega člena določa višino ograj (80 cm), kot izjemo pa dopušča postavitev višjih ograj v primeru posebnih varnostnih ali zaščitnih zahtev, ter priporoča mejo iz grmovnic, ne dovoljuje pa ograj iz litega betona. V obravnavani zadevi je tožnik dne 27. 6. 2001 zaprosil oziroma priglasil gradnjo pomožnega objekta in sicer vrtne-hišne zaščitne ograje v višini od 160 do 180 cm, ter vlogo za dovolitev gradnje zaščitne ograje utemeljil s podatkom, da imajo zadosti lastnih živali, z zaščito pred sosedi, ki vdirajo v njihovo zasebnost in podatkom, da v hiši sprejemajo in začasno nudijo prostovoljno pomoč nebogljenim in bolnim živalim, dokler jih ne odpeljejo v veterinarsko ambulanto. V vlogi se je tožnik skliceval na določbe Odloka/2001, ki v poglavju D (Pomožni objekti in naprave, ter vrsta, namembnost, največja dovoljena velikost oz. način gradnje) dopušča (točka 2) postavitev medposestnih, vrtnih, dvoriščnih ograj do višine 1,2 m, ter v posebnih primerih dovoljuje postavitev višjih ograj (zaščita pred divjadjo, obore, zaščita pred nezaželenimi vplivi v okolje, varnostna zaščita itd), ter določa, da morajo biti odmiki od javnih cest v skladu s predpisi o javnih cestah. Navedeni Odlok iz leta 2001 opredeljuje začasne in pomožne objekte ter posege v prostor, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje na območju Občine A, je torej akt, ki skladno z določbo drugega in tretjega odstavka 51.člena ZUN predpisuje, za katere začasne in pomožne objekte lokacijsko dovoljenje ni potrebno. Ker je tožnik priglasil gradnjo zaščitne ograje v višini 160 do 180 cm, kot varnostne oz. zaščitne ograje, torej je zaprosil za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, pa je tudi po presoji sodišča dolžan izkazati upravičenost tovrstne gradnje, oziroma postavitev višje ograje od 80 cm, kot jo dovoljuje Odlok, oziroma višje od 120 cm, za katero zadošča priglasitev del. Postavitev ograje v zaprošeni višini je po Odloku dopustna izjemoma, prav tako se izjemoma izda odločba o dovolitvi priglašenih del za postavitev tako visoke ograje tudi po Odloku/2001. V obravnavanem primeru je sporno ravno to, ali za priglašeno ograjo velja v obeh Odlokih predvidena izjema. Tožnik je dolžan takšno izjemo utemeljiti, vendar razlogi, ki jih je navedel že v vlogi, oziroma v kasnejših dopisih ter v tožbi, te izjeme tudi po presoji sodišča ne opravičujejo. Tožnik namreč navaja podatek, da v svoji hiši opravlja dejavnost nudenja pomoči nebogljenim, poškodovanim in bolnim malim živalim, ter sprejema in nudi pomoč tudi različnim vrstam ptic, ter to dejavnost opravlja kot humanitarno dejavnost, vendar za opravljanje te dejavnosti ne predloži dovoljenja. Sodišče se v obravnavani zadevi ne spušča v presojo, kakšno dovoljenje je za opravljanje navedene dejavnosti potrebno, oziroma meni, da za odločitev v tej zadevi ni pomembno, ali so za opravljanje navedene dejavnosti predpisani posebni pogoji, zgolj ljubiteljsko opravljanje prej navedene pomoči, pa tudi po presoji sodišča, kot je v obrazložitvi odločbe navedel prvostopni upravni organ, ne opravičuje postavitve višje ograje iz razloga posebnih varnostnih in zaščitnih zahtev.

Glede na navedeno, in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, je tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 59.člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.