Jedro

V obravnavanem primeru gre za prepoved oglaševanja in vrednost izpodbijanega dela niti v dokončnem upravnem aktu niti v izpodbijani sodbi ni izražena v denarju, zato uveljavljanje revizijskega razloga iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem revidenta, brez navedbe niti enega konkretnega primera ali kakršnekoli druge obrazložitve, po prepričanju revizijskega sodišča ni mogoče izkazati, da je podan katerikoli od razlogov za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je po presoji revizijskega sodišča tudi v tem primeru tako dokazno kot trditveno breme na strani revidenta.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po odvetniku vložila revizijo. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka vse revizijske navedbe in predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 13.2.2006, s katero je ta zavrnila tožbo tožeče stranke zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 30.11.2005. S to odločbo je organ prve stopnje prepovedal oglaševanje v izreku navedenih artiklov v katalogu in na prodajnih mestih, prav tako navedenih v izreku te odločbe.

Revident uveljavlja vse razloge za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer navaja, da vrednost izpodbijane pravnomočne sodbe v konkretnem primeru znaša najmanj 50.000 eurov; da revident še ni zasledil, da bi vrhovno sodišče odločilo v smeri, kot je odločilo upravno sodišče v izpodbijani sodbi, temveč meni, da izpodbijana sodba odstopa od primerljivih judikatov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

V 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je določeno, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. V obravnavanem primeru pa gre za prepoved oglaševanja in vrednost izpodbijanega dela niti v dokončnem upravnem aktu niti v izpodbijani sodbi ni izražena v denarju, zato uveljavljanje revizijskega razloga iz te točke ni mogoče. Prav tako pa po presoji revizijskega sodišča ni podan revizijski razlog iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od prakse vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Z zgolj pavšalnim zatrjevanjem revidenta, brez navedbe niti enega konkretnega primera ali kakršnekoli druge obrazložitve, pa po prepričanju revizijskega sodišča ni mogoče izkazati, da je podan katerikoli od razlogov za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je po presoji revizijskega sodišča tudi v tem primeru tako dokazno kot trditveno breme na strani revidenta. Razloga iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je mogoče revizijo tudi dovoliti, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko, pa revident niti ne razlaga.

Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.