Jedro

Z rubežem terjatve, in na tej podlagi nastalo zastavno pravico na njej, v pravni položaj dolžnikovega dolžnika ni poseženo, tako da nima niti položaja stranke niti udeleženca v tem postopku. Posledično tudi nima pravnega interesa za uveljavljanje prenehanja zastavne pravice, česar ne spremeni dejstvo, da je zoper dolžnika začet stečajni postopek.

Izrek

Pritožba se v delu, v katerem se nanaša na 2. točko izreka sklepa, zavrže; v delu, v katerem se nanaša na 3. točko izreka sklepa, pa se zavrne in se sklep v tem obsegu v razmerju do pritožnika potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postopek zavarovanja upnikove denarne terjatve s predhodno odredbo, dovoljen s sklepom o zavarovanju z dne 7. 1. 2011, ustavljen od 15. 6. 2011 (1. točka izreka), sklenilo, da ostanejo ločitvene pravice, pridobljene s sklepom z dne 7. 1. 2011 o zavarovanju s prehodno odredbo, v veljavi (2. točka izreka), zavrnilo pa je predlog udeleženca O. d.o.o., in predlog dolžnikovega dolžnika D. d.d. za razveljavitev s sklepom pod točko 1 opravljenega dejanja rubeža terjatve do dolžnikovega dolžnika D. d.o.o., pravilno: d.d. (3. točka izreka).

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnikov dolžnik D. d.d. (v nadaljevanju: dolžnikov dolžnik), sklep pa izpodbija v odločitvi v 2. in 3. točki izreka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev odločitve v izpodbijanem delu. Očita kršitev pravice do izjave dolžnikovega dolžnika, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do relevantnih navedb, podanih v predlogu za ustavitev postopka, v katerem je dolžnikov dolžnik utemeljeno opozarjal na stališče višjega sodišča v zadevi I Cpg 285/2012. Sklicuje se tudi na pravno teorijo, da po določbi prvega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, kar pomeni, da z začetkom stečajnega postopka postane gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo izpolnil in zato z začetkom stečajnega postopka zastavna pravica, pridobljena na podlagi predhodne odredbe, preneha. Zato tudi ločitvena pravica ne obstaja več. Nadalje uveljavlja, da je sodišče samovoljno ugotovilo, da obstaja ločitvena pravica upnika in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Odločanje o obstoju upnikovih ločitvenih pravic je zagotovljeno v stečajnem postopku, kar je bilo opravljeno tudi v konkretnem primeru. Upnik v izvršilnem postopku ni podal predloga za izdajo ugotovitvene odločbe, s čimer pritožnik uveljavlja kršitev načela dispozitivnosti iz 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). S tem uveljavlja tudi kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dolžnikov dolžnik še poudarja, da upnik nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene odločbe, saj je ta v razmerju do dajatvene in oblikovalne šibkejše pravno varstvo. Ker se o tej pravici že odloča v stečajnem postopku, ni podlage za izdajo takšne (ugotovitvene) odločbe.

3. Pritožba zoper 2. točko izreka sklepa ni dovoljena, zoper 3. točko izreka sklepa pa ni utemeljena.

4. V konkretnem primeru je upnik z rubežem denarne terjatve kot predhodno odredbo (2. točka prvega odstavka 260. člena ZIZ) pridobil na zarubljeni terjatvi, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika, zastavno pravico. V skladu z 239. členom ZIZ se namreč določbe dela ZIZ, ki se nanašajo na izvršbo, smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v delu ZIZ, ki opredeljuje zavarovanje, drugače določeno. Ker ni drugačne določitve, se glede učinka predhodne odredbe rubeža terjatve smiselno uporabi 107. člen ZIZ, ki v tretjem odstavku predpisuje pridobitev zastavne pravice na terjatvi, v četrtem odstavku pa izključuje pritožbo dolžnikovega dolžnika zoper sklep o rubežu. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da dolžnikov dolžnik zaradi odsotnosti pravnega interesa tudi nima pravice do pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve, ker ta sklep v ničemer ne poslabša njegovega pravnega položaja (1).

5. Z rubežem terjatve, in na tej podlagi nastalo zastavno pravico na njej, v pravni položaj dolžnikovega dolžnika ni poseženo, tako da nima niti položaja stranke niti udeleženca v tem postopku (prim. 4. in 5. točko 16. člena ZIZ). Posledično tudi nima pravnega interesa za uveljavljanje prenehanja zastavne pravice, česar ne spremeni dejstvo, da je zoper dolžnika začet stečajni postopek. Terjatev dolžnika, ki jo ima do dolžnikovega dolžnika in ki je bila v konkretnem primeru predmet zavarovanja upnikove terjatve s predhodno odredbo, spada kot premoženje stečajnega dolžnika v stečajno maso (224. člen ZFPPIPP). V stečajnem postopku dolžnikov dolžnik nima nobenega vpliva na to, ali je upniku priznana ločitvena pravica ali ne (v njegov pravni položaj je poseženo šele z izterjavo terjatve v postopku unovčenja stečajne mase).

6. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje odločilo po uradni dolžnosti na podlagi 1. točke drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP. Ker je ugotovilo, da je bil v stečajnem postopku, ki teče nad dolžnikom, opravljen preizkus terjatev, na podlagi pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev pa, da je upnik pravočasno prijavil terjatev in ločitveno pravico, je sklenilo, da ostanejo v veljavi ločitvene pravice, pridobljene v postopku zavarovanja s predhodno odredbo, med drugim tudi zastavna pravica, ki jo je upnik pridobil z rubežem dolžnikove terjatve, ki jo ima do pritožnika. Glede na prej navedeno dolžnikov dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa. Ker je pravni interes procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi, je pritožba v tem delu nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in jo je treba na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavreči. 7. Za pritožbo zoper 3. točko izreka sklepa je dolžnikovemu dolžniku sicer treba priznati pravni interes, ker je sodišče prve stopnje odločilo o njegovem predlogu in mu s tem podelilo položaj udeleženca, vendar to ne pomeni, da se je s tem spremenil njegov siceršnji položaj v postopku. Odločitev v tem delu (da se opravljeni rubež terjatve do dolžnikovega dolžnika ne razveljavi) je vsebinsko vsebovana že v odločitvi v 2. točki izreka (da pridobljene ločitvene pravice ostanejo v veljavi). Obrazloženo je že bilo, da s predhodno odredbo ni bilo poseženo v pravni položaj dolžnikovega dolžnika, zaradi česar tudi nima pravnega interesa za predlaganje razveljavitve dejanja zavarovanja. Njegov predlog bi bilo zato pravilno zavreči in ne zavrniti, kot je odločeno v 3. točki izreka sklepa, vendar višje sodišče v pritožbenih navedbah ni imelo podlage za spremembo odločitve. Glede na navedeno in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je pritožbo zoper 3. točko izreka sklepa zavrnilo in sklep v tem obsegu v razmerju do pritožnika potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Ker dolžnikov dolžnik v postopku na prvi stopnji ni imel niti položaja stranke niti udeleženca, tudi ni mogla biti kršena njegova pravica do izjave, saj te pravice v postopku ni imel. Iz istega razloga tudi ne more uveljavljati kršitve načela dispozitivnosti strank v postopku. Višje sodišče pa pritožnika glede na opozarjanje na stališče v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 285/2012 seznanja, da glede tega vprašanja ni izoblikovana enotna sodna praksa. Višje sodišče v Kopru je namreč v sklepu Cpg 180/2008 z dne 26. 2. 2009 zavzelo nasprotno stališče. (1) Glej npr. sklepe: VSC II Ip 711/2007, VSL III Cp 211/1998, II Cpg 397/2001, II Ip 4300/2010, II Ip 3034/2011.