Jedro

Vprašanje zakonitosti izplačila stroškov kazenskega postopka iz sredstev proračuna lokalne skupnosti je pravno vprašanje.

Obsojenec je s preverjanjem pri pravnih strokovnjakih, ali se stroški kazenskega postopka lahko izplačajo iz proračuna ali ne, izkazal opravičljivo pravno zmoto.

Župan občine je uradna oseba.

Župan lahko zaradi varstva časti in dobrega imena vloži zasebno tožbo zaradi očitkov, ki so povezani z opravljanjem njegove funkcije in je v takem primeru lahko upravičen do povračila stroškov postopka, četudi s tožbo ne uspe. V takem primeru sploh ne gre za zlorabo položaja, razen če bi že ob vložitvi tožbe vedel, da tožba ni utemeljena.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. P.R. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13.11.2003 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 31.5.2004, spremeni tako, da se obsojeni P.R. na podlagi 2. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e , da je kot uradna oseba z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj, pa pri tem niso podani znaki drugega kaznivega dejanja, s tem da je kot župan Občine T. in proračunski odredbodajalec, torej kot uradna oseba, v času od 6.3. do 25.3.1998 v T. odredil, da se iz proračunskih sredstev izplačajo sodni stroški in povprečnine v skupnem znesku 558.185,00 SIT, ki so bili določeni na podlagi pravnomočnih odločb Okrožnega sodišča v Kranju, čeprav so postopki potekali na podlagi zasebne tožbe in bil postopek v zadevi ... zoper J.K. pravnomočno ustavljen, v zadevi ... pa je bil J.K. pravnomočno oproščen, v obeh primerih pa je odredil izplačilo iz proračuna po pravnomočnosti sodnih odločb, čeprav bi jih glede na izhod zasebnih tožb moral plačati sam, s čimer si je pridobil na škodo proračuna Občine T. za 558.185,00 SIT premoženjske koristi, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 261. člena KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo Kranj je dne 25.4.2000 vložilo zoper obsojenega P.R. obtožbo zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 261. člena KZ. Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 11.7.2000 ugodil pritožbi obsojenčevega zagovornika, odvetnika K.G. iz R., ter kazenski postopek iz razloga po 1. točki 1. odstavka 277. člena ZKP ustavil, ker je ocenil, da obsojenca kot župana občine ni možno šteti kot uradno osebo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 18.10.2000 ugodilo pritožbi državnega tožilca in navedeni sklep spremenilo tako, da je ugovor zagovornika obsojenega P.R. zoper obtožbo zavrnilo kot neutemeljen.

Na podlagi pravnomočne obtožbe je nato Okrožno sodišče v Kranju s sodbo z dne 2.10.2001 iz razloga po 2. točki 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 3. odstavku 261. člena KZ. Ugotovilo je, da je bil obsojenec pri odreditvi izplačila stroškov kazenskega postopka iz proračunskih sredstev v pravni zmoti, ker iz upravičenih razlogov ni vedel, da je dejanje prepovedano. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 21.2.2002 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in navedeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Oprostilno sodbo je razveljavilo, ker je po mnenju drugostopenjskega sodišča manjkala ocena priče A.K..

V ponovljenem postopku je Okrožno sodišče v Kranju s sodbo z dne 15.5.2002 obsojenega P.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po 3. odstavku 261. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šestih mesecev zapora, ki se ne bo izvršila, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da v roku enega meseca od pravnomočnosti sodbe plača znesek 509.060,00 SIT, kar ustreza premoženjski koristi. Na podlagi 38. člena KZ je obsojencu izreklo še stransko denarno kazen 1,000.000,00 SIT, katero je bil dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. V primeru neizterljivosti se bo denarna kazen izvršila tako, da se bo za vsakih začetih neplačanih 10.000,00 SIT določil en dan zapora. Na podlagi 96. člena KZ je obsojencu naložilo v plačilo znesek 509.060,00 SIT, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženo premoženjsko korist. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je bil obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer na 120.000,00 SIT odmerjeno sodno povprečnino, o ostalih stroških pa bi bilo odločeno s posebnim sklepom, ko bodo znani. Sodišče je pri tem iz obtožbe izpustilo očitek, da si je obsojeni P.R. z izplačilom stroškov kazenskega postopka pridobil protipravno premoženjsko korist tudi zaradi plačila stroškov postopka po sklepu Okrožnega sodišča v Kranju. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 23.1.2003 ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika ter navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V drugič ponovljenem postopku je Okrožno sodišče v Kranju s sodbo z dne 14.4.2003 iz razloga po 2. točki 358. člena ZKP obsojenega P.R. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 3. odstavku 261. člena KZ. Glede zasebne tožbe opr. št... je sodišče ugotovilo, da so bili stroški tega kazenskega postopka upravičeno izplačani iz proračuna. Glede zasebne tožbe v kazenski zadevi opr.št... pa je sodišče ugotovilo, da je bil obsojenec pri odločitvi za odreditev izplačila stroškov kazenskega postopka iz proračunskih sredstev v pravni zmoti, saj iz opravičenih razlogov ni vedel, da je dejanje prepovedano.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.11.2003 delno ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in navedeno sodbo spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po 3. odstavku 261. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šestih mesecev zapora, ki se ne bo izrekla in izvršila, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 95. člena in 1. odstavka 96. člena KZ je bil obsojencu naložen v plačilo znesek 509.060,00 SIT, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Po 3. odstavku 50. člena KZ je bil obsojencu določen še poseben pogoj in sicer, da v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek 509.060,00 SIT, ki ustreza premoženjski koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, da pogojna obsodba ne bo preklicana. Na podlagi 2. odstavka 36. člena ter 38. člena KZ je bila obsojencu izrečena stranska denarna kazen in sicer v znesku 1,500.000,00 SIT, ki pa se izvrši in katero je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. V primeru, da se ne bo dala niti prisilno izterjati, se bo izvršila tako, da se bo za vsakih začetih neplačanih 10.000,00 SIT določil en dan zapora. Obsojenec je moral plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, pri čemer mu je bila odmerjena povprečnina v znesku 200.000,00 SIT. Predlog pritožnika za izrek zaporne kazni je sodišče kot neutemeljenega zavrnilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sodbo z dne 31.5.2004, opr. št. Kp 1/2004, pritožbo obsojenčevega zagovornika, odvetnika dr. P.Č., zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Po 1. odstavku 98. člena v zvezi z 2. odstavkom 398. člena ZKP je bil obsojenec dolžan plačati stroške tega dela pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik dr. P.Č. iz G., je dne 9.8.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vse tri zadnje navedene pravnomočne sodbe. V zahtevi je uveljavil kršitev kazenskega zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočne odločbe tako, da obsojenca oprosti obtožbe iz razloga po 2. točki 358. člena ZKP. Po mnenju zagovornika so sodišča z izpodbijanimi sodbami kršila pravila kazenskega zakona glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Po mnenju zagovornika je obsojenec namreč ravnal v dejanski zmoti v ožjem pomenu, saj se sploh ni zavedal, da izpolnjuje enega izmed bistvenih znakov očitanega kaznivega dejanja. Obsojenec se po mnenju zagovornika namreč ni zavedal, da s svojim ravnanjem "izrablja uradni položaj", kot to določa 3. odstavek 261. člena KZ. Sodišča so zato s svojimi odločitvami kršila kazenski zakon, saj niso uporabila pravila o dejanski zmoti. Zato niti ni pomembno, da je Višje sodišče v Ljubljani ugotovilo, da obsojenec ni ravnal v pravni zmoti, saj tega obramba ne zatrjuje. Pri "izrabi uradnega položaja" gre za tako imenovano tiho blanketno dispozicijo, vsaka zmota o zakonitosti ali nezakonitosti ravnanja pa je lahko zato le dejanska in ne pravna zmota v skladu z izrecnim določilom 1. odstavka 20. člena KZ. Po mnenju zagovornika je napačna razlaga Vrhovnega sodišča, ki govori, da je storilec v dejanski zmoti le, če ima napačne predstave o dejanskih okoliščinah, ki so znak kaznivega dejanja. Po mnenju zagovornika kazenski zakonik ne ločuje med pravnimi in fizičnimi znaki, zavest o prepovedanosti oziroma dovoljenosti izplačil iz sredstev proračuna je namreč v konkretnem primeru zavest o enem izmed znakov očitanega kaznivega dejanja, to pa je klasična dejanska zmota, v kateri je obsojenec tudi bil. V konkretnem primeru se glede storilca zahteva tudi namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, dejanska zmota pa vedno izključuje naklep, če je opravičljiva, pa celo malomarnost. V skladu s sprejeto objektivno - subjektivno koncepcijo kaznivega dejanja, ki jo sprejema tudi slovenska kazenskopravna teorija in praksa, subjektivni znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 261. člena KZ ni podan, zato je potrebno po mnenju zagovornika obsojenca v skladu z določbo 2. točke 358. člena ZKP oprostiti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo z dne 9.9.2004 menil, da je zahteva neutemeljena. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja zakonskega razloga za vložitev zahteve, saj sploh ne navaja, da sta sodišči kršili bodisi Kazenski zakonik ali Zakon o kazenskem postopku. Tudi smiselno ne opiše nobene kršitve, vse kar zahteva za varstvo zakonitosti navaja, je po mnenju vrhovnega državnega tožilca le prerekanje ugotovitev sodišč o subjektivnem in objektivnem dejanskem stanju. Ko zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da niso podane okoliščine, na osnovi katerih sodišče zaključuje, da je kazenska odgovornost podana, prereka zaključke sodišč v zvezi s temi okoliščinami, kar pa je v sferi dejanskega stanja, katerega zmotnost ni mogoče uveljaviti z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Pri tem je vezano tudi na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijanih odločbah, saj glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in mora Vrhovno sodišče takšno zahtevo zavrniti kot neutemeljeno.

Na tej pravni podlagi je bilo torej Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter vzelo za svojo podlago pri odločitvi tudi sodišče druge in tretje stopnje. Na drugi strani je bila ocena izpodbijanih sodb okvirjena z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je bilo uveljavljeno, da je obsojeni P.R. ravnal v dejanski zmoti v pomenu 1. odstavka 20. člena KZ. Iz izpodbijanih sodb je razvidno, da je bil obsojeni P.R. spoznan za krivega s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, ker naj bi kot župan Občine T. odobril, da se iz proračunskih sredstev izplačajo sodni stroški in povprečnina v skupnem znesku 509.060,00 SIT, ki so bili določeni na podlagi pravnomočne odločbe Okrožnega sodišča v Kranju. V postopku za varstvo zakonitosti je torej potrebna le ocena tega dela obtožbe, čeprav okrožni državni tožilec ni spremenil obtožbe tako, da bi obsegala le plačilo stroškov iz zasebne tožbe v zadevi ... Glede zadeve ... je namreč že v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno, da so bili stroški tega postopka upravičeno izplačani iz proračuna, Višje sodišče v Ljubljani pa je v tem delu tudi zavrnilo pritožbo okrožnega državnega tožilca, saj je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo njegov predlog, da bi bil obsojenec spoznan za krivega tudi za ta del obtožbe, pomenil predlog pritožbenemu sodišču, da naj krši tako imenovano prepoved "reformatio in peius", torej da bi razsodilo v nasprotju z določbo 386. člena ZKP v škodo obsojenca.

Z oprostilno sodbo sodišča prve stopnje je bilo torej ugotovljeno, da je obsojenec ravnal v pravni zmoti, ker iz upravičenih razlogov ni vedel, da je dejanje prepovedano. Sodišče druge stopnje je odločalo na seji senata in ni opravilo obravnave, ki bi bila potrebna, če bi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja moralo izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je dejansko stanje v prvostopenjski sodbi sicer popolno ugotovljeno, da pa so v zvezi s pravno zmoto napravljeni napačni sklepi (stran 5 drugostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje pri tem meni, da dvom, ki naj bi ga obsojencu vzbudili različni pravni strokovnjaki, ne zadostuje za opravičljiv razlog, ki ga zahteva uporaba inštituta pravne zmote. Po mnenju drugostopenjskega sodišča bi razbremenitev z inštitutom pravne zmote bila podana le, če bi obsojenec vprašanje plačila stroškov in povprečnine naslovil na za to pristojne organe, bodisi na Ministrstvo za finance ali na proračunsko inšpekcijo. Tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da obsojenec ob storitvi dejanja ni bil v pravni zmoti (7. stran drugostopenjske sodbe), kar pa lahko razlagamo le z ugotovitvijo te sodbe, da obsojenec ni bil v opravičljivi pravni zmoti. Vrhovno kot pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi prezrlo, da je drugostopenjsko sodišče glede pravne zmote ugotavljalo vprašanje njene opravičenosti, torej se je ukvarjalo prav s tem vprašanjem. Pri tem pa je potrebno pritrditi stališču v sodbi sodišča tretje stopnje, da je vprašanje zakonitosti izplačila stroškov kazenskega postopka iz sredstev proračuna lokalne skupnosti po vseh svojih značilnostih pravno vprašanje.

Ko pri obravnavi zahteve za varstvo zakonitosti izhajamo iz same zahteve, moramo ugotoviti, da bi pravna ocena, ali gre v obravnavani zadevi za obsojenčevo dejansko zmoto, pomenila hkrati drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Vprašanje dejanske kot tudi pravne zmote je namreč vedno najprej dejansko vprašanje, saj gre za ugotovitev o storilčevi zavesti (vednosti) o znakih kaznivega dejanja, okoliščinah, v katerih bi bilo dejanje dopustno, ali zavesti o prepovedanosti dejanja. Po mnenju obsojenčevega zagovornika bi bila torej dejanska zmota podana, ko se obsojenec ne bi zavedal, da s svojim ravnanjem izrablja svoj uradni položaj, kar bi pomenilo zakoniti znak kaznivega dejanja po 3. odstavku 261. člena KZ. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je izrabo uradnega položaja pomenila konkretizacija dejanja, da je namreč obsojenec "odredil izplačilo iz proračuna". Iz ugotovljenega dejanskega stanja je razvidno, da se je seveda obsojenec odredbe izplačila zavedal, tako da ostaja le vprašanje, ali se je zavedal prepovedanosti tega dejanja, torej le vprašanje pravne zmote. S to ugotovitvijo pa seveda sama zahteva ni neutemeljena, saj je v okviru uveljavljanja kršitve kazenskega zakona s trditvijo, da je pri obsojencu podana dejanska zmota, vsebinsko uveljavljena tudi pravna zmota. Ob tem je treba tudi pojasniti, da je zakonodajalec z novim kazenskim zakonikom sledil sodobnim težnjam v svetu, ki v okviru materialne kazenske zakonodaje pravno zmoto v mnogih delih že izenačujejo z dejansko zmoto. Tako lahko ugotovimo, da je na podlagi takšne zasnove dejanska zmota po 1. odstavku 20. člena po vsebini in posledicah že izenačena s pravno zmoto po 1. odstavku 21. člena KZ. V obeh primerih je posledica ta, da storilec ni kazensko odgovoren in da sodišče na tej podlagi izreče oprostilno sodbo.

Dejansko stanje, ki je bilo vzeto za podlago v vseh treh izpodbijanih sodbah, torej izhaja iz zagovora obsojenega P.R., da ni vedel za prepovedanost dejanja, ko je kot župan Občine T. odredil, da se iz proračunskih sredstev izplačajo sodni stroški in povprečnina na podlagi pravnomočne odločbe Okrožnega sodišča v Kranju .., čeprav je bil postopek na podlagi zasebne tožbe zoper J.K. končan z oprostilno sodbo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je še razvidno, da je bila priča A.K., vodja urada za pravne zadeve na Občini T., mnenja, da v takem primeru ne gre za plačilo iz proračuna. Nasprotno je odvetnik N., ki je bil obsojenčev pravni zastopnik pri zasebni tožbi, pojasnil, da je obsojencu povedal, da se stroški lahko plačajo iz proračuna. To je navedena priča povedala tudi vodji urada za finance M.J., kot je sama pojasnila v kazenskem postopku. Tako obsojencu kot priči J. je na načelni ravni tudi odvetnik Š., kot je izpovedal, pojasnil za Mestno občino K. in župana, da plača stroške izgubljene tožbe proračun. Na tej podlagi se torej zastavlja vprašanje, ali je bil obsojenec v tem primeru v opravičljivi ali neopravičljivi pravni zmoti. To vprašanje se lahko razreši v postopku za varstvo zakonitosti, saj gre za pravno vprašanje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Vprašanje pravne zmote je individualno vprašanje pri konkretnem obsojencu. Župan R., ki ni pravnik (po poklicu je elektrotehnik), tako specifičnega pravnega in finančnega vprašanja, kot je izplačilo stroškov zasebne tožbe iz proračuna, sam ni mogel razrešiti. Kot uradna oseba seveda ne bi bil v opravičljivi pravni zmoti, ko bi šlo za vprašanje prekoračitve pooblastil. Odredbo o izplačilu sodnih stroškov in povprečnine je glede na višino teh zneskov lahko odredil na podlagi svojega položaja župana občine.

Nadaljnje njegovo ravnanje, ko je slišal stališče priče A.K., je bilo v skladu z zahtevo po skrbnosti in vestnosti glede odreditve izplačila. Iz izpovedbe priče K. namreč sledi, da je obsojencu povedala, da se ji zdi, da so to bolj tožbe P.R. kot fizične osebe in ne župana P.R., na glavni obravnavi pa je tudi povedala, da dopušča, da je rekla, da tega pravnega področja ne obvlada in da naj zato obsojenec najame odvetnika. Vse to je nedvomno narekovalo, da je obsojenec konkretno prosil še za pojasnilo odvetnika N., ki mu je pojasnil, da se stroški zastopanja nasprotne stranke lahko plačajo iz proračuna. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je razvidno, da je prav tak odgovor dobila tudi priča M.J., tako obsojenec kot J. pa sta potrditev takega odgovora načelno dobila tudi pri odvetniku Š.

Ugotovimo torej lahko, da je bil obsojenec kot pravni laik v pravni zmoti, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ta pravna zmota pa je bila opravičljiva v smislu 1. odstavka 21. člena KZ. Pravno naziranje sodišča druge stopnje in sodišča tretje stopnje v tem primeru ni pravilno, saj je obsojenec s preverjanjem pri pravnih strokovnjakih izkazal opravičljivo pravno zmoto. Očitek, da bi se moral obsojenec glede vprašanja plačila stroškov obrniti še na pristojne državne organe, kaže na očitek malomarnosti in ne na naklep. Posebej pomembno je k temu dodati, da je bilo v kazenskem postopku tako z oprostilno sodbo, kot tudi z obema obsodilnima sodbama ugotovljeno, da je glede plačila stroškov iz kazenske zadeve ... obsojenec ravnal zakonito. Nevzdržno bi bilo torej pravno stališče, da z odredbo o izplačilu stroškov v zadevi ... ni storil kaznivega dejanja, v zadevi ... pa naj bi z istim ravnanjem storil kaznivo dejanje ter bil v neopravičljivi pravni zmoti. V obeh zadevah je ravnal v obliki enakega izvršitvenega dejanja, tako da obsojencu ni možno pripisati, da tudi v zadevi ... ni bil prepričan, da je njegovo ravnanje dovoljeno, saj je za preveritev dovoljenosti izplačila ravnal tako kot pri prvem dovoljenem izplačilu v zadevi ...

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje pri obsojenemu P.R. potrebno sprejeti pravni sklep, da je bila pri obsojencu podana pravna zmota po 1. odstavku 21. člena KZ.

Obsojenec iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano, zato ni kazensko odgovoren za očitano kaznivo dejanje. Takšni ugotovitvi sledi tudi sprememba izpodbijanih sodb v skladu z določbo 426. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v tem primeru spremenilo sodbi sodišča druge stopnje in sodišča tretje stopnje, saj je bila s tema dvema sodbama ugotovljena krivda obsojenega P.R. Na podlagi 2. točke 358. člena ZKP je zato Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo obtožbe, ker so podane okoliščine, ki izključujejo njegovo kazensko odgovornost. Oprostilna sodba se nanaša na celoten opis dejanja v tenorju obtožbe, saj je okrožni državni tožilec v kazenskem postopku ni ustrezno skrčil. Ob proučitvi te kazenske zadeve se seveda postavljajo tudi temeljna vprašanja, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vložnik zahteve, pri čemer pa tudi niso bila v celoti uveljavljena v kazenskem postopku s strani obrambe. Zastavlja se namreč vprašanje subjektivnega ter tudi objektivnega dela obtožbe, ki v samem postopku ni bilo dovolj razčiščeno že v samem začetku kazenskega postopka, pa tudi v nadaljnjem teku postopka po obtožbi okrožnega državnega tožilca ni bilo dovolj ocenjeno vprašanje vsebine obeh zasebnih tožb. Pri stroških in povprečnini iz kazenske zadeve Okrožnega sodišča v Kranju ... je sicer v teku postopka prišlo do ustrezne ugotovitve, da sploh ne gre za kaznivo dejanje, medtem ko sama subjektivna stran kaznivega dejanja, ki se je nanašalo na stroške in povprečnino iz kazenske zadeve ... istega sodišča, ni bila ustrezno ocenjena. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je sicer pravilno izhodišče, da je obsojenec bil zasebni tožilec zoper obtoženega J.K., da pa je tožil kot župan Občine T., saj je s tožbo reagiral na zanj žaljive očitke v zvezi s funkcijo župana. V subjektivnem pogledu se v takšnem primeru ne more upoštevati zgolj okoliščina, da je šlo za zasebno tožbo, saj je obsojeni P.R. to zasebno tožbo vložil kot župan Občine T. ter so vsi očitki J.K. povezani s kaznivim dejanjem obrekovanja po 2. in 1. odstavku 170. člena KZ, za katerega je bil oproščen, usmerjeni napram zasebnemu tožilcu P.R. v zvezi z njegovo funkcijo in delom kot župana občine. Ob tem je potrebno opozoriti, da je v sodbi ... poudarjeno pravno stališče, da župan ni uradna oseba, kar je pravno zgrešeno. Že iz tega razloga izhaja občutljivo vprašanje, kako v dokaznem in pravnem pogledu očitati obsojencu tako imenovani obarvan naklep, ki se zahteva za pravno opredelitev kaznivega dejanja po 3. odstavku 261. člena KZ, torej obsojenčev namen, da si pridobi protipravno premoženjsko korist v zvezi s plačilom stroškov kazenskega postopka iz te zasebne tožbe. Poleg tega se zastavlja še vprašanje, ali je bila podana možnost zakonitega izplačila stroškov iz proračuna, saj je šlo za tožbo uradne osebe. Povedano drugače, župan lahko zaradi varstva časti in dobrega imena vloži zasebno tožbo zaradi očitkov, ki so povezani z opravljanjem njegove funkcije in je v takem primeru lahko upravičen do povračila stroškov postopka, četudi s tožbo ne uspe. V takem primeru sploh ne gre za zlorabo položaja, razen, če bi že ob vložitvi tožbe vedel, da tožba ni utemeljena. Nedvomno so v obravnavani zadevi podane vse okoliščine, da bi Vrhovno sodišče tudi v skladu s 427. členom ZKP lahko odločilo o razveljavitvi drugostopenjske in tretje stopenjske odločbe, ker nedvomno obstaja dvom o resničnosti odločilnih dejstev, torej o objektivnih zneskih kaznivega dejanja in samem naklepu obsojenca, vendar pri odločanju o tej zahtevi za varstvo zakonitosti to ni bilo potrebno storiti. Že okvir zahteve za varstvo zakonitosti, ki je vseboval poleg zahteve o dejanski zmoti vsebinsko tudi zahtevo glede pravne zmote, je Vrhovnemu sodišču dal dovolj podlage ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je o sami zadevi odločalo. Predvsem rešitev zadeve po ugotovitvi o opravičljivi pravni zmoti je obsojencu povzročila enako rešitev, kot bi bila morebitna rešitev ob razveljavitvi zadeve v ponovljenem postopku. Iz tega razloga torej ni uporabilo določbe 427. člena ZKP.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP.