Jedro

Očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je glede storilca posebno kaznivo dejanje (nepravi delictum proprium), ki ga lahko izvrši le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v skladu z ustreznimi predpisi.

Določbe področnih zakonov kot dopolnilnih predpisov blanketne norme drugega odstavka 201. člena KZ-1 (Zakon o varnosti o zdravju pri delu (ZVZD-1), Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih) nalagajo dolžnostna ravnanja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajalcu del, torej delodajalcu, ki izvaja gradbena ali druga dela iz I. priloge Uredbe in zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (2. točka 3. člena ZVZD-1).

Golo vložnikovo nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je zavrnilo relevantne pritožbene navedbe in pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, ne more predstavljati substanciranega uveljavljanja procesne kršitve in kršitve obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1. 4. 2016 obsojenega M. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi petega odstavka 201. člena KZ-1 izreklo kazen štiri leta zapora. Pogojne obsodbe, izrečene obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 17208/2011 z dne 28. 5. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 17208/2011 z dne 28. 5. 2014, ni preklicalo. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovani R. O. priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 25.000,00 evrov, s presežkom pa jo je napotilo na pravdo. Oškodovane I. O., E. S., E. T. in E. O. je s celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki sodišče napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče naložilo obsojencu plačilo vseh stroškov kazenskega postopka od 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5. 4. 2017 pritožbama obsojenega M. S. in njegovih zagovornikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na eno leto zapora, na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP pa je oškodovano R. O. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V preostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenec vlaga zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navaja, da iz konkretnega dela opisa ne izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, saj mu kot direktorju ni mogoče pripisovati odgovornosti za varnost in zdravje pri delu, ker naj bi bil za to lahko kvečjemu odgovoren postavljeni vodja gradbišča M. U., hkrati pa mu tudi ni mogoče pripisovati odgovornosti, ker ni postavil odgovornega vodjo del na gradbišču, saj je prav za ta namen zaposlil M. U. Obsojenec oporeka tudi ugotovljeni odgovornosti za opustitev zagotovitve ustreznih delovnih odrov za varno delo, odgovarjati pa ne bi smel niti za to, ker ni izdelal ocene tveganja in izjave o varnosti pri delu, saj ga na to nihče ni opozoril. Ne strinja se z razlogi pravnomočne sodbe o tem, da so delavci kritičnega dne delali na gradbišču, kakor ta pojem opredeljuje 19.5. točka Priloge IV Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba). V zahtevi obsojenec ponuja razlago, da na varnostne pomanjkljivosti ni bil opozorjen, s čimer izpodbija ugotovljeno malomarnostno obliko krivde. Kot nezakonito ocenjuje zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca gradbene stroke. Na več mestih zahteve očita tudi nedokazanost posameznih obtožbenih očitkov in zmotno oceno obeh nižjestopenjskih sodišč o obstoju pravno pomembnih dejstev, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ga oprosti obtožbe oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjeni senat. 3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru z dne 26. 10. 2018, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenec je bil na podlagi dopolnilnih predpisov oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu, kot direktor pa je protipravno opustil dolžnost določitve odgovornega vodje del na gradbišču in ni zagotovil ustreznih delovnih odrov za varno delo, prav tako tudi ni imel izdelane ocene tveganja in izjave o varnosti, zato je kazensko odgovoren, kar zajema ugotovitev o malomarnostni obliki njegove krivde. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presojali pojem gradbišča na podlagi področne zakonodaje in podzakonskih aktov, prav tako sta pravilno presodili, da iz odpadnih lesenih palet izdelane "delovne koze" na morejo nadomestiti ustreznih delovnih odrov, kot so opredeljeni v Uredbi in bi morali biti postavljeni na gradbišču, pa niso bili. Utemeljeni so tudi razlogi za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke kot nepotrebnega. V preostalem obsojenec nedovoljeno izpodbija pravnomočne dejanske zaključke obeh nižjestopenjskih sodišč, zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu, ki je oporekal njegovim zaključkom in vztrajal pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B-I.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. To pomeni, da je dolžnost Vrhovnega sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih uveljavljajo, navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona.

B-II.

6. Obsojenčeva zahteva ni strukturirana na način ločenega uveljavljanja posameznih kršitev zakonitosti po vrsti oziroma naravi, ampak se očitki prepletajo, pri čemer je iz uvodnih navedb mogoče razbrati uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi z 28. členom Ustave RS. Obsojenec na več mestih zahteve poudarja, da niso izpolnjeni oziroma konkretizirani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 201. člena KZ-1. Ta določa, da se z zaporom do dveh let kaznuje osebo, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v rudnikih, tovarnah, delavnicah, na gradbiščih ali drugih delovnih krajih in ne postavi varnostnih naprav ali ne skrbi za njihovo brezhibnost ali ne poskrbi za njihovo delovanje, kadar je potrebno, ali sicer ne ravna po predpisih ali tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi (drugi odstavek 201. člena KZ-1). Če je dejanje storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta (tretji odstavek 201. člena KZ-1). Če ima tako kaznivo dejanje iz malomarnosti za posledico smrt ene ali več oseb, pa se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let (peti odstavek 201. člena KZ-1).

7. Obsojenec v zahtevi izpodbija posamezne zakonske znake očitanega kaznivega dejanja z očitkom, da niso konkretizirani oziroma izpolnjeni. Tako navaja, da ni izpolnjen zakonski znak, saj ni bil oseba, odgovorna za varnost in zdravje pri delu. Gola ugotovitev sodišča o obsojenčevem neustreznem preverjanju delovnih izkušenj M. U. ne zadošča za ugotovitev njegove malomarnosti, M. U. pa je bil kritičnega dne formalno in dejansko oseba, odgovorna za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na predmetnem gradbišču. 8. S predstavljenimi navedbami o napačni pravni presoji blanketne norme po 201. členu KZ-1 obsojenec ne more biti uspešen. Očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je glede storilca posebno kaznivo dejanje (nepravi delictum proprium), ki ga lahko izvrši le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v skladu z ustreznimi predpisi.1 Ta oseba je med drugim nedvomno zakoniti zastopnik delodajalca, torej direktor, kot je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno za obsojenca. Obsojenčevi večkratni poskusi prevalitve (kazenske) odgovornosti na zaposlenega M. U. v zahtevi ne morejo biti uspešni, ker sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je bil M. U. pri obsojenčevi gospodarski družbi sicer zaposlen kot vodja gradbišča, a le navidezno, saj za to delovno mesto oziroma za naziv odgovornega vodje del ni izpolnjeval zakonskih pogojev, opredeljenih v 77. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Tudi po določbah Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) izhaja načelo odgovornosti delodajalca za zagotavljanje varnost in zdravja delavcev pri delu, po katerem mora delodajalec vseskozi zagotavljati varnost in zdravje delavcev pri delu in v tam namen izvajati ustrezne ukrepe, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1). Takšni odgovornosti se delodajalec ne more izogniti niti v primeru, ko strokovne naloge na področju varnosti pri delu prenese na strokovnega delavca ali zunanjo strokovno službo (8. člen ZVZD-1).

9. Obsojenec v zahtevi niti ne izpodbija konkretnih razlogov o tem, da zaposleni vodja gradbišča M. U. ni izpolnjeval zakonskih pogojev za imenovanje na to delovno mesto in torej ne oporeka pravilni presoji nižjestopenjskih sodišč, da U. ni izpolnjeval pogojev za pridobitev naziva odgovornega vodje del po 77. členu ZGO-1 (od 18. do 21. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe in 12. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). V zahtevi se namreč večkrat postavi na stališče, da so se izvajala nezahtevna pripravljalna dela s predelavo nenosilnih elementov, zato zagotovitev odgovornega vodje del niti ni bila potrebna, s čimer po vsebini nedovoljeno oporeka pravnomočni oceni dejstev. Neutemeljene pa so tudi njegove nadaljnje navedbe, da sam ni nastopal v vlogi osebe, odgovorne za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu. Ugotovljeno je, da je bil v konkretnem primeru obsojenec direktor in lastnik gospodarske družbe M., d.o.o., ki je predstavljala delodajalca, s katerim je pokojni delavec F. O. na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljal delo v gradbeništvu (2. točka 3. člena ZVZD-1). Obsojenec je bil kot direktor (poslovodja) pooblaščen, da vodi posle svoje gospodarske družbe in skrbi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Glede na to, da strokovnih nalog varnosti pri delu ni zaupal za to usposobljeni osebi oziroma, da zaposleni M. U. ni izpolnjeval zakonskih pogojev za odgovornega vodjo del, je bil obsojenec odgovoren za zagotavljanje varnosti del oziroma je v kazenskopravnem smislu odgovoren za opustitev dolžnega ravnanja po (predhodno citiranih) predpisih, ki mu nalagajo skrb oziroma odgovornost za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. A ker obsojenec niti ni poskrbel za ustrezno usposobljenega odgovornega vodjo del, kar bi bil dolžan po 5. členu ZVZD-1, je podana njegova kazenska odgovornost. 10. Na podlagi zapisanega so zato protispisne obsojenčeve navedbe, da iz izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja utemeljitev, na čem sloni zaključek, da je bil obsojenec oseba, odgovorna za varnost in zdravje pri delu, s čimer nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz izpodbijane sodbe izhajajo obširni in razumni razlogi, i.) da je bil obsojenec direktor in lastnik gospodarske družbe M., d.o.o., ki je na konkretnem gradbišču nastopala kot izvajalec gradbenih del, ii.) da ni določil odgovornega vodjo del oziroma ni poskrbel za ustrezno usposobljenega odgovornega vodjo del skladno s 5. členom ZVZD-1 (o „skritem razpisu“ so podani jasni in razumni razlogi, da je obsojencu že na zaposlitvenem razgovoru M. U. povedal, da nima „mojstrskega izpita“, obsojenec pa tudi ni zahteval potrdila o opravljenem strokovnem izpitu in ni iskal ustrezno usposobljene osebe, temveč je hotel le zadostiti formalnim pogojem zaposlitve in čimprej zaposlitvi novega vodjo gradbišča, saj je prejšnji vodja gradbišča A. K. odšel na bolniški dopust), iii.) da ni zagotovil ustreznih delovnih odrov (takšna obveznost izhaja IV. Priloge Uredbe pod 19.5. točko) in iv.) da ni imel izdelanih ocene tveganja (kot splošnega akta, ki nadomešča prejšnji Pravilnik o delu) in izjave o varnosti pri delu (kar mu nalagata 17. in 19. člen ZVZD-1).

11. Takšno pojmovanje odgovornosti za varnost in zdravje pri delu je skladno z zakonom, njegovim namenom in načelom zakonitosti po 28. členu Ustave RS, zato so obsojenčeve nasprotne navedbe o kršitvi tega načela zaradi preširoke razlage odgovornosti neutemeljene. Vse omenjene določbe področnih zakonov kot dopolnilnih predpisov blanketne norme drugega odstavka 201. člena KZ-1 (ZVZD-1, ZGO-1 in Uredba) nalagajo dolžnostna ravnanja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajalcu del, torej delodajalcu, ki izvaja gradbena ali druga dela iz I. priloge Uredbe in zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (2. točka 3. člena ZVZD-1), ta ravnanja pa so bila v konkretnem primeru naložena obsojencu kot (izključno) odgovorni osebi, ki jih je na protipraven način opustil. Vse nadaljnje obsojenčeve navedbe, s katerimi skuša prepričati Vrhovno sodišče, da je lahko kvečjemu (kazensko) odgovoren M. U. kot dejanski in formalni vodja gradbišča, zato predstavljajo njegov neuspešen poskus prevalitve kazenske odgovornosti na zaposlenega U., s čimer pa uveljavljane kršitve zakonitosti ne more utemeljiti. Ob tem si obsojenec napačno in iztrgano iz konteksta razlaga 6. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje; sodišče je namreč ugotovilo zgolj to, da ni šlo za postopek rušenja objekta, zato pisna navodila za varno delo skladno z 19.3. točko IV. Priloge Uredbe niso bila potrebna.

12. Obsojenec vztraja, da kraj delovne nesreče ni predstavljal gradbišča in zato ta zakonski znak kaznivega dejanja ni izpolnjen. S temi navedbami deloma izpeljuje lastno dokazno oceno, deloma pa ne sprejema razlogov sodišč prve stopnje (7. točka obrazložitve sodbe) in druge stopnje (4. in 19. točka obrazložitve sodbe), s katerimi sta na podlagi ocene okoliščin in dokazov pravno presodili, da je v konkretnem primeru šlo za gradbišče v smislu 8. točke 2. člena ZGO-1 (gradbišče je objekt, na katerem se izvaja gradnja) v zvezi s 7. in 7.2. točko 2. člena ZGO-1 (gradnja je izvedba gradbenih in drugih del in obsega med drugim rekonstrukcijo objekta, ta pa pomeni spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedbo del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave). Obsojenec oporeka pravnemu zaključku, da je kritičnega dne šlo za gradbišče in zaključuje, da je šlo za nezahtevna pripravljalna dela in predelave nenosilnih elementov. Takšna presoja ni utemeljena, saj obsojenec s selektivnim citiranjem pojma rekonstrukcije iz 7.2 točke 2. člena ZGO-1 spregleda, da rekonstrukcijo objekta ne predstavlja samo sprememba konstrukcijskih elementov oziroma zmogljivosti objekta, temveč, kot že predhodno citirano, tudi vsakršno spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam, kar je bilo tudi predmet delovišča v konkretnem primeru pri predelni steni iz modularne opeke približno 8x15x25 cm, ometane, velikosti približno 3x2,5 m. Da je šlo v konkretnem primeru za gradbišče, je sodišče prve stopnje presodilo na podlagi listinskih dokazov (zapisnika Policijske uprave Ljubljana o ogledu kraja dejanja z dne 13. 2. 2012, dopisa in uradnega poročila o raziskavi nezgode Inšpektorata RS za delo z dne 22. 2. 2012, pogodbe o zaposlitvi pokojnega delavca F. O. ter projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja) in izpovedb prič A. R. (tajnice obsojenčeve gospodarske družbe), I. F. (projektanta gradbenih konstrukcij pri obsojenčevi gospodarski družbi), arhitektke M. A. in navsezadnje obsojenčevega zagovora, da je bilo na naslovu ... v gradbeni dokumentaciji gradbišče označeno z R12. Kolikor obsojenec tem dokaznim zaključkom oporeka in v zahtevi selektivno citira izpovedbo delovne inšpektorice M. G. o tem, da naj ne bi bila potrebna gradbiščna izjava in zato naj ne bi šlo za gradbišče, nedovoljeno uveljavlja lastno dokazno oceno in izraža nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem.

13. Obsojenec v zvezi s problematiziranjem pojma „gradbišča“ smiselno uveljavlja tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obsojenec ni zagotovil ustreznega vodjo del, v nadaljevanju pa je temu nasprotno zaključilo, da vodja posameznih del niti ni bil potreben. Obsojenčevo zatrjevanje omenjene procesne kršitve ni utemeljeno, ker prvostopenjsko sodišče ni zapisalo, da vodja posameznih del ni bil potreben, kot to selektivno citira obsojenec, temveč je v okviru ugotavljanja postopka rušenja objekta ugotovilo, da ni šlo za tak postopek, zato tudi nista bili potrebni niti izdaja posebnih pisnih navodil za varno delo niti neposredno ter stalno nadzorstvo teh del s strani vodje posameznih (rušitvenih) del, kot to sicer zapoveduje 19.3. točka IV. Priloge Uredbe. Obsojenec zato v tem delu zahteve izhaja iz napačne podmene, da je šlo v konkretnem primeru za rušenje objekta, kar je sodišče prve stopnje zanikalo v 6. točki obrazložitve sodbe.

14. Obsojenec zatrjuje tudi, da se višje sodišče do pritožbenega izpodbijanja zakonskega znaka „gradbišča“ ni opredelilo, s čimer uveljavlja kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP. Uveljavljana kršitev zakonitosti ni podana, saj je višje sodišče na te pritožbene navedbe odgovorilo v 4. in 19. točki obrazložitve sodbe in pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so delavci v konkretnem primeru opravljali dela na gradbišču. Da je šlo za gradbišče, ki je od obsojenca terjalo postavitev odgovornega vodje del, je višje sodišče dodatno pojasnilo tudi v točkah 9, 13 in 20 obrazložitve sodbe in pri tem kot neutemeljeno zavrnilo stališče obrambe, da ni šlo za nevarna dela in zato postavitev odgovornega vodje del ni bila potrebna.

15. Po obsojenčevem mnenju ni konkretiziran niti zakonski znak dolžne postavitve varnostnih naprav ali skrbi za njihovo brezhibnost oziroma skrbi za njihovo delovanje, kadar je potrebno (drugi odstavek 201. člena KZ-1). Zaključki obeh nižjestopenjskih sodišč, da so za rušenje predelne stene bili potrebni ustrezni delovni odri, ki jih iz lesa narejene „delovne koze“ ne morejo nadomestiti, pa so napačni in neustrezno utemeljujejo ta zakonski znak. Prostor oziroma delovišče je bilo zelo ozko in zato neprimerno za postavitev delovnih odrov, zato so se lahko postavile le „delovne koze“, kar bi lahko potrdil izvedenec gradbene stroke.

16. S takim očitkom obsojenec spregleda, da se konkretni del očitka ne nanaša na ta zakonski znak, ki ga skuša elaborirati v zahtevi, temveč na zakonski znak, da ni ravnal po predpisih. Obsojenčeve trditve so zato pravno nepomembne. Da je bilo sicer treba postaviti ustrezne delovne odre, obsojenec pa za to ni poskrbel in je opustil dolžno ravnanje zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu (kar predstavlja sodbeni očitek, da ni ravnal po predpisih), izhaja iz že citiranega 5. člena ZVZD-1 v povezavi z 19.5. točko IV. Priloge Uredbe, po kateri je ročno rušenje objekta (prosto stoječe stene – predelne stene, ograje, stebra in podobno) treba izvajati postopno od zgoraj navzdol in le z ustreznimi delovnimi odri. Izrecno je v naslednji, 19.6., točki IV. Priloge Uredbe prepovedano rušenje sten s spodkopavanjem. Na podlagi izvedenih dokazov sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da so bili za varno izvedbo obravnavanih gradbenih del potrebni zidarski delovni odri, ki v konkretnem primeru niso bili postavljeni (kar potrjuje obsojenčeva predložitev računov o nakupu gradbene opreme, med katerimi ni delovnih odrov, njegov zagovor in izpovedbe delavcev N. T., M. R., B. S., I. F. in A. K.; 9. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe ter 15. in 16. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Obe nižjestopenjski sodišči sta kot neutemeljene zavrnili obsojenčeve trditve, da so zadoščale že tako imenovane premične „zidarske koze“, glede katerih je dokazni postopek pokazal, da jih prav tako ni bilo, bile pa so neke „koze“, ki so jih delavci naredili sami iz odpadnih lesenih palet, kar pa nikakor ni ustrezen nadomestek za delovne odre.

17. Z golim nestrinjanjem z razlogi sodišč prve in druge stopnje o tem, da so bili skladno s IV. Prilogo Uredbe za rušenje dotične predelne stene potrebni ustrezni delovni zidarski odri, obsojenec ne more utemeljiti nekonkretiziranega uveljavljanja kršitve materialnega prava ter kršitvi 7. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

18. Neutemeljeni so tudi obsojenčevi očitki o tem, da iz pravnomočne sodbe sploh niso razvidni konkretni razlogi o obsojenčevi malomarnostni obliki krivde. Ta je obrazložena v 24., 25. in 27. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, v kateri je sodišče pravilno upoštevalo, da se izvršitveno ravnanje kaže v opustitvi dolžnega ravnanja po predpisih ali tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih (ko obsojenec kot lastnik in direktor svoje gospodarske družbe ni zagotovil ustrezno usposobljenega in odgovornega vodjo del, niti ni zagotovil ustreznih delovnih odrov, prav tako tudi ne, kljub opozorilom in pozivom delovne inšpektorice, ocene tveganja in na njej temelječe izjave o varnosti pri delu). Očitano kaznivo dejanje je zato po svoji naravi opustitveno, storilec pa je v razmerju do lastne opustitve dolžnega ravnanja v malomarnostni krivdni obliki.2 V konkretnem primeru se je obsojenec svoje dolžnosti zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu zavedal, pri čemer je sodišče upoštevalo, da gre za študenta prava, ki je bil predhodno opozorjen s strani delovne inšpektorice v zvezi s svojim dolžnostnim ravnanjem, prav tako pa tudi z zahtevami predhodno zaposlenega odgovornega vodje gradbišča A. K. v zvezi z varnostno opremo in delovnimi odri, a se obsojenec z njim ni strinjal, zato ga je premestil na delo v pisarni za izdelavo popisov gradbenih del. Glede na naravo dela pri rekonstrukciji in rušenju predelne stene bi obsojenec lahko pričakoval, da bo šlo lahko kaj narobe in je bil zato dolžan poskrbeti za varnost na gradbišču, pa tega ni storil, ker je lahkomiselno mislil, da se delovna nesreča ne bo zgodila, zato je ravnal z zavestno obliko malomarnosti. Tem zaključkom je pritrdilo tudi višje sodišče v 11., 12. in 20. točki obrazložitve sodbe, zato do kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni prišlo.

19. Obsojenec v okviru kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjuje tudi protispisnost, ker naj bi obstajalo precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov v izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takšno uveljavljanje kršitve zakonitosti je nekonkretizirano, saj obsojenec ne pojasni, na katera odločilna dejstva meri, niti ne obrazloži, v čem naj bi se kazalo precejšnje nasprotje oziroma, na katere priče se sklicuje in kateri deli njihovih izpovedb naj bi bili v pravnomočni sodbi napačno povzeti in na katerih mestih sodbe naj bi se takšna protispisnost kazala. Takšno nekonkretizirano uveljavljanje protispisnosti zato Vrhovnemu sodišču ne omogoča vsebinske presoje vložnikovih navedb.

20. V preostalem pa obsojenec nedovoljeno sega na polje dejanske presoje, kot sta jo podali sodišči prve in druge stopnje in je po pravnomočnosti sodbe ni dovoljeno izpodbijati z lastnimi dejanskimi zaključki. Na takšen poskus nedovoljenega izpodbijanja pravnomočne sodbe kažejo obsojenčeve navedbe o tem, da zaključki obeh nižjestopenjskih sodišč o obsojenčevi malomarnosti nimajo podlage v izvedenih dokazih, da iz izpovedb delovne inšpektorice in gradbenih delavcev ne izhaja, da bi ti kadarkoli opozorili obsojenca na pomanjkljivosti in da predhodna zaposlitev odgovornega vodje del A. K. ne dokazuje, da je obsojenec vedel za zakonske pogoje za zasedbo tega delovnega mesta.

21. Obsojenec je v pritožbi v okviru razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijal dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča glede obsojenčeve zaposlitve M. U. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je obsojenec poznal zakonske pogoje za zaposlitev vodje gradbišča, vendar jih ni upošteval in je bila zato naknadna zaposlitev M. U. le formalnega značaja. Obsojenec je bil zaradi nestrinjanja v zvezi z varnostno in gradbeno opremo v sporu s prejšnjim vodjem gradbišča A. K., zato ga je premestil, posledično pa je potreboval v čimkrajšem času novega vodjo gradbišča. V takih okoliščinah je hotel izpolniti le formalni pogoj zapolnitve delovnega mesta vodje gradbišča v svoji gospodarski družbi, zato U. izpolnjevanja zakonskih pogojev za zasedbo delovnega mesta odgovornega vodje del ni preverjal, čeprav ga je U. na svoj položaj in pomanjkljivo strokovno izobrazbo opozoril že na zaposlitvenem razgovoru. V zahtevi obsojenec protispisno zatrjuje, da na pritožbene navedbe v tej smeri višje sodišče ni odgovorilo. Višje sodišče je pritrdilo dokazni oceni prvostopenjskega sodišča o neprepričljivosti obsojenčevega zagovora in o naravi zaposlitvenega postopka M. U. v obsojenčevi gospodarski družbi (predvsem 4., 12. in 19. točka obrazložitve sodbe). Smiselno zatrjevanje kršitve po prvem odstavku 395. člena ZKP zato ni podano.

22. Tudi v nadaljevanju zahteve obsojenec izpostavlja posamezne pritožbene navedbe, do katerih se naj ne bi višje sodišče opredelilo. Že vsebina pritožbenih navedb kaže na pravilno sklepanje višjega sodišča, da je obramba s temi v pritožbi uveljavljala razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona, kot to v zahtevi zmotno skuša prikazati obsojenec. O tem, da je obsojenec zagotovo vedel, koliko izkušenj in kakšne poklicne kvalifikacije potrebuje vodja gradbišča, je višje sodišče sklepalo na podlagi izpovedbe M. U. (ki je obsojenca seznanil s svojimi pomanjkljivimi poklicnimi izkušnjami in manjkom strokovnih kompetenc), obsojenčevega zagovora (v katerem je potrdil, da je pred U. zaposlil A. K., ki je izpolnjeval vse zakonske pogoje za imenovanje odgovornega vodje del) in izpovedbe tajnice A. R. (ki je pojasnila, da je bil za U. izveden „skriti razpis“, formalno s ciljem, da se čimprej nadomesti vodjo gradbišča A. K., ki je bil sprva premeščen, nato pa na bolniškem dopustu). Prav tako je višje sodišče zavrnilo pritožbeno navedbo, da obsojenec za zakonske pogoje vodje gradbišča ni vedel, ker ga na to niso opozorili ostali zaposleni in delovna inšpektorica. Na zakonske pogoje in zakonito izpeljan postopek zaposlitve novega odgovornega vodje del ga ni bila dolžna opozarjati niti delovna inšpektorica niti zaposleni delavci, so ga pa slednji večkrat opozarjali na (varnostne) pomanjkljivosti pri izvajanju gradbenih del na gradbišču (10. - 12. točka in 20. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Da je dejansko šlo za gradbišče, je presodilo tudi višje sodišče in se tudi glede tega strinjalo z zaključki prvostopenjskega sodišča (4., 9., 13., 15. in 19. točka obrazložitve sodbe). Višje sodišče je tudi pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča, da so na kraju delovne nesreče manjkali ustrezni delovni odri, kar so potrdili delavci N. T., M. R., I. F., pa tudi fotografije kraja kaznivega dejanja. Opredeljevanje do pritožbene navedbe, ali so se na drugem gradbišču nahajali gradbeni odri, pa bi bilo z vidika konkretnega obtožbenega očitka materialnopravno nerelevantno in se višjemu sodišču zato tudi ni bilo treba do tega opredeliti.

23. Tako se je višje sodišče opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb, s čimer je tudi samo opravilo kontrolo ugotovljenega dejanskega stanja in v celoti pritrdilo dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča in njegovi ugotovitvi o obstoju vseh pravno odločilnih dejstev. Zatrjevana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS zato ni podana.

24. Prav tako ne drži obsojenčev očitek, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb zagovornice, da so se sploh izvajala nevarna dela in o tem, da rušenje predelne stene kritičnega dne ni bilo načrtovano. Do teh pritožbenih navedb se je višje sodišče izčrpno opredelilo in jih z razumnimi razlogi zavrnilo v 14., 15. in 19. točki obrazložitve sodbe, zato kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP ni podana. Golo vložnikovo nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je zavrnilo relevantne pritožbene navedbe in pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, zato ne more predstavljati substanciranega uveljavljanja procesne kršitve in kršitve obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

25. V preostalem obsojenec pod videzom kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To je razvidno iz njegovih očitkov, da je pritožbeno sodišče napačno razlagalo njegove in zagovorničine pritožbene navedbe kot uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sta z njimi po vsebini uveljavljala drug pritožbeni razlog, to je kršitev kazenskega zakona. Vendar pa je iz nadaljnjih obsojenčevih navedb v zahtevi razvidno, da zmotno pojmuje pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, saj je ta podan, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi določeno kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo.3 Obsojenec pa v pritožbi ni uveljavljal očitkov na tak način, temveč je na več mestih izrecno grajal dokazno oceno in izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje prvostopenjske sodbe, enak očitek pa (nedovoljeno) podaja tudi v zahtevi. V njej namreč vztraja, da se glede pojma gradbišča, ustreznega odgovornega vodje del in potrebnosti postavitve ustreznih delovnih odrov dejansko stanje sploh ni ugotavljalo in so zato očitki nedokazani. Takšne navedbe sodijo v razlog uveljavljanja zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Enako velja za obsojenčeve trditve, da je ostalo nedokazano, ali so bili na gradbišču ustrezni delovni odri oziroma „delovne koze“, obsojenec pa tudi nedovoljeno izpeljuje lastne dokazne zaključke z navedbami, da bi pokojni delavec lahko in mogel uporabiti gradbene podpornike, ki so bili na gradbišču in bi zadržali zrušitev predelne stene.

26. Sodišče prve stopnje se po obsojenčevem mnenju ni opredelilo do obtožbenega očitka, da ni postavil ustreznih delovnih odrov, niti ni podalo razlogov o tem, kako naj bi obsojenec vedel, da M. U. ni imel ustreznih strokovnih kvalifikacij za svoje delovno mesto. Obsojenčevo uveljavljanje kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je materialnopravno neizčrpano, saj je v pritožbi v zvezi z izpostavljenimi navedbami oporekal dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ni pa uveljavljal kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče zato zaradi neizpolnjene procesne predpostavke na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP teh navedb ni presojalo.

27. Obsojenec vztraja, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker je sodišče pavšalno in nezakonito zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca gradbene stroke. Navaja, da bi izvedenec lahko strokovno odgovoril, ali je bilo sploh potrebno postaviti odgovornega vodjo del in zagotoviti ustrezne delovne odre. Prav tako bi se izvedenec lahko opredelil do vzroka nesreče, tudi zato, ker spisovni podatki kažejo, da pokojni delavec ni ravnal po navodilih in je kritičnega dne opravljal naloge, ki mu jih nihče ni odredil. Navsezadnje bi po obsojenčevem mnenju izvedenec lahko tudi pojasnil vlogo vodje gradbišča in se na tak način opredelil do obsojenčevega zagovora.

28. Glede na dokazni predlog po postavitvi izvedenca gradbene stroke, ki ga je podala obramba na predobravnavnem naroku, se zavrnitev predloga izkaže za materialnopravno utemeljeno. Na njem je obramba predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke, „ki bi se lahko opredelil do vplivov oziroma vzroka nesreče in do mnenja delovne inšpektorice, s katerim se obramba v določenem delu ne strinja, kar bo razvidno iz obtoženčevega zagovora oziroma nadaljevanja postopka“. Na glavni obravnavi je obramba izjavila, da vztraja pri podanem dokaznem predlogu.

29. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da glede na obsežno izveden dokazni postopek strokovno znanje izvedenca za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebno (3. točka obrazložitve sodbe). Višje sodišče je odločitvi sodišča prve stopnje in razlogom pritrdilo (5. točka obrazložitve sodbe). Kaj je bil vzrok delovne nesreče, je sodišče prve stopnje ugotovilo že z drugimi dokazi in zaključilo, da obsojenec v nasprotju z določbami ZGO-1 ni ZVZD-1 ni zagotovil ustreznega odgovornega vodjo del na gradbišču, ter delavcem v nasprotju z Uredbo ni zagotovil ustreznih delovnih odrov. Izvedenčevo strokovno znanje za ugotavljanje dolžnostnega ravnanja obsojenca v konkretnem primeru zato ni bilo potrebno, medtem ko obramba niti na predobravnavnem naroku niti pozneje na glavni obravnavi ni obrazložila, katerega dela mnenja delovne inšpektorice ne sprejema in zakaj. V zahtevi obsojenec tudi nedovoljeno širi utemeljitev dokaznega predloga, saj na predobravnavnem naroku izvedenca ni zahteval, da bi ta razjasnil vlogo vodje gradbišča. Zagovor obsojenca pa je v dokaznem postopku predmet dokazne presoje sodišča in ne naloga izvedenca, kot si to zmotno razlaga obsojenec. Iz podatkov kazenskega spisa je tudi razvidno, da se je glede enakega ugovora obsojenčevih zagovornikov opredelilo Vrhovno sodišče že s sodbo z dne 28. 6. 2018, zato se v tem delu sklicuje na tamkajšnje zaključke (v 20. in 21. točki obrazložitve citirane sodbe).

30. Obsojenec konkretnih razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga po postavitvi izvedenca gradbene stroke v zahtevi niti ne izpodbija, pač pa poskuša vnesti dvom v pravnomočno ugotovljena dejstva. Vztraja, da ni bil dolžan postaviti odgovornega vodje del, niti ne zagotoviti ustreznih delovnih odrov, saj se kritičnega dne niso izvajala nevarna gradbena dela, zato tudi ni šlo za gradbišče. Vzrok delovne nesreče je po njegovem mnenju treba iskati v pokojnikovem neupoštevanju navodil in opravljanju nalog, ki mu kritičnega dne niso bile odrejene. Obsojenec celo izrecno zatrjuje, da so za izpolnitev vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja umanjkali dokazi in je zato dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, s čimer po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

31. Obsojenec Vrhovnemu sodišču podaja pobudo, da uporabi določbo 427. člena ZKP, ker so po njegovem mnenju podana zmotna stališča obeh nižjestopenjskih sodišč glede odločilnih dejstev, ali je v konkretnem primeru šlo za gradbišče, ali je bil obsojenec oseba, odgovorna za varnost in zdravje delavcev pri delu ter, ali je bil dolžan zagotoviti ustrezne delovne odre. Vendar pa pri tem ne uveljavlja in ne konkretizira nobene kršitve zakonitosti, pri presoji katere bi se Vrhovnemu sodišču lahko pojavil precejšen dvom o resničnosti predstavljenih odločilnih dejstev, temveč na podlagi lastne dokazne ocene oporeka njihovemu obstoju. Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom.

C.

32. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

33. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 evrov po tarifnih številkah 7112 in 7152 Taksne tarife, njeno višino pa je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.

1 dr. Katja Filipčič in dr. Luka Tičar, v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek, Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS in Pravna fakulteta UL, Ljubljana, 2019, stran 395. 2 dr. Katja Filipčič in dr. Luka Tičar, v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek, Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS in Pravna fakulteta UL, Ljubljana, 2019, stran 399. 3 mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (2004), stran 799.