Up-55/99

26.9.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz ZPKZ Ž. na seji senata dne 26. septembra 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 891/98 z dne 8. 10. 1998 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 96/98 z dne 17. 6. 1998 in zoper nezakonita dejanja policije se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja, izrečena pa mu je bila kazen treh let zapora. V ustavni pritožbi navaja, da je nedolžen, da mu je bil ponarejeni denar podtaknjen in da gre za policijsko politični konstrukt, kateremu so sledila tudi sodišča. Obsojen naj bi bil na podlagi izsledkov uporabe posebnih ukrepov po ZKP, vendar pa naj bi bila odredba za izvajanje teh ukrepov izdana nezakonito, na podlagi dveh uradnih zaznamkov policije z neresnično vsebino. Med kazenskim postopkom naj bi mu bila s strani sodišča nato onemogočena identifikacija in zaslišanje policijskega informatorja "državljana ZRJ albanske narodnosti" oziroma dokazovanje, da ta sploh ne obstaja, kakor tudi identifikacija policijskega tajnega sodelavca "B.", ki ga je sodišče v ponovljenem postopku sicer zaslišalo kot pričo.

Neutemeljeno pa naj bi bil zavrnjen tudi njegov predlog za zaslišanje kriminalistov, ki so sestavili dokumenta z domnevno neresnično vsebino.

2.Ob aretaciji naj bi policija s pritožnikom fizično obračunala, ga mučila, telesno poškodovala in mu grozila z ubojem. Na podlagi policijsko političnega konstrukta pa naj bi mu bila od 21. 7. 1997 dalje tudi nezakonito odvzeta prostost in odrejen pripor. V zvezi z odreditvijo pripora tudi navaja, da naj bi Ustavno sodišče zavrglo njegovo pravočasno in zakonito ustavno pritožbo z dne 15. 12. 1997.

3.Pritožnik zatrjuje kršitev 1. člena, 3. člena, prvega odstavka 5. člena, prvega odstavka, drugega odstavka in točke d tretjega odstavka 6. člena ter prvega in drugega odstavka 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 - EKČP) ter 1. člena, 2. člena, 8. člena, 14. člena, 19. člena, 20. člena, 21. člena, 22. člena, 23. člena, 25. člena, 27. člena, 29. člena in 153. člena Ustave.

4.V ustavni pritožbi navaja, da je dne 23. 12. 1998 zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar Vrhovno sodišče o njej še ni odločilo. Ne predlaga izjemne obravnave pred izčrpanjem pravnih sredstev. Dne 5. 5. 1999 je pritožnik predlagal prednostno reševanje zadeve. Dne 28. 1. 2000 pa je Ustavnemu sodišču posredoval v vednost predlog Vladi za prijateljsko poravnavo, iz katere je razvidno, da naj bi zaradi nezakonitega ravnanja "proti nekaterim fizičnim in pravnim subjektom oz. državnim organom" dne 16. 12. 1999 vložil tožbo v upravnem sporu.

5.Po določbi 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je mogoče ustavno pritožbo vložiti šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva zoper posamični akt, ki se z ustavno pritožbo izpodbija. Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

6.Na podlagi 420. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP) je mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedeno izredno pravno sredstvo lahko obdolženi vloži tudi, če meni, da so kršitve človekovih pravic s strani policije obrodile nedovoljene dokaze (ali dokaze pridobljene na njihovi podlagi), izpodbijana sodba pa se nanje opira (navedeno stališče je Ustavno sodišče sprejelo v sklepu št. Up-6/92 z dne 4. 11. 1996; Uradni list RS, št. 75/96 in OdlUS V, 205). Če dejanja policije niso vplivala na izid konkretnega kazenskega postopka, pa ima prizadeti možnost sodno varstvo in odpravo morebitnih posledic uveljavljati v drugih postopkih za varstvo pravic.

7.V obravnavanem primeru je pritožnik vložil ustavno pritožbo zoper pravnomočno sodbo pred odločitvijo o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. Da bi obstajali pogoji za izjemno odločanje Ustavnega sodišča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, pritožnik ne zatrjuje, Ustavno sodišče pa jih samo tudi ni ugotovilo. V zvezi z zatrjevanimi nezakonitimi dejanji policije ob aretaciji, ki jih morda ne bi mogel uveljavljati v rednih in izrednih pravnih sredstvih zoper izpodbijano pravnomočno sodbo, pa pritožnik ne izkazuje, da je pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpal predvideno sodno varstvo. Iz listine, ki je bila Ustavnemu sodišču poslana v vednost, je sicer razvidno, da je pritožnik zoper nezakonita ravnanja "državnih organov" vložil tožbo v upravnem sporu, vendar o njej očitno še ni bilo odločeno. Glede na navedeno je bilo treba ustavno pritožbo kot preuranjeno zavreči.

8.Pritožnikove navedbe o zavrženju njegove pravočasne in zakonite ustavne pritožbe zoper odreditev pripora pa so neresnične. Njegove ustavne pritožbe z dne 15. 12. 1997, v delu, v katerem se je nanašala na priporne sklepe, Ustavno sodišče namreč ni zavrglo, temveč je po opravljenem postopku za preizkus ustavne pritožbe sklenilo, da je ne sprejme v obravnavo. Ugotovilo je namreč, da z izpodbijanimi sklepi o podaljšanju pripora in o zavrnitvi predloga za njegovo odpravo očitno ni bila kršena pritožnikova pravica do osebne svobode (sklep št. Up-323/97 z dne 15. 4. 1998). Sklep je bil pritožniku vročen dne 19. 5. 1998.

9.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Lojze Ude.

Predsednica senata dr. Mirjam Škrk