Jedro

Ker ne obstoja resnični promet blaga med izdajatelji računov in tožnikom, gre za navideznost poslov in za fiktivne račune. Pravica do vstopnega DDV je zapisana v 62. členu ZDDV-1, vendar gre davčnemu zavezancu navedena pravica ob izpolnjevanju določenih pogojev. V obravnavanem primeru te pravice tožniku ni mogoče priznati iz razloga, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da izdajatelja računov dejansko nista opravila storitev, ki sta jih zaračunala z računi, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku za obdobje od 1. 10. 2007 do 31. 1. 2008 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčna obdobja oktober, november in december 2007 in januar 2008 v skupnem znesku 55.896,87 EUR in pripadajoče obresti v skupnem znesku 1.256,91 EUR, kar mora plačati na podračun, ki ga navaja davčni organ (točke I/ 1 do 3. izreka), z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe (točka II izreka), s tem, da zavezanec za davek ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu pa bremenijo davčni organ (točka III izreka), pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopenjski organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 6. 2007 do 31. 3. 2008. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 23. 6. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Težišče DIN je bilo ugotavljanje upravičenosti uveljavljanja vstopnega DDV iz naslova storitev, ki naj bi jih tožniku opravile družbe: A. d.o.o., B. d.o.o., C. s.p. Pri pregledu prejetih računov je bilo razvidno, da je tožnik v knjige prejetih računov evidentiral prejete račune s strani omenjenih družb ter na podlagi teh računov obračunal odbitek vstopnega DDV.

Od A. d.o.o. je tožnik prejel račun št. 234 z dne 30. 9. 2007 v vrednosti 118.888,00 EUR z DDV v višini 23.777,60 EUR ter dobropis št. 3 z dne 15. 1. 2008 v vrednosti 68.887,50 EUR z DDV v vrednosti 13.777,50 EUR.

Od B. d.o.o. je tožnik prejel naslednje račune: - račun št. 7011 z dne 30. 10. 2007 v vrednosti 40.950,00 EUR z DDV v višini 8.190,00 EUR; - račun št. 7018 z dne 2. 12. 2007 v vrednosti 77.314,00 EUR z DDV v višini 15.462,80 EUR; - račun št. 7023 z dne 12. 12. 2007 v vrednosti 101.850,00 EUR z DDV v višini 20.370,00 EUR.

Od C. s.p. je tožnik prejel račun št. 6 z dne 17. 12. 2007 v vrednosti 9.369,84 EUR z DDV v višini 1.873,97 EUR.

Tožnik je v zvezi z navedenimi računi predložil podizvajalsko pogodbo št. 002/2007 z dne 1. 9. 2007, sklenjeno med tožnikom kot glavnim izvajalcem ter A. d.o.o. kot podizvajalcem. Iz navedene pogodbe je med ostalim razvidno, da je predmet pogodbe izvedba naročenih del na določenih objektih, navedenih v aneksih k tej pogodbi in sicer aneksu št. 1, aneksu št. 2 in aneksu št. 3. V zvezi z navedenimi storitvami je tožnik poslal družbi A. d.o.o. dne 18. 12. 2007 dopis, v katerem ga obvešča, da so po računu 234 obračunali celotno metražo plinovoda, ker pa dela na objektu Dragočajna niso bila izvedena, ker varilci niso imeli ustrezne dokumentacije o usposobljenosti, teh del ne priznajo. Zato od družbe A. d.o.o. zahteva dobropis v višini 68.887,50 EUR.

Tožnik je v zvezi s prejetimi računi od B. d.o.o. predložil podizvajalsko pogodbo št. 003/2007 z dne 20. 9. 2007, sklenjeno med tožnikom kot glavnim izvajalcem ter B. d.o.o. kot podizvajalcem. Iz navedene pogodbe je med ostalim razvidno, da je predmet pogodbe izvedba naročenih del na določenih objektih, navedenih v aneksih k tej pogodbi in sicer aneksu št. 1, aneksu št. 2 in aneksu št. 3. Navedeni dokumenti imajo kot prilogo tudi primopredajni zapisnik o dokončanju del. Navedene storitve po računih družbe B. d.o.o. so bile plačane po asignacijski pogodbi družbi D. d.o.o., kar je razvidno iz asignacijske pogodbe z dne 31. 3. 2008, sklenjene med asignantom B. d.o.o., asignatom, tožnikom ter asignatarjem D. d.o.o. V zvezi z opravljenimi storitvami družbe B. d.o.o. in A. d.o.o. je tožnik v postopku DIN povedal, da so zaradi povečanja obsega dela iskali zunanje izvajalce. Po poizvedovanju so prišli do nekega E., ki se je predstavil kot predstavnik družbe B. d.o.o. in je bil pripravljen prevzeti posel. Z direktorjem in odgovorno osebo družbe B. d.o.o. ni nikoli imel stika. Po izjavi tožnika so bila dela opravljena v skladu s podizvajalsko pogodbo in aneksom k tej pogodbi. Pogodba in aneks sta bila s strani „E.“ prevzeta na sedežu tožnika ter podpisana s strani direktorja družbe B. d.o.o. in poslana nazaj po pošti. Z družbo A. d.o.o. je tožnik prišel v stik preko družbe E. d.o.o. Ker niso v redu opravili posla, je tožnik zavrnil fakturo št. 234 z dne 30. 9. 2007. Zato je A. d.o.o. izdal dobropis št. 3 z dne 15. 1. 2008, ki je bil s strani tožnika potrjen 1. 2. 2008. V postopku DIN pri družbi A. d.o.o. za obdobje od 19. 6. 2007 do 31. 1. 2008 je davčni organ ugotovil, da iz podatkov transakcijskega računa ni razvidno, da bi A. d.o.o. preko računa poravnaval obveznosti do svojih dobaviteljev oziroma podizvajalcev. Zato tudi ni razvidno, kdo so bili podizvajalci, ki naj bi za A. d.o.o. opravljali storitve, kajti A. d.o.o. ne zaposluje delavcev, tako ni imel nikakršnih kadrovskih pogojev, da bi lahko opravljal storitve. Poslovne aktivnosti navedene družbe so bile omejene na izdajanje fiktivnih računov oz. le na poslovanje s transakcijskim računom. Iz ogleda poslovnega prostora na naslovu navedene družbe je bilo ugotovljeno, da se na tem naslovu dejavnost ne opravlja. Navedeni družbi je bila 29. 2. 2008 izdana odločba o prenehanju identifikacije za namene DDV.

Pri preverjanju poslovanja družbe B. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da se odgovorna oseba na pisno vabilo davčnega organa v zvezi s poslovanjem s tožnikom ni odzvala. Ugotovil je tudi, da se na naslovu registracije družbe dejavnost ne opravlja. Iz davčnih izkazov navedene družbe za leto 2007 ni razviden promet oz. prihodki po računih tožniku. Iz podatkov transakcijskega računa za navedeno družbo ni razvidno, da bi poravnavala obveznosti do svojih dobaviteljev oziroma podizvajalcem. Družba nima osnovnih sredstev in ne opreme ter ni registrirana za inštaliranje vodovodnih, plinskih in ogrevalnih naprav. Plačilo po računih št. 7001, 7018 in 7023 je bilo po asignacijski pogodbi nakazano družbi D. d.o.o. Slednja po ugotovitvi davčnega organa ni identificirana za namene DDV ter se na naslovu družbe dejavnost ne opravlja.

Davčni organ zato zaključuje, da izdanih računov družb A. d.o.o. in B. d.o.o. ne more šteti za verodostojne, saj obravnavanih storitev dejansko nista opravili navedeni družbi, prav tako je bilo ugotovljeno, da gre za neplačujoča gospodarska subjekta, ki sta sicer obračunala DDV na izdanih računih, vendar le-tega nikoli plačala. Navedeni družbi sta t. i. „missing traderja“ oz. „neplačujoča gospodarska subjekta“ kakor takšne družbe imenuje Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004. Davčni organ se sklicuje na 3. člen in 1. odstavek 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006 in spremembe, v nadaljevanju ZDDV-1) ter na 3. odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. V uvodu v Slovenske računovodske standarde (Uradni list RS, št. 118/05 -75/06, v nadaljevanju SRS) je v temeljnih računovodskih predpostavkah določeno, da se pri zunanjem računovodskem poročanju zahtevata resničnost in poštenost predstavljanja računovodskih izkazov. Kakovostne značilnosti računovodskih izkazov in s tem tudi celotnega računovodenja so predvsem: razumljivost, ustreznost, zanesljivost in primerljivost. Iz ugotovitev davčnega organa pri družbah A. d.o.o. in B. d.o.o. izhaja, da omenjeni družbi nista izkazala verodostojnosti poslovnih dogodkov v duhu SRS, ki jih izkazujejo njihovi izdani računi. Navedeni družbi nista bili dosegljivi na noben način, na priglašenem poslovnem prostoru nista delovali, poslovanje je bilo osredotočeno le na dvigovanje gotovine s transakcijskih računov, družbi nista imeli nobenih sredstev in kadrovskih pogojev, da bi lahko opravili storitve, ki sta jih izkazali na izdanih računih.

Davčni organ se sklicuje na Šesto direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS, ki ureja pravico do odbitka ter na sodbo Sodišča Evropske skupnosti, št. C-439/04 in C 440/04 (združena zadeva) z dne 6. 7. 2006, ki je odločilo, da v primeru, če davčna uprava ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, je pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov in je naloga nacionalnega sodišča, da zavrne pravico do odbitka, če se ugotovi glede na objektivne elemente, da se je pravica uveljavljala z goljufijo. Navaja objektivne okoliščine, ki dokazujejo, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri navideznih poslih, ki so del utaje DDV (ni izvedel preveritev o delovanju navedenih družb; podizvajalske pogodbe in anekse za dela, primopredajne zapisnike ter asignacijsko pogodbo je sklepal oz. podpisoval preko nepoznanih oseb; ni vedel kdo je dejansko opravljal dela; ni preveril komu je nakazal sredstva po asignacijski pogodbi za plačilo računov družbe B.).

Za prejeti račun št. 6 z dne 17. 12. 2007 izdajatelja C. s.p. pa je bilo v postopku ugotovljeno, da C. s.p. ni identificiran za namene DDV. V skladu z 1. odstavkom 63. člena ZDDV-1 tožnik ni imel pravice do odbitka DDV.

Davčni organ tožnikove pripombe zavrača in zaključuje, da tožnik nima pravice do odbitka po spornih računih v skupnem znesku 55.896,87 EUR. Obresti je davčni organ izračunal na podlagi 95. člena ZDavP-2 v znesku 1.256,91 EUR.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje v skladu z 2. odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Drugostopenjski organ pri pregledu spornih računov ugotavlja, da obstoja pri tovrstnih računih vprašanje njihove verodostojnosti glede na to, da je npr. iz računa št. 7018 z dne 2. 12. 2007 z datumom opravljene storitve 30. 11. 2007 zaračunana med drugim tudi izvedba strojnih inštalacij na st. objektu ... ob železnici v vrednosti 35.100,00 EUR in nato še popolnoma ista storitev, zaračunana po računu št. 7023 z dne 12. 12. 2007 z datumom opravljene storitve 8. 12. 2007, vendar v vrednosti 40.950,00 EUR, kar je nemogoče, glede na datume opravljenih storitev po navedenih računih. Poleg tega pravna oseba B. d.o.o. ni bila registrirana za tovrstne dejavnosti. Ob tem obstoja dvom, ali morebiti gre tudi za podvojene iste zaračunane stroške. Pritožbeni organ pojasnjuje, da morajo biti listine, na podlagi katerih se v poslovnih knjigah izkazujejo stanja sredstev in obveznosti, sestavljene do take mere, da je iz njih jasno in brez dvoma razvidno katere dogodke odražajo. V skladu s 85. členom ZDDV-1 mora vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogočajo pravilno in pravočasno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV. Glede na to, da v obravnavanem primeru za odločitev davčnega organa o nepriznavanju odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da storitve po izstavljenih računih s strani imenovanih družb niso bile opravljene, pri tem niti ni odločilno, ali je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri navideznih poslih, ki so del utaje DDV.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik ponovno pojasnjuje, da v postopkih DIN družb, ki so izdale sporne račune, ni sodeloval, zato se do ugotovitev iz teh postopkov ne more posebej opredeljevati. Postopanje davčnega organa, ko v postopku uporabi izsledke že opravljenih DIN, pri tem pa tožnika s slednjimi ne seznani in mu ne omogoči, da se o slednjih izjasni, predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, s tem pa tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Tožnik poudarja, da je zanj dejstvo, da gre pri navedenih družbah za neplačujoča gospodarska subjekta, veliko presenečenje. Pri poslovanju z navedenima družbama je ravnal kot dober strokovnjak, preveril je ali sta družbi vpisani v sodni register in ali sta zavezanki za DDV. Pri svojem poslovanju je ravnal v dobri veri, saj mu dejstvo, da gre za t. i. missing traderje, ni bilo znano. Tožnik je v celoti posloval z verodostojno dokumentacijo. Vse storitve, ki so bile tožniku zaračunane, so bile zanj tudi dejansko opravljene. Če storitev ne bi bila opravljena, potem je tožnik ne bi plačal in bi prejeti račun zavrnil. Da pa so storitve dejansko bile opravljene, je mogoče preveriti tudi na objektih, na katerih so se opravljale. Tožniku ni jasno, zakaj davčni organ ni opravil ogleda, da bi se lahko prepričal, da so storitve po računih, ki so predmet inšpekcijskega pregleda, dejansko bile opravljene. Nikjer ni določena obveznost gospodarskih subjektov, da bi za vse poslovne partnerje morali preverjati njihovo boniteto.

Tožnik ostro zanika trditve davčnega organa, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za t. i. navidezne posle. Opozarja, da glede na določilo 50. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07, OZ) navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi. Davčni organ ni izvajal ugotovitvenega postopka v smeri kaj naj bi t.i. fiktivni posli prikrivali, torej vsebine prikritega pravnega posla, kar bi glede na določilo 3. odstavka 74. člena ZDavP-2 bil dolžan storiti. Glede na dejstvo, da zakonodajalec tožniku kot davčnemu zavezancu ni naložil preverbe, ali izstavljalec računa po izstavljenem računu odvede in plača obračunani DDV proračunu RS, je jasno, da pravna podlaga za prevalitev davčnega bremena na tožnika ne obstoji. Tožnik ni imel prav nobenega razloga, da bi dvomil v pravilnost poslovanja družb, ki so izstavile predmetne račune. Tožnik se sklicuje na načelo materialne resnice v davčnih zadevah, po katerem bi davčni organ bil dolžan ugotoviti vsa dejstva v predmetni zadevi. Davčni organ prihaja sam s seboj v nasprotje, ko po eni strani trdi, da storitve nikoli niso bile opravljene in so bili izstavljeni računi fiktivni, po drugi strani pa priznava, da so bile storitve opravljene, le da ni jasno, kdo jih je opravil. Prvostopenjski organ je pri vodenju predmetnega postopka zagrešil tudi vrsto kršitev pravil postopka. Tožnik je večkrat pojasnil, da je edina obveznost, ki jo ima v zvezi s svojimi podizvajalci, ki mu izdajajo račune z obračunanim DDV, da ugotovi, ali so vpisani v register davčnih zavezancev za DDV in ali vsebujejo računi, ki jih ti dobavitelji izdajajo, vse predpisane podatke v skladu z določili 34. člena ZDDV. Zato je nerazumljivo sklicevanje davčnega organa, da bi tožnik moral opraviti poizvedbe o sedežih družb itd. Tožnik se sklicuje še na načelo nevtralnosti, ki se izraža ravno v uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločitev (odločbo prvostopenjskega organa in odločbo drugostopenjskega organa) odpravi in predmetni postopek ustavi ter zahteva povrnitev stroškov tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožeča stranka v tožbi navaja iste razloge, kot jih je pred tem podala že v pritožbi, na katere je tožena stranka že v celoti odgovorila, in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da sta jih izdala t. i. „neplačujoča gospodarska subjekta“ oziroma tudi t. i. „missing traderja“. Prvostopenjski organ ugotavlja, da storitve s strani omenjenih subjektov po navedenih računih niso bile opravljene, čemur pritrjuje tudi drugostopenjski organ, saj tožnik v postopku nasprotnega ni uspel dokazati. Prvostopenjski organ tožniku očita tudi obstoj subjektivnega elementa oziroma vedenje, da z nakupom sodeluje pri transakciji utaje davka na dodano vrednost. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da sta izdajatelja računov - družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. t. i. „missing traderja“, računi, ki sta jih navedena subjekta izdala tožniku, tudi po presoji sodišča ne izkazujejo, da so bile storitve iz navedenih računov res opravljene s strani izdajatelja računov, prav tako navedenega ne izkazujejo priložene listine (podizvajalske pogodbe z aneksi, primopredajna zapisnika). Ugotovitve, na katerih temelji ocena davčnega organa, da so omenjeni računi, s katerimi je tožnik uveljavljal pravico do odbitka, fiktivni, res izhajajo iz okoliščin, ki jih podrobno navajata oba organa. Tožnik samemu zaključku davčnega organa, da gre pri omenjenih subjektih za neplačujoča gospodarska subjekta ne nasprotuje, pač pa nasprotuje zaključku davčnega organa, ki mu očita vedenje, da z nakupom sodeluje pri transakcijah utaje davka na dodano vrednost. Vendar je tudi po mnenju sodišča tožniku mogoče očitati, da je na podlagi objektivnih okoliščin, na katere se sklicuje davčni organ, in na podlagi katerih davčni organ zaključuje, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, katerih namen je zloraba DDV (tožnik ni izvedel preveritev o delovanju omenjenih družb; podizvajalske pogodbe, anekse, primopredajne zapisnike ter asignacijsko pogodbo je sklepal preko nepoznanih oseb; tožnik ni vedel, kdo je dejansko opravljal dela; tožnik ni preveril komu je nakazal sredstva po asignacijski pogodbi za plačilo računov družbe B. d.o.o.). Tožnik v postopku pa ni uspel dokazati, da bi bile storitve po spornih računih res opravljene s strani izdajateljev računov. Navedena okoliščina pa je pomembna, ker je treba dokazati opravljene storitve s strani izdajatelja računov (62. člen ZDDV-1), kar gre v breme tožnika, kolikor uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova. Če izdan račun temelji na neresnični transakciji, če promet blaga oz. storitev ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. Zgolj izdani računi še ne dajejo pravice do odbitka DDV, ampak mora biti izkazano, da so bile storitve res opravljene s strani izdajateljev računov. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C 342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV.

Dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, je na strani zavezanca za davek (1. in 3. odstavek 95. člena ZDavP-1, 1. in 3. odstavek 76. člena ZDavP-2). Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1, 77. člen ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložene listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožnik moral za svoje trditve, da listine odražajo resnično dejansko stanje, predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožnik ni storil. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore tožnika, ki meni, da je v konkretni zadevi dokazno breme na strani davčnega organa in ne na strani tožnika. Tožnik v postopku ni dokazal, da so bile storitve, glede katerih so izdani predmetni računi, res opravljene prav s strani izdajatelja računov. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da bi davčni organ moral opraviti ogled, da bi se prepričal, da so bile storitve iz navedenih računov dejansko opravljene. Ne zadošča ugotovitev o tem, da so bile storitve opravljene, pač pa je treba dokazati, da je storitev opravil izdajatelj računa. Tega pa tožnik v postopku ni uspel dokazati.

Ker ne obstoja resnični promet blaga med izdajatelji računov in tožnikom, gre tudi po mnenju sodišča za navideznost poslov in za fiktivne račune. Res je pravica do vstopnega DDV zapisana v 62. členu ZDDV-1, vendar gre davčnemu zavezancu navedena pravica ob izpolnjevanju določenih pogojev. V obravnavanem primeru te pravice tožniku ni mogoče priznati iz razloga, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da izdajatelja računov (tj. A. d.o.o., B. d.o.o.) dejansko nista opravila storitev, ki sta jih zaračunala z računi, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka. Zato gre tudi po mnenju sodišča za posle in izdajo računov, katerih namen je pridobiti le davčno ugodnost (odbitek DDV). V 3. odstavku 74. člena ZDavP-2 je izrecno določeno, da navidezni posli ne vplivajo na obdavčenje, vsebinsko enako določbo je imel tudi 5. odstavek 7. člena ZDavP-1. Sodišče se strinja z zaključkom obeh davčnih organov, da navideznost poslov izhaja iz okoliščin, ki jih opisujeta. Davčni organ ima namreč pravico in dolžnost ugotavljati kako so poslovni dogodki potekali in ali iz njih izhaja dolžnost plačila davčnih obveznosti. Gre za prisilne predpise, ki se jim stranke s sklepanjem navideznih poslov ne morejo izogniti.

Pravilna pa je tudi ugotovitev drugostopenjskega organa, da gre pri računih št. 7018 in 7023, ki ju je izdal B. d.o.o., za isto storitev (izvedba strojnih inštalacij na st. objektu ... ob železnici) in da je zato vprašljiva njuna verodostojnost. Drugostopenjski organ pa tudi ugotavlja, da B. d.o.o. ni bil registriran za tovrstne dejavnosti. Prav tako je pravilno sklicevanje prvostopenjskega organa na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti (sedaj Sodišča Evropske Unije) ES C-439/04 in C-440/04 (združena zadeva), iz katere izhaja, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, kolikor je moč očitati subjektivni element, ki je po mnenju sodišča v obravnavanem primeru tudi podan. Iz omenjene sodbe izhaja, da gre pravica do odbitka davčnemu zavezancu, ki je dobroveren, za kar pa, kot že pojasnjeno, v navedeni zadevi po mnenju sodišča ne gre. Šesto direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 (77/388/EGS)(1) je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo.

Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da v postopkih DIN družb, ki so izdale sporne račune, ni sodeloval, zaradi česar naj bi prvostopenjski organ bistveno kršil pravila upravnega postopka in kršil tudi Ustavo RS. Tožnik je bil o ugotovitvah davčnega organa v zvezi z omenjenima družbama seznanjen (zapisnik davčnega organa z dne 23. 6. 2008) in je na navedeni zapisnik podal tudi pripombe. Poleg tega tožnik ne nasprotuje ugotovitvam davčnega organa v zvezi z navedenimi družbami, pač pa nasprotuje zaključku davčnega organa, ki mu očita vedenje, da je sodeloval pri davčni utaji. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 62. člena in 63. člena ZDDV-1. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1. Op. št. (1) : Navedeno direktivo je nadomestila Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006.