Jedro

Tožnik za gradnjo sporne ograje v času odreditve inšpekcijskega ukrepa ni imel nobenega upravnega dovoljenja, čeprav bi ga moral imeti. Kot primarna sankcija za nedovoljen poseg v prostor je določena odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja (1. odstavek 73. člena ZUN), zgolj, kadar ta sankcija ni možna, se lahko poseg sanira na drugačen način. Predmet presoje je ograja in betonski robnik, pri odstranitvi katerih pa ne gre za poseg v prostor, kjer ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Zato ne pride v poštev izrek inšpekcijskega ukrepa po 2. odstavku 73. člena ZUN).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 19.12.2001, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Urbanistične inšpekcije Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 15.6.2001. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje pod točko 1 izreka odločil, da mora tožnik kot investitor po prejemu te odločbe odstraniti ograjo iz vgrajenih kovinskih palic in napete žice ter betonski robnik z zemljo, nasuto znotraj tega robnika, vse na zemljišču s parc. št... k.o... ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Pod 2. točko je odločil, da za objekt iz 1. točke izreka oziroma poseg v prostor veljajo prepovedi, kot izhaja iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, pod točko 3 pa je odločil, da bo v primeru, če investitor ne bo opravil naloženega dejanja, to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške. Pod 4. točko je še odločil, da bo stroške izvršbe plačal investitor na podlagi posebnega sklepa, pod 5. točko pa, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da iz izpodbijane odločbe ter podatkov upravnih spisov izhaja, da tožnik za gradnjo sporne ograje in betonskega robnika v času odreditve inšpekcijskega ukrepa ni imel nobenega upravnega dovoljenja, čeprav bi ga moral imeti. Navedeno dejstvo med strankama niti ni sporno, saj tožnik ne zatrjuje niti ne izkazuje, da bi imel kakršnokoli upravno dovoljenje za sporni poseg v prostor. Tako dejansko stanje pa že zadošča za odreditev inšpekcijskega ukrepa po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN (Uradni list RS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97). Organ prve stopnje je tako ravnal prav, ko je po ugotovitvi, da sta sporna ograja in betonski robnik zgrajena oziroma postavljena brez upravnega dovoljenja, tožniku odredil odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja na lastne stroške. Glede na to, da je zakonodajalec za nedovoljene posege v prostor kot primarno sankcijo določil odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja, ni utemeljen ugovor tožnika, da bi ga moral upravni organ najprej napotiti na pridobitev upravnega dovoljenja, kot to določa 2. odstavek 73. člena ZUN. Neupošteven pa je tudi ugovor tožnika, da je šlo v obravnavanem primeru le za obnovo ograje, saj podatki še zlasti fotografije, ne dajejo podlage za takšen zaključek.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi moralo prvostopno sodišče razpisati glavno obravnavo, saj je iz listin v upravnem postopku jasno razvidno, da je dejansko stanje med strankama sporno. Prvostopnemu upravnemu organu je bilo namreč jasno predočeno, da je bila sporna ograja postavljena s strani izvajalcev adaptacije sosednjega poslovnega objekta. Tožnik je svoj poslovni objekt kupil vključno z že izvedeno zunanjo ureditvijo. Kot je tožniku znano, je bila prej postavljena ograja odstranjena zaradi izvajanja energetskih vodov. Po končanem izvajanju pa je bilo vzpostavljeno prejšnje stanje ter je tako šlo za adaptacijo po 51. členu ZUN. Tožnik je bil prepričan, da je s sporno ograjo vse v redu, ko pa je izvedel, da naj ne bi bila postavljena v skladu z zakonodajo, je takoj pristopil k pridobitvi ustrezne odločbe o priglasitvi del. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča glede uporabe 2. odstavka 73. člena ZUN, saj dejansko stanje predmetne zadeve vsekakor daje podlago za takšen ukrep prvostopnega organa, kateremu je bilo v času sprejetja obravnavanega ukrepa znano, da je tožnik že pridobival upravno dovoljenje, ki ga je z odločbo z dne 14.6.2002 tudi pridobil, da tožnik ni pridobil dovoljenja prej, pa ni njegova krivda, saj je upravni postopek potekal nesorazmerno dolgo časa. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi izpodbijani upravni akt, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik za gradnjo sporne ograje in betonskega robnika v času odreditve inšpekcijskega ukrepa ni imel nobenega upravnega dovoljenja, čeprav bi ga moral imeti. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa se je po oceni revizijskega sodišča prvostopno sodišče pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 73. člena ZUN (Uradni list RS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97). Po tej zakonski določbi odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. Pri tem pa so neutemeljeni revizijski ugovori, da bi bilo v obravnavanem primeru potrebno uporabiti 2. odstavek 73. člena ZUN, ki določa, da če urbanistični inšpektor ugotovi, da sanacija iz prejšnjega odstavka predstavlja poseg v prostor po določbah tega zakona, odredi zavezancu pridobitev dovoljenja zanj. Tudi po presoji revizijskega sodišča je zakonodajalec za nedovoljene posege v prostor kot primarno sankcijo določil odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja, zgolj kadar ta sankcija ni možna, pa se lahko poseg sanira na drugačen način. Predmet presoje v obravnavani zadevi sta ograja iz kovinskih palic in napete žice ter betonski robnik, pri odstranitvi katerih pa ne gre za poseg v prostor, kjer ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja in zato pri tej vrsti posega ne pride v poštev izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 2. odstavka 73. člena ZUN, temveč po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN. Na drugačno odločitev revizijskega sodišča ne more vplivati revizijski ugovor o naknadni pridobitvi odločbe o dovolitvi priglašenih del, saj je za odločitev pravno pomembno le stanje v času ukrepanja urbanističnega inšpektorja. Sicer je postopek pridobivanja dovoljenj povsem ločen od postopka, ki ga je v konkretni zadevi vodil urbanistični inšpektor zaradi nedovoljenega posega v prostor. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

Po oceni revizijskega sodišča tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka zaradi neopravljene glavne obravnave. Stranke namreč v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale, prav tako pa, razen vpogleda v upravni spis oziroma odločbo tožene stranke, tudi niso predlagale nobenih dokazov.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.