Jedro

Tožeča stranka je sicer predložila račun, izstavljen na toženo stranko, vendar pa hkrati tudi pripadajočo dobavnico št. 01306, iz katere pa ni razvidno, da bi bilo blago izročeno toženi stranki, ampak tretji osebi (Društvo N.), zaradi česar ni možen zaključek, da je v tem delu tožeča stranka na podlagi predloženih listin s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj obligacijskega razmerja s toženo stranko. Zato v tem delu ni podana domneva nevarnosti iz 1. odst. 258. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke delno ugodi in se sklep o predhodni odredbi, opr.št. Pg 1 z dne 7.7.2011, razveljavi v delu, kolikor je dovoljeno zavarovanje tudi za glavnico v znesku 318,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2010 do plačila, ter se v tem delu predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne. V ostalem pa se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 10.8.2011 in potrdilo svoj sklep opr.št. Pg 1 z dne 7.7.2011; II.) odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

Proti navedenemu sklepu je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala razveljavitev sklepa o izdaji predhodne odredbe, ter uveljavljala povrnitev stroškov postopka. Trdi, da primarno nasprotuje sklepu o potrditvi predhodne odredbe v delu, ki se nanaša na zavarovanje terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, ker tožeča stranka v predlogu za izdajo predhodne odredbe ni določno opredelila zneskov, ki jih želi zavarovati in ni navedla kapitaliziranega zneska teh obresti na dan vložitve predloga za izdajo predhodne odredbe, temveč zgolj zneske, od katerih tečejo obresti do plačila. V tem delu je sklep nezakonit in neizvršljiv. Navaja, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 10.2.2011 res zanikala obstoj obligacijskega razmerja, saj iz podatkov iz izvršilnega predloga, vloženega v elektronski obliki, ni bilo mogoče razbrati, na kaj naj bi se računi nanašali. Predvsem pa ni tožeča stranka izkazala obstoja pogoja iz 1. točke 1. odst. 258. čl. ZIZ, saj ni izkazala verjetnosti obstoja obligacijskega razmerja. Slednje je potrebno dokazati z listinami, česar pa predložene listine tožeče stranke ne izkazujejo. Tožeča stranka je predložila račun št. 739 ter medsebojno kompenzacijo za znesek 2.387,78 EUR. V tem delu tožeča stranka ni uspela dokazati dejstva, da bi tožena stranka karkoli naročila, predvsem pa ne, v kakšni količini in po kakšni ceni, saj ni predložila niti pogodbe, naročilnice, dobavnice ali druge listine, ki bi izkazovala višino terjatve. Medsebojna kompenzacija za prej navedeni znesek dokazuje zgolj dejstvo, da sta stranki nekoč poslovno sodelovali in da je imela tožeča stranka po omenjenem računu odprto terjatev v višini 2.387,78 EUR, nikjer pa ne dokazuje obstoja preostalega dela terjatve v višini 2.412,24 EUR. V zvezi z računom št. 741 za znesek 318,60 EUR tožeča stranka prav tako ni uspela dokazati obstoja obligacijskega razmerja, saj ni predložila naročilnice, predložila pa je dobavnico št. 01306, iz katere izhaja, da je bilo blago izročeno Društvu N., ki je drug poslovni subjekt in nima nikakršne povezave s toženo stranko. Tožeča stranka je predložila račun št. 861, dobavnica je podpisana s strani neznane osebe, brez žiga tožene stranke, ki pa žig dejansko uporablja v pravnem prometu. Poleg tega pa je sama tožeča stranka dokazala, da je bil račun dejansko zavrnjen. Predložen je bil tudi račun št. 974 in s strani neznane osebe podpisana dobavnica. Tožena stranka posebej opozarja sodišče, da je račun enostranska listina, za katero vsekakor ni mogoče trditi, da dokazuje obstoj obligacijskega razmerja, enako ni mogoče trditi za dobavnico.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče soglašati s pritožbenim stališčem, da ni tožeča stranka določno opredelila svoje terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti od posamičnih glavničnih zneskov, ker ni navedla kapitaliziranega zneska na dan vložitve predloga za predhodno odredbo. V zakonu ni nobene podlage za takšno zahtevo do predlagatelja. Tudi v situaciji, ki je primerljiva z obravnavano, in sicer v primeru, ko sodišče dovoli izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, slednji s sklepom naloži, naj blokira dolžnikova sredstva na računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi (1. odst. 138. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Terjatev je v predlogu za izdajo predhodne odredbe v obrestnem delu (pravilno in) določno opredeljena takrat, ko se ujema s sklepom o izvršbi, ki je bil v obravnavanem primeru podlaga za izdajo sklepa o predhodni odredbi.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da v primeru, ko dolžnik zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, zgolj predložitev računa, na katerem je temeljil sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ne zadošča za zaključek o verjetnosti obstoja obligacijskega razmerja, glede na to, da je račun enostranska listina, ki jo je izdal upnik. Vendar pa je v obravnavanem primeru, kar se tiče računa št. 739, poleg tega upnik predložil tudi listino: „medsebojna kompenzacija“, ki jo je poleg upnika, sedaj tožeče stranke, podpisal tudi dolžnik (sedaj: tožena stranka), v kateri je kot obveznost tožene stranke naveden prav omenjeni račun in je tudi navedeno, da se ta poravnava delno v znesku 2.387,76 EUR. Na podlagi navedenih listin je zato po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen zaključek o verjetnosti obstoja obligacijskega razmerja. Prav takšen zaključek pa velja tudi v zvezi z računom št. 861, kateremu je priložena dobavnica, ki izkazuje prejem blaga, pri slednji pa gre za listino, kakršne se običajno izdajajo ob dobavah blaga; ali je ta dejansko podpisana s strani neznane osebe, kot se zatrjuje v pritožbi, pa bo stvar izvedenega dokaznega postopka. Iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka je sicer razvidno, da je bil navedeni račun s strani tožene stranke zavrnjen (ker znesek ni ustrezal dogovorjenemu), vendar pa je zatem tožeča stranka izstavila dobropis in uveljavlja le plačilo znižane vrednosti po navedenem računu. Tožeča stranka je tudi računu št. 974 priložila pripadajočo dobavnico – listino, ki običajno spremlja blago pri prodajnih pogodbah.

Utemeljena pa je pritožba le glede zneska 318,60 EUR s pp. V zvezi z njim je tožeča stranka sicer predložila račun, izstavljen na toženo stranko, vendar pa hkrati tudi pripadajočo dobavnico št. 01306, iz katere pa ni razvidno, da bi bilo blago izročeno toženi stranki, ampak tretji osebi (Društvo N.), zaradi česar ni možen zaključek, da je v tem delu tožeča stranka na podlagi predloženih listin s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj obligacijskega razmerja s toženo stranko. Zato v tem delu ni podana domneva nevarnosti iz 1. odst. 258. čl. ZIZ, tožeča stranka pa ni izkazala za verjetno nevarnost, da bo v primeru neizdaje predhodne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo (glede zneska 318,60 EUR s pp) in izpodbijano odločitev delno spremenilo tako, kot je navedeno v izreku; v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka; tožena stranka zato, ker je s pritožbo uspela le v manjšem delu (2. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), tožeča stranka pa zato, ker v odgovoru na pritožbo ni navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).