Jedro

Toženka dvom v istovetnost tožnika utemeljuje izključno s tem, da tožnik do izdaje sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Vendar pa po oceni sodišča ta okoliščina sama po sebi ne dosega pravnega standarda očitnega dvoma v istovetnost, ki mora biti podan, da je ta razlog za omejitev gibanja upravičen. Sodišče je namreč že v številnih sodnih odločbah zavzelo stališče, da odsotnost takega dokumenta še ne zadostuje za očiten dvom v identiteto.

To, da je treba opraviti osebni razgovor s prosilcem, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je razgovor procesno dejanje, ki ga je v postopku praviloma treba opraviti. Navedena določba ZMZ-1 pa govori o ugotavljanju dejstev, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-668/2018/5 (1312-07) z dne 18. 4. 2018, se odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1991, državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, zaradi ugotavljanja istovetnosti in določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od ustne naznanitve 17. 4. 2018 od 12.20 ure do prenehanja razlogov, vendar za največ tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec. V obrazložitvi izpodbijane odločbe opisuje njegovo pot in sicer naj bi iz Alžirije odšel v Turčijo, od tam pa je preko Grčije, Albanije, Črne Gore, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške prišel v Slovenijo. Ciljne države ni imel. Potni list je izgubil v Turčiji, osebno izkaznico pa ima v Alžiriji in jo bo poskušal pridobiti. Za mednarodno zaščito je zaprosil v Grčiji, kjer naj bi dobil negativni odgovor in v Črni Gori, kjer ni počakal na odločitev, ker mu je zastopnica povedala, da bo odločitev negativna. V mestu Šid je desetkrat prestopil mejo, pri čemer so ga prijeli varnostni organi, ki niso opravili postopka. Iz Velike Kladuše je večkrat skušal prečkati mejo s Hrvaško, hrvaški varnostni organi so mu poškodovali telefon in vzeli gotovino, vendar niso opravili postopka registracije, ampak so ga vrnili v Srbijo. Alžirijo je zapustil, ker ima samo eno ledvico in zaradi tega ne dobi službe. V Sloveniji ima brata, kateremu se želi pridružiti, da bi skupaj živela in bila dobra državljana. Usposobljen je za obrtniško delo in želi biti koristen za družbo.

2. Toženka ugotavlja, da tožnik vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo, iz katerega bi bilo v skladu z 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Istovetnost prosilca je nesporno ugotovljena, ko predloži eno od listin iz citirane določbe ZTuj-2, toženka pa ugotavlja le njeno pristnost. Zato toženka meni, da v tem primeru tožnikova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Upoštevaje okoliščine tj. ilegalno prečkanje več evropskih držav, v katerih ni zaprosil za mednarodno zaščito, ali je bila odločitev negativna, ali sploh ni počakal na odločitev, pa sklepa, da namerava prosilec nadaljevati svojo pot v druge države EU in nima namena ostati v Sloveniji. Zato je odločila, da se tožniku omeji gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, s čimer se zasleduje namen tega ukrepa in sicer onemogočiti osebam, katerih istovetnost ni izkazana, da se prosto gibljejo po državi in njihovo nadaljnje prehajanje mej držav članic EU.

3. Nadalje toženka navaja, da mora za to, da lahko odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ugotoviti dejansko stanje. V ta namen je ob odsotnosti drugih dokazil bistven osebni razgovor s prosilcem in sicer je potrebno tožnika dodatno izprašati glede države izvora in ugotoviti, kaj je naredil, da bi pridobil osebno izkaznico. Ugotovitev pravilne izvorne države je namreč bistvenega pomena za samo odločitev. Ugotavlja, da je tožnik prečkal več varnih držav, pa v večini teh držav ni zaprosil za mednarodno zaščito, ali pa ni počakal na odločitev tamkajšnjih organov oziroma je državo domnevno zapustil zaradi negativne odločbe. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker ga je prijela slovenska policija, kar je razvidno iz njegovega ravnanja, saj svoje namere, da za mednarodno zaščito zaprosi v Sloveniji ni izrazil takoj, ko ga je prijela policija, ampak šele okoli 15 ali 16 ure. Če bi bil nastanjen v azilnem domu in mu tam gibanje ne bi bilo omejeno, bi lahko Slovenijo zapustil še pred končanjem postopka. Toženka glede na izkušnje, po katerih 80 % prosilcev za mednarodno zaščito že zelo kmalu po vložitvi prošnje zapusti azilni dom, dvomi, da bi tožnik brez izrečenega ukrepa ostal v Republiki Sloveniji toliko časa, da bo z njim mogoče opraviti osebni razgovor. Ker obstaja utemeljena nevarnost, da bi Slovenijo zapustil še pred tem in pred odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je odločila, da se tožnika pridrži tudi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in na ta način zagotovi, da se o prošnji enkrat končno odloči in hkrati tožniku prepreči nadaljnje zlorabljanje postopkov za mednarodno zaščito.

4. Gibanje na območje in prostore Centra za tujce je toženka tožniku omejila na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj ugotavlja, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil učinkovit, oziroma bi bilo tožnikovo namero, da zapusti Slovenijo, z namestitvijo v azilni dom, težko preprečiti. V azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja, tako zaradi povečanja števila prosilcev za mednarodno zaščito, kot zaradi načina, po katerem se izvaja varovanje, ki ga toženka podrobno opiše. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo sklepa. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da mu je toženka omejila gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti, kar ni zakonski razlog za omejitev gibanja. Po 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se namreč omejitev gibanja lahko odredi le zato, da se v primeru očitnega dvoma preveri, ali ugotovi prosilčeva istovetnost ali državljanstvo. Toženka pa sploh ni utemeljila razlogov, zaradi katerih očitno dvomi v tožnikovo istovetnost (na primer, če bi spreminjal osebne podatke, česar tožnik ni storil), ampak mu očita le, da ne more nesporno ugotoviti njegove identitete. Iz sodne prakse izhaja, da samo dejstvo, da tožnik nima dokumentov, ni razlog za njegovo pridržanje. Ker je toženka napačno uporabila določbe ZMZ-1, je tožniku nezakonito odvzela prostost in kršila njegovo pravico do osebne svobode. Uporaba ukrepa tudi ne prestane strogega testa sorazmernosti, saj bi bilo v primeru očitnega dvoma v identiteto, slednjo mogoče ugotoviti tudi brez posega v osebno svobodo tožnika. Vendar toženka ni pojasnila, zakaj se istovetnosti ne da ugotoviti brez tega ukrepa in na kakšen način bo izrečeni ukrep pripomogel k ugotavljanju istovetnosti. Poleg tega tožniku ob ustni naznanitvi ni bilo pojasnjeno, zakaj toženka dvomi v njegovo istovetnost, s čimer je kršeno načelo zaslišanja stranke in pravica do izjave. Čeprav iz zakona izhaja, da je namen ukrepa, da se v primeru očitnega dvoma preveri identiteta, je toženka ukrep nezakonito in arbitrarno odredila z namenom, da se osebam, katerih istovetnost ni izkazana, onemogoči prosto gibanje po državi. S tem je ukrep iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljila z begosumnostjo, kar po tej določbi ni kriterij za ukrep omejitve gibanja. Tožnika ni vprašala po razlogih, zakaj v Albaniji in Srbiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ni upoštevala, da je na Hrvaškem to poskušal, a so ga vračali v Srbijo. Zato je sklep, da bi zapustil tudi Slovenijo, napačen. Toženka ni upoštevala, da je tožnikova ciljna država Slovenija, kjer ima polbrata, kateremu se želi pridružiti. Poudarja tudi, da ni nikoli zatrjeval, da je B.B. kot je navedeno na 4. strani prvega odstavka izpodbijanega sklepa. Tudi v primeru 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je toženka omejitev gibanja oprla na neobstoječ zakonski razlog. Ugotavljanje dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ni zakonski razlog za omejitev gibanja, zaradi česar gre tudi v tem primeru za nepravilno uporabo materialnega prava in za kršitev 2. člena ter drugega odstavka 19. člena Ustave. Po citiranem določilu ZMZ-1 je mogoče omejiti gibanje le v primeru, če se ugotavljajo dejstva, ki jih brez izrečenega ukrepa ni mogoče pridobiti, poleg tega pa mora obstajati utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Toženka tožnika pred izrekom ukrepa ni seznanila s tem, katera dejstva želi ugotavljati in zakaj naj bi obstajala nevarnost pobega, s čimer je kršena tožnikova pravica do izjave. Šele v pisnem sklepu je pojasnila, da mora ugotavljati dodatna dejstva glede države izvora, vendar je ta pojasnila tožnik že podal. Tudi v tem delu je dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj je toženka zmotno ugotovila, da je tožnik dal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija. Tožnik je namero za vložitev prošnje podal v najkrajšem možnem času v smislu 35. člena ZMZ-1, kar bi bilo neživljenjsko enačiti s pojmom takoj. Poleg tega pa je iz depeše razvidno, da je policija tega dne obravnavala več tujcev. Toženka ocene begosumnosti ne more utemeljevati z ravnanjem 80 % prosilcev, ampak jo mora utemeljiti z individualnimi okoliščinami konkretnega primera.

6. Tožnik poleg tožbe vlaga tudi začasno odredbo na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve. Odvzem prostosti bo oziroma je tožniku že prizadejal nepopravljivo škodo. Na območju Centra za tujce se zelo slabo počuti, kršena pa mu je pravica do osebne svobode.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

8. Tožba utemeljena.

9. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (po 2. alinei prvega odstavka istega člena). Izpodbijani sklep temelji na obeh razlogih. Prosilcu se gibanje praviloma omeji na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

10. Iz določila 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca. Toženka dvom v istovetnost tožnika utemeljuje izključno s tem, da tožnik do izdaje sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Vendar pa po oceni sodišča ta okoliščina sama po sebi ne dosega pravnega standarda očitnega dvoma v istovetnost, ki mora biti podan, da je ta razlog za omejitev gibanja upravičen. Res je sicer, da tožnik v času izdaje izpodbijanega sklepa osebnih dokumentov ni imel, vendar je povedal, kako mu je ime, kako se piše, kdaj in kje je rojen, iz katere države je in kakšno državljanstvo ima. Dejstvo je, da je tožnik v Republiki Sloveniji vseskozi navajal iste osebne podatke, vključno na zaslišanju na sodišču, toženka pa ni obrazložila, zakaj tožniku ne verjame, da je tista oseba, za katero se predstavlja. Prav tako ne ugotavlja, da naj bi se tožnik kadarkoli izdajal za koga drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov pa je premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma, kot je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sicer pa je tožnik sodišču na naroku predložil kopijo osebne izkaznice, ki jo je njegovi pooblaščenki na njen mobilni telefon posredoval njegov brat. 52. člen ZUS-1 določa, da lahko tožnik v postopku navaja nova dejstva in nove dokaze, ki se lahko upoštevajo, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče šteje za opravičljivo okoliščino, da je tožnik potreboval nekaj časa, da pridobi kopijo osebne izkaznice iz Alžirije, zato je ta dokaz obravnavalo. Poleg tega Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v tretjem odstavku 46. člena določa, da države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj (…). Sodišče je po tem, ko je natisnilo to kopijo, s pomočjo tolmača ugotavljalo podatke, ki so napisani v arabskem jeziku in ni ugotovilo, da bi v tej listini pisalo kaj, kar se ne sklada s podatki, ki jih je tožnik pred tem povedal sodišču in toženki tako, da očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost ni ugotovilo.

11. Nadalje toženka, ko utemeljuje ukrep po 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, navaja, da utemeljeno sklepa, da bo tožnik nadaljeval svojo pot po državah EU, in da nima namena ostati v Sloveniji, saj je v prošnji izpostavil, da nima ciljne države, ilegalno je prečkal več držav v Evropi, v katerih ni zaprosil za mednarodno zaščito, ali ni počakal na odločitev organov oziroma je prejel negativne odločitve. Toženka šteje, da je namen ukrepa onemogočiti osebam, katerih istovetnost ni ugotovljena, da se prosto gibajo po državi. Sodišče sledi navedbam tožnika, da se toženka s tem dejansko sklicuje na begosumnost, kar po citirani določbi ZMZ-1 ni razlog za omejitev gibanja. Ker se toženka v odgovoru na tožbo sklicuje na to, da sodna praksa v enakih dejanskih okoliščinah tj., ko prosilec ne predloži osebnega dokumenta s fotografijo, stoji na stališču, da je očiten dvom v istovetnost izkazan, pa sodišče pripominja, da to ne drži. Sodišče je namreč že v številnih sodnih odločbah zavzelo stališče, da odsotnost takega dokumenta še ne zadostuje za očiten dvom v identiteto.1 Sodišče se tudi strinja s tožnikom, da ni nikoli zatrjeval, da je B.B. kot to napačno navaja toženka na četrti strani izpodbijanega sklepa.

12. Glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka in po glavni obravnavi tudi sodišče, torej razlog za omejitev gibanja po 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ -1 ni podan in je toženka to zakonsko določilo napačno uporabila.

13. Tožnik utemeljeno uveljavlja, da tudi zakonski pogoji za pridržanje po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira, niso izkazani. Kot pravilno opozarja tožnik, morajo biti za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 izpolnjeni trije kumulativni pogoji. To je prvič, da je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitve gibanje ne bi mogel ugotoviti; ter tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, mora biti dodatno izpolnjen še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 14. Toženka kot okoliščine, ki jih bo ugotavljala, navaja, da je potrebno tožnika dodatno izprašati glede države izvora in ugotoviti, kaj vse je naredil, da bi pridobil osebno izkaznico. Posplošeno tudi navaja, da o prošnji praviloma ni mogoče odločiti brez osebnega razgovora. Po oceni sodišča s tem ni zadostila prvo navedenemu kumulativnemu pogoju, saj ni pojasnila, zakaj dvomi v tožnikovo izvorno državo. Prav tako ni pojasnila, zakaj že ob podaji prošnje o navedenih dejstvih tožniku ni zastavila ustreznih vprašanj, to je tistih, o katerih naj bi ga morala v zvezi z državo izvora še vprašati. Ker zato ni utemeljila, da je v tej fazi postopka, to je ob razgovoru s tožnikom ob podaji prošnje izkoristila vse možnosti, da razčisti potrebna dejstva, in v tem okviru tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa - vzročne povezave med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja, pogoji za omejitev gibanja na tej podlagi že iz navedenega razloga niso podani. To, da je treba opraviti osebni razgovor s prosilcem, prav tako ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je razgovor procesno dejanje, ki ga je v postopku praviloma treba opraviti. Navedena določba ZMZ-1 pa govori o ugotavljanju dejstev, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo.

15. Iz ostalih okoliščin, ki jih toženka še navaja v zvezi s tem tj., katere države je tožnik prehajal, kje je prosil za mednarodno zaščito, kje na izid ni počakal, da Slovenija ni njegova ciljna država, ampak je to Španija, idr. izhaja, da z njimi utemeljuje tožnikovo begosumnost. V zvezi z navedbami iz odgovora na tožbo, da glede na tožnikove izjave v postopku ni mogoče enoznačno trditi, da je bila njegova ciljna država Slovenija, sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku ni eksplicitno trdil, da je njegova ciljna država Slovenija. Iz katerega razloga je policist v registracijskem listu verjetno napisal, da je ciljna država Španija, je tožnik prepričljivo pojasnil na obravnavi. Pri tem toženka v izpodbijanem sklepu sama dvakrat zapiše, da je tožnik izpostavil, da nima ciljne države. Tudi, ko je podal prošnjo in na glavni obravnavi, je prepričljivo povedal, da ciljne države ni imel. Kar se tiče namena priti v Slovenijo, pa je prav tako prepričljivo pojasnil, da sta iz Alžirije odšla skupaj z bratom. Ko je bil sam v Srbiji zaradi bolezni v bolnišnici, je brat odšel naprej in je že več mesecev v azilnem domu v Ljubljani. Tožnikova želja je bila, da bi se mu pridružil. O tem, ali je njegov brat res v Azilnem domu, bi se toženka lahko prepričala že pred izdajo sklepa, saj ga je tožnik omenil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito (stran 7 vloge). Ker želi toženka s temi navedbami podkrepiti svoje zaključke v izpodbijanem sklepu o tem, da je tožnik begosumen, pa sodišče pripominja, da tega, ali je begosumen (zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje, da bi se ugotovila določena dejstva), tudi ni presojalo. Ugotovilo je namreč, da že prva dva izmed kumulativnih pogojev nista izpolnjena. Zato glede na določilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi niso izkazani pogoji za pridržanje, kar velja celo, če bi bil tožnik begosumen tako, da ta okoliščina v konkretnem primeru ni relevantna.

16. Zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženki, ker za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni zakonite podlage. Toženka mora nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožniku v Centru za tujce.

K točki II izreka:

17. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. S pravnomočnostjo te sodbe namreč omejitev gibanja sama po sebi preneha, ker je sklep o omejitvi gibanja odpravljen.

1 Na primer I U 790/2018, I U 581/2018, I U 723/2018, I U 868/2018 in druge