Jedro

Dejanske ugotovitve v tej pravdi se razlikujejo od ugotovitev v zadevi II Ips 891/2007, saj je bilo ugotovljeno, da je delodajalec vedel za poledenelost na konkretni lokaciji in je tudi imel možnost tožnika preusmeriti drugam, pa tega ni naredil. Obstaja protipravnost ravnanja in opustitve zavarovanke tožene stranke, ki zato krivdno odgovarja za škodo, ki je nastala njenemu delavcu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 30% odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi padca na poledenelih tleh. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki pripisalo 100% odgovornost za tožniku nastalo škodo. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 648/2010 z dne 14. 4. 2011 dopustilo glede vprašanja, ali odločitev sodišča druge stopnje o plačilni obveznosti toženke v zvezi s tožnikovo škodo odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 2. Na podlagi tega sklepa toženka vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Po njenem mnenju je zadeva primerljiva z zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 891/2007 (sodba z dne 12. 11. 2009), v kateri je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da delodajalčeva obveznost zagotavljanja varnega delovnega okolja v smislu protipravnosti ne more obsegati odgovornosti zaradi napotitve delavca na pot v zimskih razmerah. Poudarja, da izpodbijana odločitev nasprotuje citiranemu stališču revizijskega sodišča, kar pomeni, da sta nižji sodišči materialno pravo napačno uporabili. Revidentka graja tudi postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pritožbeno sodišče ni pojasnilo, kam naj bi delodajalec preusmeril tožnika glede na letni čas in temperature, saj bi na vsaki lokaciji obstajala možnost zdrsa zaradi poledenelosti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi tožene stranke in zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

3. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške. Opozarja na dejansko in procesno neprimerljivost zadeve s citirano zadevo II Ips 891/2007. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP revizijo preizkusilo samo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena.

6. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje in na katerega je revizijsko sodišče vezano po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP) so naslednji: - tožnik se je poškodoval, ko je kot policist v noči iz 21. na 22. februar 2004 opravljal kontrolo alkoholiziranosti voznikov; - med delom, ko je stopal od zaustavljenega avtomobila proti službenemu vozilu, je stopil na poledeneli del pločnika, spodrsnilo mu je, da je padel in si zlomil desno zapestje; - tožnikov delodajalec (Republika Slovenija, zavarovanka tožene stranke) je poznal vremenske razmere oziroma bi mu te morale biti znane, pa je kljub temu tožniku odredil sporno lokacijo, čeprav bi ga lahko preusmeril drugam, kjer nevarnosti poledice ne bi bilo.

7. Delodajalec za škodo, ki jo delavec utrpi v zvezi z delom odgovarja po splošnih načelih odškodninskega prava (184. člen Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR). Po določbi 43. člena ZDR in po 5. členu Zakona o varstvu in zdravju pri delu je delodajalcu naložena odgovornost za tako skrbno ravnanje, da se nastanku škode med delom oz. v zvezi z njim lahko izogne.

8. Dejanske ugotovitve v tej pravdi se razlikujejo od ugotovitev v zadevi II Ips 891/2007, saj je bilo ugotovljeno, da je delodajalec vedel za poledenelost na konkretni lokaciji in je tudi imel možnost tožnika preusmeriti drugam, pa tega ni naredil. 9. Navedeni bistveni dejanski ugotovitvi sta pravilno vodili pritožbeno sodišče k sklepu o obstoju protipravnosti ravnanja in opustitve zavarovanke tožene stranke, ki zato krivdno odgovarja za škodo, ki je nastala njenemu delavcu. Ugovori, ki jih revizija podaja prepozno, se nanašajo na izpodbijanje teh ugotovljenih dejstev, torej na (ne)možnost preusmeritve tožnika na varnejšo lokacijo. V tem delu revizija nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

10. Glede na določbo 965. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tako pravilna sodba pritožbenega sodišča, da oškodovanec z direktno tožbo utemeljeno zahteva odškodnino za nastalo mu škodo od zavarovalnice, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost. Z vmesno sodbo je pravilno ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek tožnika po podlagi utemeljen v celoti.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka se glede na naravo vmesne sodbe pridrži za končno odločbo, ki jo bo sodišče izdalo v nadaljevanju postopka po obravnavanju višine tožbenega zahtevka (tretji odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 315. člena ZPP).