Jedro

Končni zapis ne uživa samostojnega sodnega varstva. To pa pomeni, da pri končnem zapisu ni predvidena niti pristojnost sodišča splošne pristojnosti niti specializiranih sodišč, torej sodna pristojnost nasploh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper končni zapis nadzorne komisije tožene stranke z dne 12.12.2003. Izpodbijani končni zapis je bil izdan na podlagi ugovora tožeče stranke na zapisnik o opravljenem rednem nadzoru z dne 22.10.2003. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka vložila tožbo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki se je v sklepu z dne 3.9.2007 (ki ga je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo s sklepom z dne 6.11.2007), izreklo za nepristojno za odločanje v tej zadevi ter odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopili v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani. Po presoji upravnega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za upravni akt v smislu določb 2. in 3. odstavka 1. člena in 1. odstavka 3. člena ZUS, saj tožena stranka z njim ni odločila o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak navaja le svoje ugotovitve v zvezi s pripombami tožeče stranke glede zapisnika o opravljenem nadzoru z dne 22.10.2003. Tožeča in tožena stranka sta sklenili pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za leto 2003, končni zapis je bil sestavljen v zvezi z nadzorom o izpolnjevanju pogodbe. Po pogodbi se je tožeča stranka kot izvajalec zdravstvenih storitev zavezala opraviti določen obseg dela, tožena stranka pa bi ji za to plačala (8. člen pogodbe). Ker je po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki jo ureja upravno pravo, glede na sklenjeno dvostransko pogodbo v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, ampak za obligacijsko razmerje, zato se tudi morebitne kršitve presoja s stališča določb Obligacijskega zakonika. Za opravljanje nadzora nad izvajanjem programov zdravstvenih storitev in uresničevanja pogodb, ki jih tožena stranka sklene z morebitnimi izvajalci na podlagi 65. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list RS, št. 9/92 s spremembami in dopolnitvami), zakon ne določa vodenja upravnega postopka, odločanja v upravnem postopku niti izdajanja upravnih odločb; takih določb nima niti Zakonom o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Uradni list RS, št. 9/92 s spremembami in dopolnitvami).

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bil po pravnomočnosti sklepa Okrožnega sodišča zadeva poslana upravnemu sodišču. Če sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena, misli, da je pristojno tisto sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, pošlje zadevo sodišču, ki naj reši spor o pristojnosti. Upravno sodišče je bistveno kršilo postopek z izpodbijanim sklepom, saj bi moralo zadevo poslati kot (negativni) kompetenčni spor v reševanje na vrhovno sodišče. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v odločanje na sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbah 2. odstavka 1. člena ZUS se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Upravni akt po ZUS je dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma (1. odstavek 3. člena). Po določbah 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava; za upravno zadevo pa se šteje tudi, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča o upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

V obravnavanem primeru z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ampak je z njim nadzorna komisija tožene stranke ugotovila določene nepravilnosti. Izpodbijani končni zapis nima pravne narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena ZUP. V končnem zapisu ugotovljene nepravilnosti lahko vplivajo le na pogodbeno razmerje med izvajalcem storitev (tožečo stranko) in med zdravstvenim zavodom (toženo stranko), ki je bilo dogovorjeno s pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev. To pa pomeni, da bo šele na podlagi teh ugotovitev tožena stranka odločala o morebitnih ukrepih zoper tožnika, pri čemer pa tudi ne gre za oblastno odločanje nosilca javnih pooblastil, temveč za uveljavljanje pogodbenih civilnopravnih pravic in obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izpodbijani končni zapis ne uživa samostojnega sodnega varstva. To pa pomeni, da pri končnem zapisu ni predvidena niti pristojnost sodišča splošne pristojnosti niti specializiranih sodišč, torej sodna pristojnost nasploh. Takšno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo v podobnih primerih (VIII R 9/2005, I Up 663/07, X Ips 268/2008, I Up 280/08). Tudi ZZVZZ in ZZDej, ki se uporabljata v obravnavanem primeru za opravljanje nadzora nad izvajanjem programov zdravstvenih storitev in uresničevanjem pogodb, ne določata vodenja upravnega postopka niti izdajanja upravnih odločb. V obravnavani zadevi je sicer sodišče prve stopnje odločilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, namesto na podlagi 1. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, vendar ta pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost odločitve, saj je v obeh primerih odločilo o zavrženju enako.

Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni sprožilo spora o pristojnosti, vendar po presoji pritožbenega sodišča to ni vplivalo na zakonitost odločitve. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč v podobnem primeru, ko je bil sprožen kompetenčni spor (VIII R 9/2005), že zavzelo stališče, da končni zapis ne uživa samostojnega sodnega varstva, kar pomeni, da odločanje o sporu glede končnega zapisa ne spada v sodno pristojnost. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi 76. člena v povezavi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.