Jedro

Delovno razmerje pri zasebnem delodajalcu ni vezano na delovanje obratovalnice, temveč na zasebnega delodajalca, pri čemer tožniku z odjavo obratovalnice delovno razmerje ni prenehalo, zaradi česar je do datuma, ko je dejansko delal za zasebnega delodajalca, upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno do nadomestila plače.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki, dolžna plačati tožniku nadomestilo plače v znesku 249.584,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov do plačila za čas njegovega dela od 1.9.1991 do 31.8.1993 ter mu povrniti stroške postopka v znesku 93.914,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.9.1997 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo in nadalje sklenilo, da se postopek zoper prvotoženo in tretjetoženo stranko zaradi umika tožbe ustavi.

Zoper sodbo in sklep sta se pritožila toženca A in B. Navajata, da je bila dejavnost obratovalnice (prvotožene stranke) izdelovanje vijakov in raznih strojnih delov drugačna od dejavnosti družbe C. (tretjetožena stranka), ki sta bili tudi krajevno ločeni. Obrazlagata težave v poslovanju obratovalnice, zaradi česar sta odjavila njeno delovanje koncem meseca avgusta 1991. Tožniku sta ves čas redno dajala plačilo v denarju ali v drugih materijalnih dobrinah, da je dobil za opravljeno delo celo več, kot bi mu pripadala bruto plača, poleg tega pa tudi pomagala v materialu pri gradnji hiše. Ob tem mu je bilo ponujeno, da bi si našel ustrezno drugo delo oz. je dobil pomoč, da bi lahko začel s samostojno dejavnostjo. Tožnik z družbo C. ni imel ničesar opraviti, razen občasno, ko je kdaj pomagal, sicer pa je v tej družbi delala njegova žena kot prodajalka. Nadalje navajata, da je iz obratovalnice odnašal blago in z njim plačeval svoje obveznosti drugim, pogosto pa delal v obratovalnici za svoje potrebe. Po kontroli pristojnega inšpektorja so bile za tožnika poravnane vse obveznosti do države, zato ne more biti upravičen do celotnega nadomestila plače. Pri tem pa sodišče ni dovolj upoštevalo denarnih prejemkov in vrednosti ostalega materijala, kar vse je dobil tožnik v obdobju, ko je delal pri tožencih. Zato predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da sta toženca napravila napako, ko ob prenehanju delovanja obratovalnice delavcem nista izdala sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Meni, da je sodišče pravilno razsodilo, ko je k poravnavi obveznosti zavezalo oba toženca, pri čemer je glede višine nadomestila plače pravilno upoštevalo obveznost zgolj v obsegu, ki ni bil zajet v plačilu materiala in ostalih denarnih prejemkov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z vsebino in razlogi izpodbijane sodbe in sklepa, ki ju je izdalo sodišče prve stopnje na podlagi dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava, pri tem pa v svojem postopku ni storilo takšnih bistvenih kršitev postopka, zaradi katerih bi bila odločitev sodišča nezakonita, drugih bistvenih kršitev pa pritožba ne konkretizira. V tej zvezi so zaključki v sodbi in sklepu jasni in dovolj utemeljeni, zaradi česar jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju znova ne navaja. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Po določilu 2. alinee 125. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) lahko zasebni delodajalec pisno odpove delavcu delovno razmerje v primeru prenehanja delovanja njegove obratovalnice. Zakon torej ne določa, da mora zasebni delodajalec v tem primeru delavcu odpovedati delovno razmerje, temveč to le dopušča, pri čemer pa je potrebno, da mora biti podana odločitev o prenehanju delovnega razmerja v pismeni obliki, saj ima le kot takšna pravni učinek. V zadevi je nesporno, da toženca ob prenehanju njune obratovalnice za tožnika nista izdala nikakršne pisne odpovedi delovnega razmerja. Ker delovno razmerje pri zasebnemu delodajalcu ni vezano na delovanje obratovalnice, temveč na zasebnega delodajalca, tožniku tako to z odjavo obratovalnice ni prenehalo in je trajalo še naprej, zaradi česar je tožnik do datuma, ko je dejansko delal za toženca, utemeljeno upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in sklepa, je sodišče zavezalo k plačilu tožniku pripadajočega nadomestila plače zgolj toženca in to potem, ko je tožnik umaknil tožbo zoper prvotoženo in tretjetoženo stranko, saj z odjavo obratovalnice obveznosti tožencev do tožnika iz tega naslova niso ugasnile. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da z izbrisom zasebne obratovalnice tožnik od tožencev ne more izterjati vpisa delovne dobe v delovno knjižico. Zato je pri odločitvi glede nadomestila plače pravilno izhajalo iz njene bruto višine, saj bi v primeru, če bi obratovalnica v spornem obdobju, ko je tožnik delal, tudi formalno obstojala, morala toženca od tožnikove plače odvajati ustrezne davke in prispevke. V tej zvezi je sodišče tožniku pravilno priznalo nadomestilo plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi in izhodiščno plačo za I. tarifni razred po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, pri čemer je pri odmeri njene višine utemeljeno upoštevalo že prejeto plačo glede na podatke o dohodnini in določeno vrednost, ki jo je prejel od tožencev v obliki materialnih dobrin. Toženca sicer v pritožbi opozarjata na to, da sta tožniku plačevala za opravljeno delo v gotovini, poleg tega pa še v raznem materialu in to v obdobju od začetka njegove zaposlitve, pri čemer navajata tudi vrednost prejetega materiala.

Vendar pa pritožbeno sodišče navedenih dejstev ne more upoštevati kot pravno pomembne, saj toženca tako glede denarnih plačil, kot izdanega materiala za tožnika nista predložila nobenih izplačilnih listov ali drugih listin, nenazadnje tudi ustreznih računov, ki bi potrjevali, da sta poravnala vse obveznosti iz naslova plačila za delo. Zato zgolj njuno pavšalno navajanje o tem, da dejansko stanje v zadevi ni popolno ugotovljeno oz., da je tožnik v času zaposlitve dobil celo več, kot je bil upravičen, brez navedbe novih dejstev in novih dokazov ( 1. odst. 352. čl. ZPP), ne more spremeniti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi izhajalo iz izvedenih dokazov.

Pri tem pa pritožbene navedbe o takratnih težavah v poslovanju obratovalnice niso pomembne in v zadevi na odločitev sodišča nimajo nikakršnega vpliva. Zato iz teh razlogov pritožba ni utemeljena.

Ker tako niso podani pritožbeni razlogi, kot razlogi, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasil stroške.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti odločitvi. Zato je odločilo, da sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 166.čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).