Jedro

Nezaupanje do delavca na vodstvenem delovnem mestu, katerega vsebina je med drugim tudi vodenje in realizacija investicijskih projektov, do katerega je prišlo zaradi ravnanja tega delavca v nasprotju z omejitvami pri porabi in zaradi prekoračitve pooblastil, je lahko razlog za njegovo razporeditev na drugo delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke o razporeditvi tožnika z delovnega mesta vodje tehnične službe OE R. X. na delovno mesto sistemskega inženirja v tehnični službi OE R. X. z dne 1.2.1995 in 3.4.1996. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 66.790,00 tolarjev, z zamudnimi obrestmi od 15.1.1999 dalje, v 8 dneh. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika stroškovno zavrne oz., da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med drugim navaja, da je Zakon o R. povzročil statusne spremembe tožene stranke, ki so povzročile tudi spremembe delovnih potreb in delovnih mest. Prenehalo je delovanje T. in R. X. kot pravnih oseb. Delovno mesto vodje tehnične službe v OE R. X. z enako vsebino oz. deli in nalogami ni več obstajalo, pač pa je bilo združeno oz. razširjena tako, da je postalo novo delovno mesto - vodenje tehnične službe, ki je združevalo dotedanje OE T. in R. X.. Ugotovitev sodišča, da je torej delovno mesto vodje tehnične službe ostalo in da je bil na isto delovno mesto razporejen M. F., ni pravilna. Za delo na delovnem mestu vodenje tehnične službe se je zahtevala visokošolska izobrazba, tožnik z dokončano osnovno šolo pa zahtevanih pogojev ni izpolnjeval. Tožena stranka poudarja, da sodišče kot razlog za izpodbijane sklepe neutemeljeno navaja nezaupanje do tožnika. Razporeditev je bila posledica potreb delovnega procesa, kar je zakonit razlog. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe. Navaja, da je do razporeditve prišlo 1.12.1995, ta razporeditev pa ima zvezo z disciplinskim postopkom, ki je bil uveden zoper njega. V organizacijskem smislu v času razporeditve in kasneje niso nastale nobene spremembe. Podani so znaki kazenske premestitve zaradi stvari, ki so bile predmet kasnejšega disciplinskega postopka. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da naj bi bil razlog razporeditve tožnika na drugo delovno mesto v reorganizaciji tožene stranke oz. celo razširitvi in združitvi delovnega mesta vodje tehnične službe, ne strinja pa se tudi s tem, da dejanski razlog za razporeditev ni bil nezaupanje do tožnika. Tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi ni dokazala, da bi ob ali pred razporeditvijo tožnika na drugo delovno mesto prišlo do kakršnekoli reorganizacije, spremembe ali razširitve delovnih mest, temveč je izrečno govorila o razporeditvi že po obstoječi sistemizaciji delovnih mest. Pritožbene navedbe o združitvi (zastavlja se nadaljnje vprašanje, s katerim delovnim mestom - vendar tožena stranka tega pojasnila ne ponuja) delovnega mesta "vodja tehnične službe" predstavljajo celo pritožbeno novoto, ki pa je ni mogoče upoštevati, že zato, ker ni podprta z dokumentacijo v spisu in glede na 1. odst. 352. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa glede na določbo 498. čl. ZPP - Ur.l. RS št. 26/99), ki določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar pa mora, ko se sklicuje na nova dejstva, navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala, ko predlaga nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati. Iz izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je bil razlog za tožnikovo razporeditev nezaupanje v njegovo delo. S tem v zvezi pa se pritožbeno sodišče ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da nezaupanje do dela delavca ne more predstavljati zakonitega razloga za razporeditev, temveč le razloga za razrešitev oz. suspenz. Ta razlog sicer ni konkretno naveden v 24. čl. kolektivne pogodbe tožene stranke, mogoče pa ga je povzeti iz določbe 1. odst. 23. čl. kolektivne pogodbe tožene stranke oz. 2. odst. 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), ki identično določata, da je lahko delavec razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela. Mogoče je pritrditi trditvi tožene stranke, da je zaradi vsebine delovnega mesta vodje tehnične službe, ki je bil med drugim zadolžen za vodenje in realizacijo investicijskih projektov, ter dejstvo, da so bile ugotovljene nepravilnosti prav na tem področju (zaradi česar je bil zoper tožnika začet disciplinski postopek in mu je bil kasneje izrečen tudi disciplinski ukrep), mogoče delavca razporediti na drugo delovno mesto tudi iz razloga večjega nezaupanja v njegovo delo, posebno, ker gre za delovno mesto vodstvenega delavca. Če namreč delavec na delovnem mestu, katerega vsebina je med drugim tudi vodenje in realizacija investicijskih projektov, prav pri tem opravilu prekorači dana pooblastila in ne spoštuje omejitev pri porabi, kot jih določi direktor delodajalca, ni mogoče zagovarjati stališče, da ni nujno potrebna njegova razporeditev na drugo delovno mesto in na ta način preprečitev nadaljnjih zlorab oz. prekoračitev pooblastil. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz razloga, ker je bil tožnik razporejen na delovno mesto, ki ne ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe. Iz opisa delovnega mesta sistemskega inženirja, na katerega je bil razporejen, je namreč razvidno, da se zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe, takšne izobrazbe pa tožnik nima. Že iz tega razloga torej njegova razporeditev na drugo delovno mesto ni zakonita, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Glede na navedeno in v skladu z določbo 368. čl. ZPP/77 je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, trpi tudi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP/77, v povezavi s 1. odst. 166. čl. ZPP/77).