Jedro

O vezanosti sodišča na s strani pravdnih strank ponujeno procesno gradivo obstaja sodna praksa Vrhovnega sodišča, toženca pa nista izkazala, da bi odločitev v konkretnem primeru odstopala od te prakse.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da obstaja za potrebe gospodujočega zemljišča (parc. 312 in 326/2 k.o. ... v lasti tožnika) služnostna pravica hoje in vožnje v širini 3 m po obstoječi poti služečega zemljišča (parc. 311/1 in 310/2 k.o. ... v lasti tožencev), tožencema naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis te služnostne pravice ter jima prepovedalo vsakršno poseganje v to služnostno pravico.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožencev in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine in za prepoved posegov v služnostno pravico, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

3. Toženca vlagata predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, ker odločitev sodišča druge stopnje o v predlogu izpostavljenih pravnih vprašanjih odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma ker o njih sodne prakse ni. Kot pomembna izpostavlja naslednja vprašanja: - ali lahko sodišče ugotovi in upošteva dejstva, ki jih stranke niso zatrjevale, pri čemer ne gre za primer iz drugega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP); tožeča stranka namreč ni zatrjevala in dokazala nedobrovernosti tožene stranke, - čigavo je trditveno in dokazno breme, da pridobitelj lastninske pravice na nepremičnini, na kateri naj bi obstajala nevknjižena na podlagi priposestvovanja pridobljena služnostna pravica, ni bil v dobri veri, - ali lahko višje sodišče na seji izvaja dokaze in tako ugotavlja dejansko stanje, s čimer spreminja časovne meje pravnomočnosti oziroma ali je odločilno dejansko stanje, ki je obstajalo ob zaključku glavne obravnave ali dejansko stanje v skladu s sistemom prekluzij po ZPP; sodišče druge stopnje je namreč po uradni dolžnosti izvajalo dokaze, saj je vpogledalo v zemljiško knjigo, - ali lahko sodišče ugodi zahtevku za ugotovitev obstoja stvarne služnosti, če ta sploh ne omogoča dostopa do javnega cestnega omrežja in ali mora tožena stranka to dejstvo, ki ga sicer ugotovi sodišče na ogledu, še dodatno ugovarjati; v konkretnem primeru priznana služnost ne bo služila gospodujočim nepremičninam, saj gre v bistvu za „slepo pot“.

4. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani. O vezanosti sodišča na s strani pravdnih strank ponujeno procesno gradivo obstaja sodna praksa Vrhovnega sodišča in nekatere tovrstne odločbe toženca tudi prilagata svojemu predlogu, vendar pa nista izkazala, da bi odločitev v konkretnem primeru odstopala od te prakse. Sklep o dobrovernosti je sklep o pravnem vprašanju, katerega podlaga so zatrjevana dejstva (v konkretnem primeru obstoječa – vidna pot po služečem zemljišču, ki vodi do tožnikovega objekta na sosednji parceli in ki predstavlja edino možnost dostopa do tega objekta), ki se potrdijo v dokaznem postopku. Preostala izpostavljena vprašanja pa za odločitev niso pomembna (ne glede na izhodišče o dokaznem bremenu glede dobrovernosti, je sodišče druge stopnje v nadaljevanju zaključilo, da ugovor dobrovernosti ni utemeljen, torej je naredilo dokazno oceno izvedenih dokazov – stran 10; enako velja glede lastninske pravice tožnika – stran 5; povsem nerelevantno pa je vprašanje povezave služnostne poti z javnim cestnim omrežjem).

5. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP zavrnilo neutemeljen predlog za dopustitev revizije.