Jedro

Pravovarstvena potreba je podana le tedaj, če gre za odločitev, ki je stranki v škodo oziroma če je mogoče s pritožbo doseči zanjo ugodnejšo odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.11.2000, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbi Upravne enote Č., obe izdani dne 6.5.1997, s katerima je bilo ugotovljeno da se A.J. in R.J. (tožnikova pravna prednika) po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije od 28.8.1945 do njune smrti, nista štela za jugoslovanska državljana.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje državljanstva tožnikovih pravnih prednikov kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Povzema določbe 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I in nadaljnji), 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46) ter določbe 35. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48). Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno in skladno s podatki in listinami v upravnih spisih ugotovila pravno relevantne okoliščine glede nemške narodnosti tožnikovih pravnih prednikov in glede njune odsotnosti z območja nekdanje FLRJ pred 4.12.1948. Med strankama ni sporno dejstvo, da sta tožnikova pravna prednika že pred 4.12.1948 zapustila območje FLRJ oziroma današnje Republike Slovenije, tožnik prav tako v tožbi ne nasprotuje sklepanju tožene stranke o nemški narodnosti njegovih pravnih prednikov. Utemeljen je tožnikov ugovor, ki se nanaša na tretji pogoj (lojalnost) po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž. Po presoji prvostopnega sodišča je v tem primeru pomembna okoliščina, da je bila sicer odločba prvostopnega organa izdana dne 6.5.1997 in tožnikova pritožba zoper prvostopno odločbo vložena dne 22.5.1997, to je po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 (z dne 25.4.1997), vendar sta v tem primeru tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka zmotno uporabila dotedanjo razlago določbe 3. odstavka 63. člena ZDen. Tožniku v postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost, da bi na učinkovit način uveljavljal domnevani nelojalnosti nasprotno ravnanje imenovanih pravnih prednikov in da bi za to lahko predložil tudi dokaze (niso mu bile niti predočene ugotovitve prvostopnega organa v postopku). Zato bo moral upravni organ v ponovljenem postopku tožniku pred ponovno odločitvijo v zadevi dati možnost, da se izjavi o vseh morebitnih dodatno izvedenih dokazih, ob upoštevanju že med upravnim postopkom zbranih dokazov.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik med drugim navaja, da sta bila njegova pravna prednika ves čas njunega življenja poštena in lojalna državljana, kar potrjujejo tudi priče, ki so ju dobro poznale. To po njegovem mnenju pomeni, da jima ni mogoče prisoditi nelojalnosti in protidržavnega ali škodljivega delovanja ali pregrešitve zoper državljanske dolžnosti, niti v času pred drugo svetovno vojno niti po izselitvi. Zaplemba premoženja, ki je temeljila na "grehu nemške narodnosti" in domnevi, po sistemu kolektivne krivde, da sta bila nelojalna in uperjena proti narodu in državi Jugoslaviji, v celoti ne drži. Pričakuje, da se zadeva ponovno prouči in objektivno ter pošteno presodi, in se zaplenjeno premoženje vrne v zahtevani obliki.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbah 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se podlagi 16. člena ZUS za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporablja v upravnem sporu, pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravnovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravovarstvena potreba je torej podana le tedaj, če gre za odločitev, ki je stranki v škodo oziroma, če je mogoče s pritožbo doseči zanjo ugodnejšo odločitev. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče tožnikovi tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da upravni organ pred izdajo upravnega akta ni ravnal po pravilih postopka (tožniku ni dal možnosti, da bi v postopku ugotavljanja državljanstva na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen izpodbijal domnevo nelojalnosti svojih pravnih prednikov) in je to vplivalo oziroma moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Po presoji pritožbenega sodišča sprejeta odločitev prvostopnega sodišča pomeni največjo korist tožnika, saj je odločba tožene stranke odpravljena. Zato si tožnik s pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more še izboljšati svojega položaja po tožbi, s katero je v postopku za presojo zakonitosti smiselno uveljavljal odpravo odločbe tožene stranke in bo glede na odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi in upoštevajoč njegove napotke (3. odstavek 60. člena ZUS) tožena stranka morala o njegovi pritožbi zoper prvostopno odločbo ponovno odločati. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, po presoji pritožbenega sodišča tožnikova pritožba zoper izpodbijano sodbo ne more biti dovoljena.

Ker gre za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbenih ugovorov, ki jih bo tožnik lahko uveljavljal v ponovljenem postopku pred upravnim organom.

Pritožbeno sodišče je pritožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. členom ZUS, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče (343. člen ZPP).