Jedro

Kršitev, ki jo uveljavlja pritožba, ne pomeni kršitve načela dispozitivnosti, ampak gre za kršitev razpravnega načela, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnik namreč uveljavlja, da toženka poizvedbe o navedbah v odpustnem pismu Oddelka za očesne bolezni UKC Maribor, z dne 27. 11. 2012, ni predlagala, zato ga sodišče prve stopnje glede na razpravno načelo ne bi smelo samoiniciativno izvesti. Vendar pa šesti odstavek 224. člena ZPP določa, da, če sodišče dvomi o pristnosti listine, lahko zahteva, da da o tem izjavo organ, od katerega naj bi izvirala. Navedeno pooblastilo kot izjemo od razpravnega načela pooblašča sodišče, da lahko, če dvomi o pristnosti listine, samoiniciativno, brez pobude te ali one stranke zahteva, da se o pristnosti listine izjavi organ, od katerega bi naj listina izvirala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku odškodnino v višini 11.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2015 dalje do plačila ter mu v 15 dneh povrniti nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dne od izreka sodbe dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v 15 dneh toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 20,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka in tečejo do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se po pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnik, zaradi razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

- Bistvo pritožbe je, da je sodišče prve stopnje kršilo temeljno načelo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), to je načelo dispozitivnosti, ko je samoiniciativno, brez predloga katerekoli stranke opravilo poizvedbo o tožnikovi izjavi na odpustnem pismu, z dne 27. 11. 2012, ki ga je izdal Oddelek za očesne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Maribor (v nadaljevanju UKC Maribor). Tožnik je v zvezi s predloženo zdravstveno dokumentacijo z vlogo, z dne 9. 6. 2016, pojasnil, da je v spis vložil dokumentacijo, ki jo je v tej zvezi dobil in jo nato posredoval svoji osebni zdravnici, zase pa napravil kopijo, ki jih je v zadostnem številu predložil sodišču. Sodišče prve stopnje pa na podlagi pisanja prof. dr. D.P., dr. med., po eni strani ne dvomi, da je tožnik ponaredil odpustno pismo, z dne 27. 11. 2012, kljub temu, da ustrezen postopek v tej smeri ni bil izveden, po drugi strani pa ga je kazensko ovadilo zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Od kod sodišče ve, da je tožnik ponaredil listino, sodba ne obrazloži in se v tem delu ne da preizkusiti. Za sklep sodišča o tožnikovem ponarejanju odpustnega pisma zato ni ustrezne podlage, tožena stranka pa tudi ni nikoli trdila, da je zdravstvena dokumentacija ponarejena. Sodišče prve stopnje je zato trditveno podlago tožene stranke preseglo, saj ta tudi ni nikoli trdila, da se je tožnik poškodoval pri sebi doma, ko se je sam udaril po očesu. Toženka tudi zaslišanja prof. dr. D.P., dr. med., ni predlagala za potrebe dokazovanja njene neutemeljene navedbe, da se je tožnik udaril po očesu sam, ampak za potrebe dokazovanja mehanizma poškodbe. Trditev, da se je tožnik poškodoval doma, toženka tudi ni podala. Sodišče je tako očitno presojalo okoliščino poškodovanja tožnika doma, kar toženka v okviru svoje trditvene podlage sploh ni pravočasno podala. Toženka je sicer podala navedbe o tem, da bi se naj tožnik udaril s kosom lesa po očesu, vendar pa je tožnik pojasnil, da bi v tem primeru moral imeti še vsaj kontuzijsko značko, o čemer pa ne govori nobena medicinska dokumentacija. Predlagan je bil izvedenec medicinske stroke, vendar je sodišče izvajanje tega dokaza neutemeljeno zavrnilo. Dejansko stanje o tem, kako je nastala poškodba, je tako ostalo neraziskano, oziroma je sodišče očitno le na podlagi zapisov v zdravstveni dokumentaciji, kot jo je predložil tožnik oziroma poslal UKC Maribor, nepravilno sklepalo, da se je tožnik sam udaril po očesu.

- Po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje prav tako neutemeljeno navaja, da sta izpovedbi tožnika in zavarovanca toženke tako identični glede vseh elementov v zvezi z nastankom poškodbe, da jima sodišče zaradi odmaknjenosti od škodnega dogodka ne more verjeti. Tožnik nasprotno meni, da njuni izpovedbi nista tako identični, ampak sta v bistvu le skladni, sodba pa detajlov, zaradi katerih šteje, da sta njuni izpovedbi identični, izrecno ne navede, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Zato tudi ne vzdrži očitek o predhodnem dogovarjanju in prirejanju izpovedb, sodišče prve stopnje pa je pozabilo tudi na nesporno okoliščino, to je, da je toženka škodni dogodek raziskovala po zavarovalniškem detektivu, kar je potekalo nenajavljeno. Sodba tudi ne pojasni, zakaj meni, da je tožnik izgubil vsako verodostojnost s tem, ko je pojasnjeval zapisano v odpustnem pismu, ko zato, kar je pojasnjeval, ni izkazano, da je ponarejeno. Po mnenju tožnika je njegovo pojasnilo življenjsko in izkustveno sprejemljivo, sam način nastanka škodnega dogodka pa bi sodišče lahko, v kolikor se mu je zdel dogodek nemogoč, ugotovilo z izvedencem medicinske stroke in z izvedencem iz varstva pri delu. Sodišče samo nima znanja, da bi dogodek lahko označilo za nelogičen in življenjsko nesprejemljiv.

- Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v nadaljnjo dokazno obravnavo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), prav tako pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Tudi vse dejanske okoliščine je pravilno in popolno ugotovilo in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen.

6. V obravnavani zadevi tožnik s tožbo od toženke zahteva odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici škodnega dogodka dne 19. 11. 2012, za katerega krivdno odgovarja zavarovanec toženke. Tožnik je takrat z zavarovancem toženke prelagal na kup zložene lesene deske, zavarovanec toženke pa je iz kupa potegnil desko, od katere se je odlomil kos lesa in priletel tožniku v desno oko ter ga poškodoval, zaradi česar tožnik od toženke zahteva odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo v skupni višini 11.500,00 EUR.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne obrazloži, od kod sodišče ve, da je tožnik ponaredil listino(1). Pritožba prav tako navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o detajlih, zaradi katerih sodišče prve stopnje šteje, da sta izpovedbi tožnika in zavarovanca toženke identični glede vseh elementov v zvezi z nastankom poškodbe ter razlogov o tem, zakaj meni, da je tožnik izgubil vsako verodostojnost s tem, ko je pojasnjeval zapisano v odpustnem pismu.(2) - Sodišče prve stopnje razloge, zakaj ne sprejema odpustnega pisma, z dne 27. 11. 2012, ki ga je tožnik kot dokaz predložil sodišču prve stopnje, pojasnjuje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. V tej točki sicer sodišče prve stopnje govori o „ponarejenem“ odpustnem pismu, vendar gre vsebinsko za zaključek sodišča, da se listina, ki jo je tožnik predložil sodišču, ne sklada z originalom te listine. Zaradi vsebinske razlike med originalom listine in listino, ki jo je predložil tožnik(3), sodišče slednji ne more slediti.

- Sodba sodišča prve stopnje tudi v točki 11 obrazložitve vsebuje potrebne razloge, zaradi katerih sodišče prve stopnje izpovedbi tožnika in priče B.M. šteje kot tako skladni, da glede na odmaknjenost škodnega dogodka(4) njuni izpovedbi ocenjuje za neverodostojni. V kolikor se pritožnik z navedenimi razlogi ne strinja in njuni izpovedbi glede skladnosti ocenjuje drugače, ne gre za izostanek o odločilnih dejstvih v zvezi z oceno o verodostojnosti njunih izpovedb. V nadaljevanju je tudi povsem jasno, zakaj je tožnik pri sodišču prve stopnje izgubil vsako verodostojnost, s tem, ko je navedel, da si dogodek, ko mu je priletel kos lesa v oko, predstavlja kot udarec. Tudi po oceni pritožbenega sodišča nadaljnja obrazložitev o tem, da v primeru, če ti prileti kos lesa v oko, ni mogoče govoriti o udarcu s kosom lesa, ni potrebna.

- Zaradi navedenega v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je samo poizvedovalo glede navedb v odpustnem pismu, ki ga je predložil tožnik, česar toženka ni predlagala, kršilo temeljno načelo ZPP, to je načelo dispozitivnosti, saj je samoiniciativno brez predloga stranke opravilo poizvedbo.

- Kršitev, ki jo uveljavlja pritožba, ne pomeni kršitve načela dispozitivnosti(5), ampak gre za kršitev razpravnega načela(6), po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnik namreč uveljavlja, da toženka poizvedbe o navedbah v odpustnem pismu Oddelka za očesne bolezni UKC Maribor, z dne 27. 11. 2012, ni predlagala, zato ga sodišče prve stopnje glede na razpravno načelo ne bi smelo samoiniciativno izvesti. Vendar pa šesti odstavek 224. člena ZPP določa, da, če sodišče dvomi o pristnosti listine, lahko zahteva, da da o tem izjavo organ, od katerega naj bi izvirala. Navedeno pooblastilo kot izjemo od razpravnega načela pooblašča sodišče, da lahko, če dvomi o pristnosti listine, samoiniciativno, brez pobude te ali one stranke zahteva, da se o pristnosti listine izjavi organ, od katerega bi naj listina izvirala(7). Tožnik zato neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje o tožnikovem „ponarejanju“ odpustnega pisma odločilo brez ustrezne podlage, ker toženka ni nikoli trdila, da je zdravstvena dokumentacija ponarejena.

9. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje trditveno podlago tožene stranke preseglo tudi zato, ker toženka ni nikoli trdila, da se je tožnik poškodoval pri sebi doma, ko se je udaril po očesu. Toženka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da se tožnik ni poškodoval na mestu, iz razloga in v okoliščinah kot jih opisuje, temveč drugje in iz drugega vzroka, bodisi lastne neprevidnosti pri delu ali drugega vzroka. Da se dogodek ni zgodil na način in v okoliščinah pa dodatno prepričujejo še zapisi iz medicinske dokumentacije tožnika, ki jo je priložil ob zahtevku. V dani namreč jasno izhajajo zapisi: „Doma pri sosedu se je ob 15.00 uri udaril s kosom lesa po desnem očesu. Takoj je opazil, da na oko slabše vidi“. Tako ni govora o odlomku, ki naj bi priletel v tožnika, ampak, da se je sam udaril s kosom lesa po desnem očesu.

- Sodišče prve stopnje pa v zvezi s škodnim dogodkom ne zaključuje, da se je tožnik doma sam udaril po očesu, ampak zaradi razlogov navedenih v točkah 10, 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe zaključuje, da tožnik ni uspel dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na v tožbi zatrjevan način. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa tudi po oceni pritožbenega sodišča že sama neskladnost odpustnega pisma, ki ga je sodišču prve stopnje kot dokaz predložil tožnik, z originalnim odpustnim pismom Oddelka za očesne bolezni UKC Maribor, z dne 19. 11. 2012, v celoti podpira, zato nadaljnja presoja vprašanja verodostojnosti izpovedb tožnika in priče B.M. zaradi njune vprašljive identičnosti in presoja o tem, ali je zaključek sodišča prve stopnje o nelogičnosti in življenjski nesprejemljivosti zatrjevanega nastanka škodnega dogodka brez ugotovitve z ustreznim izvedencem medicinske stroke in z izvedencem iz varstva pri delu, ustrezen ali ne, ni več relevantna.

10. Zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik ni uspel dokazati v tožbi zatrjevanega nastanka škodnega dogodka in zato niso izpolnjene temeljne predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke. Tožbeni zahtevek je zato utemeljeno zavrnjen.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka tožnika ni bilo odločeno, saj jih ni uveljavljal. .

Op. št. (1) : Odpustno pismo, z dne 27. 11. 2012. Op. št. (2) : Pojasnil je, da, ko mu je priletel kos lesa v oko, si je to predstavljal kot udarec.

Op. št. (3) : Navedba v originalu listine se glasi: Doma se je ob 15.00 uri udaril s kosom lesa po desnem očesu, medtem ko se navedba v listini, ki jo je predložil tožnik glasi: Doma pri sosedu se je ob 15.00 uri udaril s kosom lesa po desnem očesu.

Op. št. (4) : Do škodnega dogodka je prišlo 19. 11. 2012, tožnik in priča pa sta bili zaslišani 11. 5. 2016. Op. št. (5) : Načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku med drugim pomeni, da sodišče lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, in da tožniku ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega kot je s tožbo zahteval, čeprav je morda tožnik po materialnem pravu upravičen do česa več ali drugega (komentar A. Galič, k 2. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem).

Op. št. (6) : Prvi odstavek 7. člena ZPP.

Op. št. (7) : Glej komentar J. Zobec, k 224. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem.