Jedro

Obračunski strošek opremljenosti konkretnega območja s cestnim omrežjem ne pomeni, da je treba nepremičnini zagotoviti neposredni priključek na javno cestno omrežje. Povedano drugače: uporaba tega omrežja v obračunski enoti je tožnici zagotovljena tudi v primeru, če se nanj ne priključuje neposredno, temveč prek npr. državne ceste, služnostne poti – ali kot v obravnavanem primeru – prek poti, ki jo je vzpostavila sama.

Po drugem in tretjem odstavku 3. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka se komunalni prispevek odmeri na podlagi podatkov iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). Toženka je torej ravnala pravilno, ko je pri opredelitvi namembnosti obravnavanega objekta uporabila podatek o njegovi klasifikaciji iz tega projekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z navedeno odločbo župana Občine Ivančna Gorica na tožničino pritožbo nadomestila odločbo Občine Ivančna Gorica št. 351-0003/2012-BK z dne 10. 1. 2012 in odločila, da je tožnica dolžna plačati komunalni prispevek za gradnjo – dozidavo in nadzidavo servisnega objekta na zemljišču parc. št. 728/3 in 728/6, obe k.o. …, v naselju …, v skupni višini 2.970,30 EUR, v roku 60 dni od pravnomočnosti odmerne odločbe. V obrazložitvi navaja, da je bil komunalni prispevek obračunan na podlagi podatkov PGD, ki ga je predložil investitor. Iz grafičnega dela programa komunalnega opremljanja stavbnih zemljišč z dne 3. 12. 2009 izhaja, da je območje gradnje opremljeno tako s primarnim, kot sekundarnim cestnim omrežjem, kar je bilo treba upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Pri tem izračunu ni bilo mogoče upoštevati tožničinih navedb glede faktorja dejavnosti, saj je objekt v projektu klasificiran kot 100 % „CC-SI 1210 – druge gostinske stavbe za kratkotrajno nastanitev“, tako da sodi pod alineo ostalo in faktor dejavnosti znaša 1,04, kar je bilo tudi upoštevano pri odmeri. V nadaljevanju navaja parametre, uporabljene pri izračunu komunalnega prispevka.

Tožnica se se tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da objekt ni opremljen s sekundarnim prometnim omrežjem. To izhaja tudi iz soglasja za dostop na javne poti, saj je v njem navedeno, da je cesta na parceli št. 798/1 k.o. … javno dobro in nekategorizirana občinska cesta. Glede na njene pritožbene navedbe bi morala toženka dejansko stanje v zvezi s tem ugotavljati z ogledom, saj tožnica na priloženi grafični karti ne more najti primarnega in sekundarnega priključka, na katerega naj bi bila priključena. Tožnica je na prej navedeni parceli sama nasula pot in si tako zagotovila dostop do javne poti. Meni, da ji ni treba plačati nečesa, kar si je morala izgotoviti sama.

Pri obravnavanem objektu gre za servisni objekt za potrebe športne dejavnosti teniških igrišč, tako da bi moral biti umeščen pod tretjo alineo 8. člena Odloka, kot stavba splošnega družbenega pomena, s faktorjem v višini 0,92. Obrazložitev klasifikacije v projektu glede na klasifikacijo v odloku toženki daje diskrecijo za pravilno ugotovitev namembnosti objekta. Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj odpravi prvostopenjsko in drugostopenjsko upravno odločbo ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Tožnica je tožbo naknadno dopolnila še z dopisom izdelovalca PGD, iz katerega izhaja, da je izdelovalec PGD „uskladil dejansko stanje s formalnim“ in objekt klasificiral med nestanovanjske stavbe CC-SI 12, športne dvorane (44 % objekta), CC-SI 12650, druge upravne in pisarniške stavbe (56 % objekta – prizidek in nadzidava ter CC-SI 12203. Navaja še, da je tožnica dopis prejela 30. 3. 2012, vendar je na pravilno klasifikacijo objekta opozarjala že v teku postopka za odmero komunalnega prispevka.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na 6. člen Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Ivančna Gorica (v nadaljevanju Odlok), po katerem se šteje, da je vsak obstoječi objekt opremljen s primarnim in sekundarnim prometnim omrežjem, če pristojni organ občinske uprave ne odloči drugače. Če upravljavec omrežja zahteva, da je za priklop objekta na obstoječe omrežje treba zgraditi ali izboljšati del javnega prometnega omrežja, se šteje, da objekt ni opremljen s sekundarnim prometnim omrežjem. To se v obravnavani zadevi ni zgodilo, iz grafičnega dela programa komunalnega opremljanja stavbnih zemljišč pa izhaja, da je območje, v katerem se nahajata predmetni parceli, opredeljeno kot območje, ki je opremljeno s primarnim in sekundarnim cestnim omrežjem.

Toženka pojasnjuje še, da je obravnavani postopek odmere komunalnega prispevka potekal zaradi dozidave in nadzidave objekta, ki je že v uporabi in ima zato urejen tudi dostop. Na gradbeno dovoljenje za gradnjo tega objekta, torej na stanje v letu 2006, se nanaša tudi soglasje za priključitev, na katerega se sklicuje tožnica. Glede na navedeno je to soglasje zdaj irelevantno. Poleg tega opredelitev nepremičnine kot javno dobro ne pove ničesar o komunalni opremljenosti območja.

Glede klasifikacije objekta toženka navaja, da je upoštevala klasifikacijo, ki je izhajala iz projektne dokumentacije. Dopolnitev tožbe z drugačnimi podatki je tožnica vložila po preteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, zaradi česar jih sodišče ne sme upoštevati, gre pa tudi za novo dejstvo oziroma nov dokaz. Projektna dokumentacija, ki je bila predložena toženki, ni bila glede klasifikacije objekta nikoli spremenjena ali dopolnjena. Po mnenju toženke spremenjena klasifikacija tudi sicer ne ustreza dejanskemu stanju, saj iz gradbenega dovoljenja z dne 18. 4. 2006 izhaja, da je bilo to dovoljenje izdano za gradnjo tenis igrišč z osvetlitvijo ter pomožnega servisnega objekta. Obstoječi objekt, enako pa tudi njegova nameravana nadzidava oziroma dozidava, torej ni športna dvorana in je v zasebni lasti, tako da ni namenjen za splošno rabo. To pomeni, da bi tudi ob drugačni klasifikaciji prišlo do določitve faktorja dejavnosti v višini 1,04, torej enako, kot je ta faktor že določen v izpodbijani odločbi. Toženka iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe in se sklicuje na 286. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki tožeči stranki omogoča navajanje dejstev in predložitev dokazov do prvega naroka. Opozarja tudi, da je postopek pridobitve gradbenega dovoljenja tekel zaradi dozidave in nadzidave servisnega objekta v funkcijo avtokampa, recepcija pa nedvomno predstavlja upravno in pisarniško stavbo.

Tožba ni utemeljena.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, v obravnavani zadevi investitor objekta (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt).

Četrti odstavek 79. člena ZPNačrt določa, da je s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa Program opremljanja. Navedena določba pa ne pomeni, da mora biti komunalna oprema zgrajena do meje vsake posamezne gradbene parcele. Odmero komunalnega prispevka za vsako vrsto komunalne opreme posebej predpisuje tretji odstavek 79. člena ZPNačrt, za odmero pa postavlja le pogoj, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Kaj obsega obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme izhaja iz prvega odstavka 76. člena istega zakona, in sicer je to območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma območje njene uporabe.

Obračunsko območje se ne določa v vsakem primeru posebej, temveč je določeno s programom opremljanja, na katerega se v obravnavani zadevi sklicuje tudi toženka. Po njenih navedbah predmetni parceli spadata v območje programa opremljanja, ki je opremljeno tako s primarnim, kot tudi s sekundarnim cestnim omrežjem. Tožnica takim navedbam ne nasprotuje, temveč navaja le, da ji ni omogočen neposredni priključek na omrežje.

Po povedanem pa obračunski strošek opremljenosti konkretnega območja s cestnim omrežjem ne pomeni, da je treba nepremičnini zagotoviti neposredni priključek na javno cestno omrežje. Povedano drugače: uporaba tega omrežja v obračunski enoti je tožnici zagotovljena tudi v primeru, če se nanj ne priključuje neposredno, temveč prek npr. državne ceste, služnostne poti – ali kot v obravnavanem primeru – prek poti, ki jo je vzpostavila sama. Tako stališče izhaja tudi iz ustaljene upravno-sodne prakse tukajšnjega sodišča (prim. npr. sodbe I U 907/2011, I U 255/2011 in I U 251/2011), pa tudi Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sodba X Ips 324/2011).

Ker tako iz upravnih spisov kot tudi iz navedb obeh strank izhaja, da gre v obravnavni zadevi za dograditev in nadgraditev objekta, zgrajenega na podlagi gradbenega dovoljenja, sodišče opozarja še, da je po 66. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja tudi minimalna komunalna oskrba objekta, med drugim dostop do javne ceste. Že za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt, ki se zdaj dograjuje in nadgrajuje, je torej morala investitorica dokazati, da bo objekt imel dostop do javne ceste, zato se po mnenju sodišča v obravnavanem postopku ne more več uspešno sklicevati na to, da tega dostopa dejansko ni bilo.

Iz navedenih razlogov so brezpredmetne tudi vse ostale navedbe obeh strank, ki se nanašajo na vprašanje dejanskega dostopa obravnavanega objekta do javnega cestnega omrežja.

Po drugem in tretjem odstavku 3. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik) se komunalni prispevek odmeri na podlagi podatkov iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). Toženka je torej ravnala pravilno, ko je pri opredelitvi namembnosti obravnavanega objekta uporabila podatek o njegovi klasifikaciji iz tega projekta. Ta podatek – „druge gostinske stavbe za kratkotrajno nastanitev“ – tudi po presoji sodišča ni združljiv s pričakovanji tožnika, da bo objekt uvrščen med stavbe splošnega družbenega pomena. Toženka je za svojo odločitev navedla tudi ustrezne razloge, zato sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da so tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na klasifikacijo objekta, neutemeljene.

Predmet preizkusa v upravnem sporu je po naravi stvari lahko le pravilnost izpodbijane odločbe glede na pravno in dejansko stanje v času njene izdaje. Sodišče zato ne more upoštevati okoliščin, ki so nastale po izdaje te odločbe, torej v tem primeru naknadne spremembe klasifikacije obravnavanega objekta. Sodišče k temu pripominja še, da je – kot že obrazloženo – tudi sicer podlaga za odmero komunalnega prispevka projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, da bi prišlo do spremembe tega projekta, pa tožnica niti ne navaja.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).