Jedro

Institut ničnosti izključuje institut pravnomočnosti, ki je eden od temeljev pravne varnosti in zaupanja v pravo, zato ga je treba uporabljati restriktivno oziroma strogo zgolj v okviru zakonsko določenih razlogov, ki jih je treba razlagati zožujoče. Z institutom ničnosti zato ni mogoče sanirati katerekoli pomanjkljivosti odločbe, ki bi lahko bila razlog za njeno nezakonitost in bi jo stranka lahko uveljavljala z uporabo drugih pravnih sredstev, pa tega iz kateregakoli razloga ni storila. Za nično se torej odločba lahko izreče izključno iz razlogov, ki so taksativno določeni v prvem odstavku 279. člena ZUP, in ki jih je treba razlagati zožujoče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino zahtevo za izrek ničnosti sklepa Upravne enote Ribnica o določitvi stroškov postopka št. 330-39/2005-250 z dne 26. 11. 2012 in sklepa istega organa o določitvi stroškov postopka št. 330-39/2005-265 z dne 3. 4. 2013, ki sta bila oba izdana v postopku denacionalizacije premoženja, podržavljenega A. A., roj. ..., in B. B. (1. točka izreka), ter odločil, da posebni stroški postopka niso bili zaznamovani (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta bila navedena sklepa izdana v ponovljenem postopku po sodbi I U 1721/2011 z dne 29. 5. 2012, s katero je sodišče odpravilo 2. točko izreka delne odločbe o denacionalizaciji št. 330-39/2005-221 z dne 22. 7. 2010. Prvostopenjski organ ugotavlja, da sta oba sklepa pravnomočna in izvršljiva in da zato ni podan uveljavljani ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da razlogi, ki jih v svoji zahtevi za izrek ničnosti navaja tožnica, ne pomenijo ničnostnega razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP niti katerega od drugih taksativno naštetih ničnostnih razlogov v prvem odstavku 279. člena ZUP. Pojasnjuje tudi, da v tem postopku ni več mogoče upoštevati tožničinih navedb o tem, da naj bi odločitev sodišča v sodbi I U 1721/2011 z dne 29. 5. 2012 temeljila na napačnem pravnem stališču, ter da upravni organ ni pristojen za presojo pravilnosti odločitve sodišča, temveč je za to pristojno Vrhovno sodišče. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da vlaga tožbo v sporu polne jurisdikcije, ker gre za poseg v njene pravice oziroma ker je bilo s protipravnimi dejanji v postopku Upravnega sodišča I U 1721/2011 in z aktoma, izdanima v ponovljenem postopku, poseženo v njene pridobljene pravice iz 2. točke pravnomočne odločbe št. 330-39/2005-221 z dne 22. 7. 2010. Meni, da je v tej zadevi odločilno, da je bilo o stroških postopka odločeno z odločbo z dne 22. 7. 2010, ki je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča I U 1706/2011 z dne 22. 5. 2012. Trdi, da je do posega v pravnomočno odločitev o stroških prišlo na nedovoljen način v postopku I U 1721/2011 na podlagi tožbe C. C., v katerem sodišče denacionalizacijski upravičenki (v tem upravnem sporu tožnici) namerno ni omogočilo sodelovanja v postopku, ni zavrglo tožbe kljub pravnomočni sodbi I U 1706/2011 in ni odločilo na glavni obravnavi. Poleg tega pa naj bi sodba I U 1721/2011 temeljila na napačni uporabi Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) ter naj bi bila v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Meni, da je sodba I U 1721/2011, zaradi kršitve načel pravnomočnosti in zakonitosti ne zavezuje, v zvezi s čimer se sklicuje na komentar Ustave RS, po katerem sme sodna odločba zavezovati le tiste osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila izdana.

5. Obširno pojasnjuje zakaj meni, da je s sodbo I U 1721/2011 prišlo do posega v pravnomočno odločitev in da sta v njej zmotno uporabljena ZDen in ZUP/86, ter trdi, da je zato upravni organ v ponovljenem postopku ne bi smel upoštevati. Zatrjuje tudi nevzdržnost stališč o pravnih sredstvih, ki jih je imela zoper sodbo I U 1721/2011 ter zoper sklepa z dne 26. 11. 2012 in 3. 4. 2013, ter navaja, da je v upravnih sporih zoper navedena sklepa odločal isti senat kot s sodbo I U 1721/2011. Trdi, da je upravni organ s tem, ko ni upošteval njenih navedb o posegu v pridobljene pravice iz pravnomočne odločbe, o zmotni uporabi ZDen in ZUP/86, o odstopu od sodne prakse, ter s tem, ko je v postopku izdaje izpodbijane odločbe sodelovala ista uradna oseba, ki je v ponovljenem postopku izdala navedena sklepa o stroških, kršil 158. in 22. člen Ustave RS.

6. Uveljavlja, da je imel upravni organ upravičene razloge za izrek navedenih sklepov z dne 26. 11. 2012 in 3. 4. 2013 za nična na podlagi 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, saj sta bila izdana kot posledica nedovoljenega pritiska na uradno osebo, pri čemer kot tak pritisk navaja sodbo Upravnega sodišča I U 1721/2011. Navaja, da okoliščina, da je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo, kaže na to, da „nekdo vpliva na pošteno izvajanje postopkov“.

7. Sodišču predlaga, naj samo odloči v stvari tako, da ugotovi, da je bilo z v tožbi opisanimi dejanji in akti nezakonito poseženo v njene pravice iz ZDen v povezavi z ZUP/86 in njeno pravico do enakega varstva pravic, prepove izvrševanje navedenih dejanj in aktov, s katerimi se posega v njene pravice, ter spremeni izpodbijano odločbo tako, da za nično izreče sklepa z dne 26. 11. 2012 in 3. 4. 2013. 8. Sodišče je tožbo vročilo toženki in prizadeti stranki C. C. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve. Prizadeta stranka v odgovoru in pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2021 tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

9. Tožnica v vlogi z dne 6. 7. 2021 dodatno pojasnjuje potek in okoliščine denacionalizacijskega postopka. V vlogi z dne 20. 9. 2021 navaja, da sta podana ničnostna razloga iz 3. in 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter sklepa z dne 26. 11. 2012 in 3. 4. 2013 izreče za nična. V vlogi z dne 6. 5. 2022 pa uveljavlja še ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

**K I. točki izreka**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet tega upravnega spora je zakonitost odločbe, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena tožničina zahteva za izrek ničnosti sklepov o stroških z dne 26. 11. 2012 in 3. 4. 2013. 12. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odločba obremenjena s kršitvijo iz 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker je pri vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena. Tožnica uveljavlja izločitveni razlog iz 4. točke 35. člena ZUP, ker je pri vodenju postopka sodelovala ista oseba, ki je sodelovala tudi pri izdaji sklepov, katerih ničnost uveljavlja. Navaja pa tudi, da je ta uradna oseba postopala samovoljno in očitno napačno.

13. Upravni organ je pravilno presodil, da uveljavljani izločitveni razlog iz 4. točke 35. člena ZUP ni podan. Po tej določbi je izločitveni razlog sicer podan, če je uradna oseba bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Namen te določbe je, da o pravnih sredstvih, o katerih morajo obvezno odločati nadrejeni organi, zakonitost odločbe preveri druga oseba. Izredno pravno sredstvo ničnostni pa ni (obvezno) devolutivno pravno sredstvo. Po tretjem odstavku 280. člena ZUP lahko namreč odločbo za nično izreče tudi organ, ki jo je izdal. 14. Upravni organ pa je tudi pravilno presodil, da ni podan izločitveni razlog iz prvega odstavka 37. člena ZUP, ki ga je presojal glede na tožničine navedbe o samovoljnosti stališč uradne osebe. Po navedeni določbi ZUP lahko stranka izločitev uradne osebe uveljavlja tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Za takšne okoliščine pa ne gre, če se stranka ne strinja z materialnopravnimi naziranji uradne osebe in njenimi stališči glede postopka, kar tožnica v bistvu uveljavlja z očitkom o samovoljnem in očitno napačnem postopanju. Tožnica uradni osebi namreč med drugim očita zmotna stališča o pravnomočnosti, upravičenosti zastopanja in stroških odvetnika v denacionalizacijskem postopku ter odstop od sodne prakse.

15. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o obstoju ničnostnih razlogov. Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno sanaciji samo najtežjih pomanjkljivosti odločbe, zaradi katerih odločba, ki ima sicer videz dokončne in pravnomočne odločbe, dejansko nikoli ne more postati dokončna in pravnomočna, ker vsebuje tako napako, ki je z nobenim pravnim sredstvom, niti s potekom časa, ni mogoče popraviti (prim: Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2017, stran 464). Zaradi take narave instituta ničnosti to pravno sredstvo ni vezano na rok kot ostala pravna sredstva, temveč ga je mogoče uveljavljati kadarkoli.

16. Ker torej ta institut izključuje institut pravnomočnosti, ki je eden od temeljev pravne varnosti in zaupanja v pravo, ga je treba uporabljati restriktivno oziroma strogo zgolj v okviru zakonsko določenih razlogov, ki jih je treba razlagati zožujoče. Z institutom ničnosti zato ni mogoče sanirati katerekoli pomanjkljivosti odločbe, ki bi lahko bila razlog za njeno nezakonitost in bi jo stranka lahko uveljavljala z uporabo drugih pravnih sredstev, pa tega iz kateregakoli razloga ni storila. Za nično se torej odločba lahko izreče izključno iz razlogov, ki so taksativno določeni v prvem odstavku 279. člena ZUP, in ki jih je treba, kot rečeno, razlagati zožujoče. 17. Tožnica v tožbi uveljavlja ničnostna razloga iz 3. in 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZUP.

18. Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti.

19. Iz navedene zakonske dikcije, ki uporablja besedo „sploh“, torej, ki je nikakor oziroma na noben način ni mogoče izvršiti, izhaja, da je navedeni ničnostni razlog podan le, če gre za tako imenovano objektivno neizvršljivost, to je, da odločbe ne bi mogel izvršiti nihče, pod nobenimi pogoji (dejanska nemožnost izvršitve), ali pa bi bila izvršitev v takem nasprotju s temeljnimi postulati pravnega sistema, da bi bila v njegovem okviru nemogoča (pravna nemožnost izvršitve).

20. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov. Bistvo tožničinih navedb je namreč v tem, da sta sklepa o stroških, katerih ničnost uveljavlja, obremenjena s takšnimi kršitvami (kot npr. poseg v pravnomočnost prej sprejete odločitve o stroških, kršitev kontradiktornosti oziroma pravice do izjave, zmotna uporaba prava, samovoljnost), da tožnice ne zavezujeta in ju zato ni dopustno izvršiti. Zatrjevane kršitve se v bistvenem nanašajo na ravnanje sodišča v upravnem sporu I U 1721/2011 in pomenijo zatrjevanje nezakonitosti sodbe I U 1721/2011 oziroma sklepov o stroških, ki ju je upravni organ v ponovljenem upravnem postopku sprejel ob upoštevanju navodil iz navedene sodbe. Morebitna nezakonitost sklepov, ki jih je treba izvršiti, pa ni ničnostni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati po 3. točki ali tudi katerikoli drugi točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

21. Po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki jo tožnica prav tako uveljavlja, se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja.

22. V sodni praksi tega in Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da gre za tak primer le, če se je s kakšnim od nedovoljenih dejanj iz navedene določbe ZUP vplivalo oziroma skušalo vplivati na organ, da je sprejel sporno odločitev (npr. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 318/2006). Pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno ravnanje mora biti torej naperjeno zoper uradno osebo tako, da vpliva na njeno voljo, da izda drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če takega pritiska, izsiljevanja ali drugega nedovoljenega ravnanja ne bi bilo (npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 1750/2006). Razlog za ničnost torej ni kakršnokoli ravnanje, temveč le tako, ki je nedovoljeno.

23. Srž tožbenih trditev je, da je sodišče z navedeno sodbo I U 1721/2011, ki ji tožnica očita kršitev načel pravnomočnosti in kontradiktornosti, zmotno uporabo prava in samovoljnost, vplivalo na upravni organ tako, da je izdal sklepa o stroških, katerih ničnost uveljavlja. Zatrjevane kršitve, kot že rečeno, pomenijo uveljavljanje nezakonitosti navedene sodbe. Tudi morebiti nezakonita sodba pa ne pomeni nedovoljenega ravnanja v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, zato tudi ta ničnosti razlog ni podan.

24. Podan pa ni niti ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Po tej točki se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. To pomeni, da bi bil ta ničnosti razlog podan le, če bi bilo kaznivo dejanje strojeno s samim dejanjem izvršitve navedenih sklepov o stroških. S plačilom naloženih stroškov, k čemur je z navedenima sklepoma zavezana tožnica, pa do kaznivih dejanj goljufije iz prvega odstavka 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in zlorabe uradnega položaja iz tretjega odstavka 257. člena KZ-1, ki ju zatrjuje tožnica, že pojmovno ne more priti.

25. Tožnica pa ne more uspeti niti s trditvami o kršitvah Ustave, saj to ni razlog, zaradi katerega bi bila sklepa o stroških nična. Vse kršitve materialnega prava ter postopkovnih pravil, ki jih zatrjuje tožnica, in sicer tudi take, ki pomenijo kršitev Ustave, so lahko razlog za nezakonitost sklepov, nikakor pa to niso razlogi, ki bi utemeljevali njuno ničnost po določbah 279. člena ZUP.

26. Ker tožnica zatrjuje tudi, da je bilo s sklepoma o stroških z dne 26. 11. 2012 in 3. 4. 2013 ter izpodbijano odločbo poseženo v njene pravice iz drugega odstavka 157. člena Ustave RS, sodišče dodaja, da ta določba v tej zadevi ne pride v poštev, saj je z njo urejeno subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu. Zakonska realizacija te ustavne določbe je prvi odstavek 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu zoper posamične akte in dejanja, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, samo če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zoper vse navedene akte pa je bilo v roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 dopustno sodno varstvo v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, konkretni upravni spor pa je prav tako sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo.

27. Ker je predmet tega upravnega spora zakonitost odločbe, s katero je bilo odločeno o tožničini zahtevi, da se sklepa o stroških z dne 26. 11. 2012 in 3. 4. 2013 izrečeta za nična, je sodišče presojalo le tiste tožbene razloge, ki so relevantni za obstoj uveljavljanih ničnostnih razlogov iz 279. člena ZUP. Do ostalih tožbenih navedb, s katerimi tožnica uveljavlja nezakonitost odločitve o denacionalizaciji in nezakonitost navedenih sklepov o stroških, pa se sodišče ni opredeljevalo, saj za odločitev niso relevantni.

28. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

29. V tem upravnem sporu je sodišče presojalo, ali so razlogi, s katerimi tožnica utemeljuje izrek dveh sklepov o stroških za nična, dopustni ničnosti razlogi iz 279. člena ZUP. Presojalo je torej, ali je tožničin ničnostni zahtevek sploh sklepčen, to je, ali iz zatrjevanih razlogov izhaja želena pravna posledica - ničnost navedenih sklepov o stroških. To pomeni, da je sodišče presojalo pravilno uporabo določb 279. člena ZUP - sporna je bila torej le pravilna uporaba prava. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na seji.

**K II. točki izreka**

30. Odločitev o stroških postopka, ki jih priglaša tožnica, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

31. Ta odločitev vključuje tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov postopka prizadeti stranki. Ker ZUS-1 nima posebnih določb glede vprašanja povrnitve stroškov prizadetih strank, je glede tega treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti Zakon o pravdnem postopku (ZPP), zlasti 154. in 155. člen. Prizadeta stranka je v postopku uveljavljala, naj sodišče tožbo zavrne, kar pomeni, da je s svojim zahtevkom uspela, vendar pa je sodišče presodilo, da s svojimi navedbami ni z ničemer prispevala k rešitvi zadeve. Zato je ocenilo, da priglašeni stroški niso bili potrebni.